Ko z avtocestnega odcepa Slovenske Konjice slediš tablam za Žičko kartuzijo, te z vsakim kilometrom bolj srkajo vase vijugasta cesta, narava in bujno pomlad­no zelenje. Bliže ko si kartuziji, manj je hiš, in ko se pel­ješ mimo prečrtane table z napisom Špitalič, kjer je bil spodnji del samostana (in je ohranjena cerkev Marijinega obiskanja), si vedno bliže miru in odmaknjenosti zgornjega dela poslopja, kjer je tudi cerkev sv. Janeza Krstnika. Na njej ta čas končujejo grad­njo pomične strehe; odprli naj bi jo junija.

V Žički kartuziji so po vzoru francoskih kartuzij ločeno zgradili zgornji (v njem je živelo dvanajst patrov s priorjem – kot Jezus in 12 apostolov) in spodnji samostan (kjer so bivali bratje konverzi). Lokaciji sta oddaljeni dva kilometra in ju še danes povezuje čudovita, nedotaknjena dolina svetega Janeza Krstnika, kakor so jo poimenovali. Prav ta odmaknjenost in nenaseljenost sta omogočali življenje kartuzijanov v skladu z redovnimi pravili; skromno, odmaknjeno, v molitvi in meditaciji.

Ko se obiskovalec pripelje do gostilne Gastuž, najstarejše še delujoče gostilne pri nas, obstaja namreč že od leta 1467, se pred njim odpre pogled na infrastrukturo nekdanjega samostana in cerkve. Za zidovi Žičke kartuzije in v njeni okolici se čas ustavi, hitenje vsakdana zamenjata mir in spokojnost.

Ko se obiskovalec pripelje do gostilne Gastuž, najstarejše še delujoče gostilne pri nas, obstaja namreč od leta 1467, se pred njim odpre pogled na infrastrukturo nekdanjega samostana in cerkve. FOTO: Črt Piksi/Delo

Že prvi stik s skrivnostnostjo najstarejše kartuzije v srednji Evropi pri obiskovalcu vzbudi čudenje nad življenjem kartuzijanov. Vstop v njihov prostor se zdi kot privilegij, ki takrat ljudem ni bil omogočen. Na drugo stran obzidja popotniki in romarji niso smeli vstopiti. Še zlasti je bil vstop prepovedan za ženske.

»Zajec, glej no, zajec«

Kartuzija je bila zgrajena leta 1160, o njenem nastanku pripoveduje legenda. Postavili naj bi jo po ukazu grofa Otokarja III. »Otokar se je vrnil iz križarskih vojn in se je – željan razvedrila – odpravil k Leopoldu Konjiškemu na lov na Konjiško goro. Ko se je v nekem trenutku oddaljil od skupine, je na poti nenadoma zagledal košuto bele barve, ki pa je, ko se je zapodil proti njej, izginila. Utrujen se je zatekel pod drevo, menda je celo zadremal. Na mestu, kjer je videl košuto, se mu je prikazal mož, odet v belino, ki se je svetil kot sonce. Povedal mu je, da je Janez Krstnik, in mu naročil, naj na tem kraju zgradi samostan,« je povzela Vida Šmid, ki je že vrsto let zaposlena v Žički kartuziji. Legenda se nadaljuje tako, da je Otokarju v naročje skočil zajec, zato je po slovensko zaklical: »Zajec, glej no, zajec.« Zaradi tega so samostan še dolgo imenovali »zajcklošter«. Po nemško se Žiče imenujejo Seitz (kar se sliši kot zajec), zato se je začetnica S znašla tudi v samostanskem grbu.

Prostor, ravno pravšen za informacijsko razstrupljanje. FOTO: Črt Piksi/Delo

»Med letoma 1391 in 1410 je kartuzija Žiče po letih razprtij znotraj reda in celotne Cerkve zaradi papeževe osebe prevzela vlogo velike kartuzije: priorji Žič so bili hkrati generalni priorji kartuzijanskega reda.« To lahko med drugim preberemo na eni od štirih stalnih razstav v eni od prenovljenih stavb zgornjega samostana. Žičko kartuzijo si lahko sicer ogledamo z uporabo avdiovodnika (tudi v več tujih jezikih) ali z vodnikom za več­je napovedane skupine. Zanimiva možnost so tudi pametna očala, ki povedejo v kartuzijo v času Otokarja III.

Beli menihi in knjige

Samostan je v obdobju cerkvenega razkola postal evropski kulturni in politični epicenter na naših tleh. V 14. stoletju je imel knjižnico, v kateri so hranili več kot dva tisoč knjig. Tukaj so skoraj štiri stoletja nastajali znameniti srednjeveški rokopisi iz Žičke kartuzije. Beli menihi – ime se nanaša na njihovo belo oblačilo – so namreč v središče svojega življenja postavili prav knjigo: za branje in osebno izpopolnjevanje, za prepisovanje in širjenje krščanske misli. Kot je povedala Vida Šmid, »je bilo pred izumom tiska zelo pomembno prepisovanje knjig, sicer se te ne bi ohranile«. Žički rokopisi so bili zatorej kot google za tedanji svet. V njih je bila zbrana vsa znanost, vede – tudi o zdravilnih zeliščih. Ta še danes uspevajo na vrtu, v zeliščni lekarni pa prodajajo izdelke iz njih. Knjige, ki so razstavljene, so kopije izvirnikov, ti pa so večinoma shranjeni v Gradcu, nekaj jih je tudi v ljubljanskem Nuku.

Potikanje med več sto let starimi zidovi. FOTO: Črt Piksi/Delo

Kartuzijanski samostan je nekdaj deloval kot majhno mesto, ki je živelo samostojno: poslopja so imela različen namen, posest pa je morala biti dovolj velika, da so menihi lahko poskrbeli za svoje potrebe. Poleg zdravilstva in lekarništva so se ukvarjali z mlinarstvom, opekarstvom, steklarstvom in drugimi rokodelskimi deli, ki so jim omogočala preživet­je, redili so tudi živino – čeprav njenega mesa niso uživali. »Za eno leto smo našli podatek, da so imeli 88 glav goveje živine. Od nje so vzeli, kar so lahko: mleko, skuto, sir, meso so prodali, kože pa uporabili za preprosta obuvala,« je povedala sogovornica.

Priljubljena poročna lokacija

Redovno življenje v dolini svetega Janeza Krstnika je zamrlo, ko je cesar Jožef II. leta 1782 z dekretom ukinil nekatere redove in samostane, med njimi tudi žičkega. V Žički kartuziji, ki jo je slovenska vlada leta 2015 razglasila za kulturni spomenik državnega pomena, si je poleg ohranjene cerkve, zidov in druge infrastrukture, med katerimi izstopa pokopališka kapela, danes mogoče ogledati stalne razstave, Otokarjevo peninsko klet (konjiškega podjetja Zlati grič), lončarski atelje, omenjeno lekarno z domačimi zeliščnimi izdelki ... Prav tako je kartuzija prizorišče porok, v poletnem času tudi koncertov in drugih kulturnih dogodkov. Vida Šmid pravi, da telefoni za poročne rezervacije zvonijo ves čas, a bodo poroke – po daljšem covidnem zatišju in premoru zaradi prenove cerkve – spet mogoče po dokončanju strehe.

Ta čas okoli kartuzije brnijo stroji. Pomično streho naj bi dokončali do junija. FOTO: Črt Piksi/Delo

Kot je pojasnila sogovornica, k njim prihajajo vsi: od vrtčevskih skupin do upokojencev. Osnovne in srednje šole ter nekatere fakultete imajo obisk v učnem načrtu: »Zdaj, ko prenavljajo streho, je obisk, na primer, zanimiv za študente gradbenih fakultet. Nekateri prihajajo na izlet, spet drugi – posamezniki – tukaj večkrat iščejo mir [tega je sicer trenutno zaradi brnenja strojev težje najti]. Sem pridejo s knjigo, si poiščejo svoj počitek. Nekatere pritegnejo energijske poti, saj imamo pred samostanom energijski krog in očiščevalni kamen. Druga energijska pot teče po cesti okrog samostana. Zgoraj je tudi druga najmočnejša voda v Sloveniji, zato se mnogi pripeljejo zaradi nje.« Nekako 60 odstotkov je domačih gostov, preostalo so tuji turisti; vseh je sicer od 15.000 in 20.000 na leto.

Številni obiskovalci obiščejo Žičko kartuzijo zaradi miru. FOTO: Črt Piksi/Delo

Prostor informacijskega detoksa

Četudi je ogled Žičke kartuzije mogoč s pametnimi očali, glavni konservator Matija Plevnik vztraja, da je to predvsem prostor informacijskega razstrupljanja. »Brez pametnih očal, avdiovodnikov, z izključenimi pametnimi telefoni. Tukaj naj bi ljudje brali, sedeli, premišljevali, meditirali, se energijsko polnili. Gospod Plevnik pravi, da naj bi bila to rdeča nit, saj smo že tako polni vsega; predvsem je to težje doseči pri mlajših oziroma mladostnikih,« je dodala Vida Šmid, ki se strinja s stališčem glavnega konservatorja. »Otroci danes že ne znajo več pisati z roko – zato jeseni organiziramo festival lepopisja; povabimo šole in nagradimo najboljše.«