Oligarhi vladajo Rusiji. Pa tudi Ameriki. In svetu
Živa legenda napredne politike v Združenih državah Amerike, senator iz severovzhodne zvezne države Vermont, bo ta teden izdal novo knjigo, It’s OK to Be Angry About Capitalism, kar bi lahko pomensko prevedli kot v redu je, če si jezen na kapitalizem. Kdor je v zadnjih desetletjih vsaj malo povohal ameriško politiko, ve, da je 81-letni Bernie Sanders jezen na kapitalizem. V novi knjigi hoče svojo pozicijo razložiti generaciji tako imenovanih milenijcev, se pravi tistim, ki so se rodili v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja.
Kot se za naprednega politika spodobi, je od izidu knjige dal obširni intervju enemu najbolj znanih glasnikov naprednih politik, britanskemu dnevniku The Guardian. »Ena od temeljnih stvari, ki sem jih hotel povedati, je, da je res, da Rusiji vladajo oligarhi. Vendar, veste kaj? Oligarhi vladajo tudi Združenim državam. In ne samo Združenim državam in Rusiji; v Evropi, v Združenem kraljestvu [Veliki Britaniji], po vsem svetu vidimo majhno skupino neverjetno bogatih ljudi, ki vodijo stvari v lastno korist. Globalno oligarhijo. To je stvar, o kateri se moramo pogovarjati,« je za Guardian povedal Sanders.
Tečni stari senator judovskega rodu je že tako ali tako ikona mladih generacij Američanov. V tokratni knjigi je napadel predvsem obsceno neenakost v državi z največjim gospodarstvom na svetu, ZDA. V govoru o razmerah v državi, je pred dvema tednoma ameriški predsednik Joe Biden napovedal pravičnejšo, se pravi višjo, obdavčitev najbogatejših. Zato ga je glasilo neoliberalnega kapitala The Wall Street Journal – njegov lastnik, angloameriški medijski mogotec z avstralskimi koreninami Rupert Murdoch, je s svojimi brezštevilnimi časopisi, televizijami in pripadajočo digitalno mašinerijo leta 2016 spravil na oblast Donalda Trumpa – napadlo, da se je spremenil v Sandersa. Ta v Guardianu odgovarja, da včasih res gre v Belo hišo, da pa tam ne stanuje.
Sanders se je dvakrat, leta 2016 in 2020, potegoval za demokratsko predsedniško nominacijo. Sicer je obakrat izgubil, vendar je demokratični socialist kot najresnejši tekmec prvič Hillary Clinton in drugič Bidena, demokratsko stranko prisilil, da se je zaradi privlačnosti njegovih idej pomaknila precej v levo. Clintonova je potem na volitvah izgubila proti Trumpu in Sanders je bil brez vpliva na izvršno oblast. Zdaj, po Bidenovi zmagi, je drugače. Le redko kdo meni, da predsednikova levitev iz izrazito sredinskega v (zmerno) levega politika ni predvsem, če že ne izključno posledica efekta Sanders.
