Gospod minister, to naj bi bila šolska reforma?
Pred dobrim letom je bila napovedana priprava novega desetletnega nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja (NPVIZ 2023–33). Predlagana reforma v šolstvu bo gotovo vplivala tudi na področje kulture, zato je upravičeno potrebna posebna pozornost.
Eno od obravnavanih področij so spremembe pri pouku jezikov, ki vključujejo tako slovenščino kot tuje jezike. Na podlagi dosedanjih informacij gre za uvedbo obveznega pouka angleščine v prvem razredu osnovne šole in obveznega pouka še drugega tujega jezika v sedmi razred osnovne šole. Ampak, to, kar je predlagano, ne bo reforma, temveč nadaljevanje zelo škodljive jezikovne politike tako za otroke kot za Slovenijo, še posebno na področju kulture. Če vemo, da spada kultura med temelje naše državnosti, moramo biti še bolj pozorni na posledice predlagane reforme.
Pred dobrim letom sem o pouku jezikov pisal odprto pismo ministru in predlagal drugačen sistem. To je sistem, s katerim bi zaščitili slovenščino, uvedli mednarodni jezik esperanto kot uvodni tuji jezik ter šele nato omogočili učenje tistih tujih jezikov, ki jih nekdo res potrebuje. Podoben predlog je poslala ministrstvu tudi slovenska organizacija esperantistov. Odziva do zdaj ni bilo nobenega oziroma je bil na podlagi sedanjih informacij o reformi ta predlog prezrt.
Predvsem obvezni (prisilni) pouk angleščine v prvih razredih istočasno s slovenščino bo gotovo imel dolgoročne posledice. Nekaj odstotkov nemščine v prvih razredih je v tej primerjavi enako nesprejemljivo, vendar po obsegu zanemarljivo. Devet let obveznega pouka angleščine bo imelo negativne posledice tako v vzgoji kot na področju kulture. O znanju angleščine lahko že danes trdimo, da bo ob podpori umetne inteligence v letu ali dveh pri sporazumevanju možno neposredno glasovno prevajanje jezikov in s tem sporazumevanja. Znanje angleščine torej ne bo potrebno, ostane pa še namen devetletne vzgoje mladih v angleščini. Je to vzgoja za angloameriški načina življenja? Je to nadaljevanje podaritve mladih ljudi, ki smo jih strokovno in jezikovno usposobili, nato pa podarili (že doslej več tisoč!) anglosaškim državam? V takšnem sistemu so torej jasno vidne oblike kolonializma, imperializma in diskriminacije.
S prezrtjem drugačnega predloga pa je ministrstvo prezrlo dve resoluciji generalnih konferenc Unesca, poročilo posebne Unescove komisije (MacBride, Mnogo glasov – en svet), ugotovitve triletnega eksperimentalnega pouka v petih državah (kjer je sodeloval tudi Zavod za šolstvo RS!) in priporočilo odbora za kulturo evropskega parlamenta o pospešitvi večjezičnosti. In kar je najpomembneje: prezrlo je splošno deklaracijo o človekovih pravicah v delu, v katerem govori o pravici do maternega jezika in pravici do komuniciranja (enakopravnega sporazumevanja).
Slovenija je kot država na zelo zanimivem geografskem in kulturno-jezikovnem območju petih različnih držav, kultur in jezikov. Z uvedbo mednarodnega jezika bi lahko prevzela pobudo, ki bi se lahko takoj dokazala že v prostoru Alpe–Adria, nato pa tudi v širšem evropskem prostoru. S tem bi vzorno zagotovila uresničevanje splošne deklaracije o človekovih pravicah!
Odgovornost za rešitve in usmeritve na področju jezikovne politike nosijo (tudi poimensko) tako politiki kot šolniki ter kulturniki. To velja za vse obdobje sedanje države Slovenije in še posebno za današnji čas, ki nedvomno zahteva dolgoročne državniške rešitve. Zato pri tej desetletni (!) šolski reformi ne pozabimo na posledice, saj gre za jezikovno politiko na področju šolstva in kulture, predvsem pa za naše otroke, državljane Slovenije!
