Anatomija olimpijskega uspeha – v življenju
Pa kaj, če boste kdaj obtolčeni ali boste izpadli iz kašne igre, še vedno vas bo čakal vaš kronometer življenja, da ga odpeljete po novi poti naprej.
Odpri galerijo
Pot do uspeha torej pomeni tudi sposobnost ubiranja novih poti in izzivov v življenju. FOTO: Christian Hartmann Reuters
Olimpijski kronometer sem gledala oblečena v kolesarski dres. Na poti do kolesa(rjenja), me je nase »priklenila« zgodba, ki je obetala več kot trenutni kolesarki užitki. Ob epskem epilogu mi za krajšo kolesarsko turo ni bilo žal, še več, prvič sem imela dejansko občutek, da ni nič nenavadnega, če vozim po cesti krono kolo …
Danes je naš življenjski privilegij, da vozimo kakršnokoli kolo in živimo v času Rogliča, Pogačarja, Tratnika, Mohoriča in ostalih aktivnih in ne več aktivnih kolesarjev, ki so tlakovali pot vrhunskim predstavam naših kolesarjev. Olimpijske igre so vsi skupaj prestavili k nam domov in nam po svoje odslikali naše življenjem.
Vsi namreč živimo svoje »olimpijske igre« živi, bolj redki pa vidijo od blizu, brez vmesnika ekranov sodobne družbe, predstave elitnih športnikov. Predvsem zato je nadarjenost Primoža Rogliča, da v njegovi olimpijski zgodbi vidimo odslikave svojega življenja, res izjemna.
Ali če povzamem misli druge legende kolesarskega športa Martina Hvastije, »Primož je izjemen, ker zna narediti zgodbo«. Letos je njegova olimpijska zgodba dozorela. Številni se niti ne spomnijo, da je uspešno vozil kronometer že na OI v Riu.
Športniki svojo izjemnost večinoma izrazijo skozi tekmovalne dosežke. Ti nemalokrat zahtevajo od njih toliko njihovega življenja, da lahko zapostavijo ostala področja življenja. Pri tem, večina ne vidi, kar je v športu še pogosteje kot uspeh, da tudi športniki z »olimpijskimi neuspehi«, vložijo enak ali še večji delež svojega življenja v svoj olimpijski nastop. Še dobro, da si lahko v razumevanju teh športnih uspehov in neuspehov pomagamo z alpinistom Nejcem Zaplotnikom, ki je dojel bistvo športnega/življenjskega uspeha za posameznika – uspeh je pot, ki jo do zastavljenega cilja prehodimo.
Vrhunski alpinisti to pot vedno znova hodijo. Na tej poti se namreč dogaja vse to, kar se dogaja Primožu. Pot ni samo naporna, je tudi nevarna. Za kolesarje pa to pomeni predvsem padce, nenehno garanje na kolesu ob stalni nevarnosti, da se boš zgaral in bo potem bo vrhunstvo pristalo v skurjenosti, in še mnogo, mnogo več. Številni ostali nujni opravki in priprave, ki ti omogočijo, da sploh prideš do treninga in tako tudi do padca. In ko posameznik pobira po padcu, se zaveda da je pot do naslednjega težka. Če se je iz padca kaj naučil, pa tudi drugačna in nova, kar spet veča riziko novega padca.
Pot do uspeha torej pomeni tudi sposobnost ubiranja novih poti in izzivov v življenju. V tej točki je Primož izredno močan, zmore in zna iti naprej ne glede na to, da se vedno znova podaja v neznano. Kljub tem, da štarta na pogorišču, za neuspehe ne išče razlogov v drugih, temveč vedno znova najde fokus in gre naprej..
Ker to počenja že kar nekaj let, je v tem postal dober. Zelo dober in pravzaprav kar sinonim za to, kako feniks vstane iz pepela.
Primoževa zgodba je privlačna zato, ker jo lahko prenesemo na vsa področja življenja. Njegova osebnost, predvsem skromnost in nenadutost, mu je omogočila, da je ljudi vstopil preko njihovega srca in ne samo preko spoštovanja do njegovih dosežkov. V današnjem svetu mogočnežev, bleferjev in napihnjenih vsevednežev, ki za svoje težave vedno iščejo krivce drugje, je Primož sinonim za odgovorno osebo, ki ne glede na težave skuša živeti svoje sanje.
Na nekoga, ki je svojo življenjski entuziazem oplemenitil z trdim delom, ter ob tem ostal še skromen. To Primoža že uvršča blizu raznim mislecev, s katerimi si ljudje pomagajo, da bi preživeli. To kaže predvsem z dejanji in zelo malo z besedami. Primož si torej upa živeti sanje in jih živi, četudi so izjemno trde in včasih čisto obtolčene in krvave. Sanje, ki so se jim včasih nasmihali, danes pa nas z njimi osrečuje. Na ta način nam je prikazal ceno sanj.
Ker nam je segel tako zelo do srca, poskusimo tudi sami najti pot do svojih sanj. Pri tem poslušajmo sebe, ne drugih, mi vemo kaj je za naj dobro. Samo prisluhnite si in ne sledite slepo marketingom gurujev in izdelkov ! Da bo na tej poti čim manj »poškodb«, najprej vzemimo v svoje roke zdravje svojega telesa in duše.
Pri preprečevanju prehudih padcev, si lahko pomagamo tudi s tem, kar so ugotovili že mnogi pred nami. To so lahko različni misleci ali pa še bolj enostavno za naš čas in prostor, razmislimo vsakodnevni uporabi »desetih božjih zapovedi«. Tudi, če nismo verni, bo življenje neskončno bolj prijazno če jih upoštevamo pri vsakem življenju.Tako boste bolj zdravi in fokus za naše življenjske sanje bo bistveno bolj jasen, kar bo povečalo možnosti za naše življenjske olimpijske uspehe.
Pa kaj, če boste kdaj obtolčeni ali boste izpadli iz kašne igre, še vedno vas bo čakal vaš kronometer življenja, da ga odpeljete po novi poti naprej. Bolj, ko boste vadili svojo vožnjo, in bolj vam bo vseeno za druge tekmece, boljši boste!
Olimpijske igre so prišle k nam domov
Danes je naš življenjski privilegij, da vozimo kakršnokoli kolo in živimo v času Rogliča, Pogačarja, Tratnika, Mohoriča in ostalih aktivnih in ne več aktivnih kolesarjev, ki so tlakovali pot vrhunskim predstavam naših kolesarjev. Olimpijske igre so vsi skupaj prestavili k nam domov in nam po svoje odslikali naše življenjem.
Vsi namreč živimo svoje »olimpijske igre« živi, bolj redki pa vidijo od blizu, brez vmesnika ekranov sodobne družbe, predstave elitnih športnikov. Predvsem zato je nadarjenost Primoža Rogliča, da v njegovi olimpijski zgodbi vidimo odslikave svojega življenja, res izjemna.
Ali če povzamem misli druge legende kolesarskega športa Martina Hvastije, »Primož je izjemen, ker zna narediti zgodbo«. Letos je njegova olimpijska zgodba dozorela. Številni se niti ne spomnijo, da je uspešno vozil kronometer že na OI v Riu.
Olimpijske športne zgodbe
Športniki svojo izjemnost večinoma izrazijo skozi tekmovalne dosežke. Ti nemalokrat zahtevajo od njih toliko njihovega življenja, da lahko zapostavijo ostala področja življenja. Pri tem, večina ne vidi, kar je v športu še pogosteje kot uspeh, da tudi športniki z »olimpijskimi neuspehi«, vložijo enak ali še večji delež svojega življenja v svoj olimpijski nastop. Še dobro, da si lahko v razumevanju teh športnih uspehov in neuspehov pomagamo z alpinistom Nejcem Zaplotnikom, ki je dojel bistvo športnega/življenjskega uspeha za posameznika – uspeh je pot, ki jo do zastavljenega cilja prehodimo.
Vrhunski alpinisti to pot vedno znova hodijo. Na tej poti se namreč dogaja vse to, kar se dogaja Primožu. Pot ni samo naporna, je tudi nevarna. Za kolesarje pa to pomeni predvsem padce, nenehno garanje na kolesu ob stalni nevarnosti, da se boš zgaral in bo potem bo vrhunstvo pristalo v skurjenosti, in še mnogo, mnogo več. Številni ostali nujni opravki in priprave, ki ti omogočijo, da sploh prideš do treninga in tako tudi do padca. In ko posameznik pobira po padcu, se zaveda da je pot do naslednjega težka. Če se je iz padca kaj naučil, pa tudi drugačna in nova, kar spet veča riziko novega padca.
Pot do uspeha torej pomeni tudi sposobnost ubiranja novih poti in izzivov v življenju. V tej točki je Primož izredno močan, zmore in zna iti naprej ne glede na to, da se vedno znova podaja v neznano. Kljub tem, da štarta na pogorišču, za neuspehe ne išče razlogov v drugih, temveč vedno znova najde fokus in gre naprej..
Ker to počenja že kar nekaj let, je v tem postal dober. Zelo dober in pravzaprav kar sinonim za to, kako feniks vstane iz pepela.
Primož si torej upa živeti sanje in jih živi, četudi so izjemno trde in včasih čisto obtolčene in krvave. FOTO: Christian Hartmann Reuters
Primoževa zgodba je privlačna zato, ker jo lahko prenesemo na vsa področja življenja. Njegova osebnost, predvsem skromnost in nenadutost, mu je omogočila, da je ljudi vstopil preko njihovega srca in ne samo preko spoštovanja do njegovih dosežkov. V današnjem svetu mogočnežev, bleferjev in napihnjenih vsevednežev, ki za svoje težave vedno iščejo krivce drugje, je Primož sinonim za odgovorno osebo, ki ne glede na težave skuša živeti svoje sanje.
Na nekoga, ki je svojo življenjski entuziazem oplemenitil z trdim delom, ter ob tem ostal še skromen. To Primoža že uvršča blizu raznim mislecev, s katerimi si ljudje pomagajo, da bi preživeli. To kaže predvsem z dejanji in zelo malo z besedami. Primož si torej upa živeti sanje in jih živi, četudi so izjemno trde in včasih čisto obtolčene in krvave. Sanje, ki so se jim včasih nasmihali, danes pa nas z njimi osrečuje. Na ta način nam je prikazal ceno sanj.
Poiščimo Primoža v sebi
Ker nam je segel tako zelo do srca, poskusimo tudi sami najti pot do svojih sanj. Pri tem poslušajmo sebe, ne drugih, mi vemo kaj je za naj dobro. Samo prisluhnite si in ne sledite slepo marketingom gurujev in izdelkov ! Da bo na tej poti čim manj »poškodb«, najprej vzemimo v svoje roke zdravje svojega telesa in duše.
Pri preprečevanju prehudih padcev, si lahko pomagamo tudi s tem, kar so ugotovili že mnogi pred nami. To so lahko različni misleci ali pa še bolj enostavno za naš čas in prostor, razmislimo vsakodnevni uporabi »desetih božjih zapovedi«. Tudi, če nismo verni, bo življenje neskončno bolj prijazno če jih upoštevamo pri vsakem življenju.Tako boste bolj zdravi in fokus za naše življenjske sanje bo bistveno bolj jasen, kar bo povečalo možnosti za naše življenjske olimpijske uspehe.
Pa kaj, če boste kdaj obtolčeni ali boste izpadli iz kašne igre, še vedno vas bo čakal vaš kronometer življenja, da ga odpeljete po novi poti naprej. Bolj, ko boste vadili svojo vožnjo, in bolj vam bo vseeno za druge tekmece, boljši boste!
