Dr. Tatjana Lejko Zupanc: Še vedno smo v repu epidemije
Mask zadnje dni niti v zdravstvenih domovih ni treba več nositi, v UKC Ljubljana jih sicer še priporočajo. Tudi infektologinja in predstojnica Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja dr. Tatjana Lejko Zupanc pravi, da je covid-19 po treh letih zdravstveni problem, ki je lahko obvladljiv, razen tega, da ves čas trepetajo pred kakšno novo agresivnejšo različico virusa, ki ga zdravniki že dolgo več ne imenujejo novi koronavirus.
Na epidemijo covida-19 je sogovornici v spominu ostalo veliko dogodkov, tudi mnogi travmatični trenutki, ko se je stanje bolnikom le slabšalo, pomagati jim pa niso mogli. Ko je vladala različica delta, je cepivo vidno rešilo mnogo življenj.
Še posebej ponosna je na delo ekipe na kliniki in širše ekipe na UKC Ljubljana, vključno z vodstvom, saj jim brez takšne zavzetosti in podpore ne bi uspelo, pravi. »Po srečnem spletu okoliščin nam je že v začetku uspelo nabaviti zaščitno opremo in respiratorje, ekipa je bila zelo aktivna pri iskanju in posredovanju informacij o bolezni tudi drugim delavcem po Sloveniji. Predvsem sem vesela, da v nasprotju s preostalim svetom, kjer je umrlo veliko zdravstvenih delavcev, pri nas do zdaj ni nihče, čeprav so nekateri težko zboleli, so si opomogli. Žalostile pa so me vse negativne reakcije.«
A tudi te so deloma pričakovali glede na izkušnje, ki so jih imeli ob izbruhu pandemske gripe leta 2009, ko so se z vodstvom UKC javno cepili. Še vedno na kliniki deluje postcovidna ambulanta, kjer spremljajo bolnike z dolgim covidom.
Kaj o koronavirusu lahko poveste ob tretji obletnici razglasitve epidemije?
Po prvem ali drugem valu smo imeli strokovno srečanje o tem, kaj bo po koroni. Bila sem prepričana, da bo sars-cov-2 bodisi izginil, kot je sars, ki je tudi potreboval nekaj časa, ali pa bo postal endemičen in bo kot drugi respiratorni virusi povzročal težave vsako zimo. S kolegi smo očitno razmišljali prav, torej da ne bo izginil.
Kar mu še daje živost, je izredna sposobnost spreminjanja; z novimi različicami vselej uide imunskemu sistemu. Če imate še tako učinkovito cepivo ali monoklonska protitelesa, s katerimi smo pri res ogromnem številu ljudi preprečili napredovanje bolezni, jim novejše različice uidejo. Hkrati pa te ne povzročajo več tako zelo hude bolezni, najbrž smo že pridobili določeno stopnjo bazične imunosti. So pa tu in tam še bolniki s tipično covidno pljučnico. Danes v naši intenzivni negi resda ni bilo nobenega bolnika, ampak to se lahko hitro spremeni.
Še vedno so tudi smrtni primeri.
Gre za bolnike, ki poleg svojih osnovnih bolezni zbolijo še za težko covidno pljučnico. Tu in tam so tudi smrtni primeri, kot so jim bili priča na začetku, celo med mlajšimi od 70 let in niti ne tako zelo kronično bolnimi. Nismo še v fazi, ko bi bil virus popolnoma endemičen, mislim, da smo še vedno v repu epidemije, ko je še zmeraj veliko ljudi občutljivih, bodisi da je že dolgo, odkar so bili cepljeni, bodisi da se še niso okužili. Čeprav imamo 1,3 milijona potrjenih primerov in smo govorili, da je k temu treba prišteti še vsaj eno tretjino, v resnici ne vemo, koliko ljudi je zares zbolelo. Marsikdo se ni šel testirat, še zlasti, ko je zadoščal domači hitri test in okužba ni bila nikjer prijavljena.
Koliko se na kliniki še ukvarjate z virusom sars-cov-2? Vaš sodelavec dr. Matjaž Jereb je sredi četrtega vala dejal, da si s sodelavci samo želi, da bi se čim prej vrnili v širino infektologije.
Covid-19 ta hip ne predstavlja problemov, ker je jasno določeno, kako se ga zdravi. Zdaj nas presenečajo stare bolezni v novih oblikah, veliko težje pljučnice, pnevmokokne okužbe, sepse, tudi angine, streptokokni sev, ki kroži, je veliko bolj invaziven. Kar nekaj izjemno težkih okužb obravnavamo. Ponovno se pojavljajo vse tiste bolezni, kot so se pred epidemijo.
Čemu pripisujte težje oblike? So morebiti posledica epidemije oziroma načete imunosti?
Sevi se spreminjajo, morali bi vprašati kakšnega mikrobiologa, ali so kaj drugačni. Bila so, denimo, leta pogostih epidemij škrlatinke, zdaj pa ne vem več, kdaj sem jo videla v pravi obliki. Še pred antibiotiki so bila leta revmatične vročine, zapletov po okužbi žrela s streptokoki. Tudi zdaj vsi za okužbo žrela ne dobijo antibiotika, pa je ne vidimo več.
Kar nekaj okužb je zastaranih in pacienti pridejo s tako napredovano okužbo, da se tudi kirurško ne da kaj dosti narediti. Govorim o okužbi umetnega sklepa ali okužbi zaklopk, kar so precej zapleteni primeri.
Kako je z dolgim covidom pri tistih, ki so ga utrpeli v prvem ali drugem valu? Ali izzveni?
Mnogim največje težave povzroča, da fizično ničesar ne zmorejo, prej pa so bili zelo aktivni, tudi športniki, ali pa da se komaj povzpnejo v prvo nadstropje. Pri večini se stanje postopoma izboljša, pri simptomih, ki trajajo dlje časa, pa je večja verjetnost, da ne bodo takoj izginili. Imam nekaj bolnikov, ki se jim vonj ni povrnil niti po letu dni, kako jim je pomagal, denimo, trening vonja, pa nimam informacij. Vendar ni veliko pacientov, ki bi prišli nazaj in povedali, da po letu, dveh ni nič boljše.
Žal ta hip ni nobenega znanstveno dokazanega koristnega zdravljenja, ki bi ga brez slabe vesti predpisali pacientu. Vse, kar delajo v tujini, tudi samoplačniško, in v covidnih klinikah, utegne biti zdravju zelo škodljivo. Zato zelo redko posegamo po zdravilih, kakršna so kortikosteroidi. Posamezniki, ki imajo še dalj časa hude težave, se s kombinacijo več ukrepov nekako poberejo, včasih pa odkrijemo tudi kakšno drugo bolezen. Zelo pomembno je, da se vsega ne pripiše dolgemu covidu. Kje je zapisano, da po covidu ne moreš zboleti še za rakom.
Že lahko govorimo o kakšnih trajnejših posledicah?
Za zdaj še ne vemo, kakšne so trajne posledice dolgega covida. So pa v nekaterih raziskavah dokazali vidne spremembe na možganih. Te raziskave na zelo velikem številu ljudi bodo potekale dalj časa in treba bo počakati, kaj bo prinesel čas. Ne vemo tudi, koliko ljudi je imelo virusni miokarditis, dokazane so bile posledice na srcu, ampak za zdaj je minilo še premalo časa, da bi videli, kaj se bo razvilo sčasoma.
Vemo, da virusni miokarditis lahko preide v kronično okvaro srčne mišice, čez leta se razvije dilatativna kardiomiopatija, kar je pri mladih ljudeh najpogostejši razlog za odpoved srca in posledično transplantacijo. Osebno pri nobenem pacientu z dolgim covidom nisem dokazala organsko okvarjene srčne mišice, ampak za zdaj je minilo premalo časa.
Kaj pa otroci? Ali okuženi z zadnjimi različicami omikrona tudi zbolevajo za večorganskim vnetnim sindromom?
Po mojih informacijah že kar nekaj časa ni bilo nobenega otroka z večorganskim vnetnim sindromom, se pa ti mali bolniki sicer zdravijo na Pediatrični kliniki. Tudi covida je bilo med otroki zdaj ekstremno malo, a naši pediatri pravijo, da tudi pri otrocih niso redke posledice, da so zelo utrujeni in niso fizično zmogljivi, imajo kognitivne motnje in motnje spomina. Morda kdaj ti simptomi tudi niso prepoznani zaradi drugih dejavnikov in okoliščin.
Razen tega, da ne vemo, v kaj vse lahko virus mutira, na katera vprašanja stroka še nima odgovorov?
Zelo radi bi poznali pravi izvor virusa. Tudi denimo pri eboli, ki je preskočila z živali na človeka, ne vem, ali je za obstoječimi teorijami zares kakšen tehten dokaz. Kajti če je virus sars-cov-2 preskočil z živali na človeka kar tako, pomeni, da je v našem obnašanju nekaj narobe.
Tako kot pri gripi: bolj se mešajo ljudje in živali, večja verjetnost je, da bo nastal močno patogen virus gripe, ki bo hkrati sposoben okužiti živali in ljudi. Na nekaterih geografskih območjih je bivanje človeka in živali zelo tesno ali pa so na kupu velike množice ljudi, kar so idealne razmere, da se takšne stvari zgodijo. Tudi zaradi podnebnih sprememb se patogeni organizmi v populaciji, ki jih je vajena, obnašajo na en način, v drugi, kjer pa so na novo vneseni, pa čisto drugače.
Muči nas tudi, kaj pomeni večmesečna pozitivnost z nizkimi vrednostmi CT pri bolnikih z motnjo imunskega sistema. Je ta človek kužen za druge in moramo biti previdni, ali gre samo za nenevarno prisotnost virusa? Radi bi odgovor, koliko se kaže ukvarjati z dolgim covidom in kateri terapevtski režim bi bil najbolj ustrezen in najmanj škodljiv, kar intenzivno proučujejo, a še nismo blizu odgovora.
Pa tudi, kakšno bi bilo najboljše cepivo, ki bi nekako predvidelo in upoštevalo tudi nove različice. Predvsem pa si želimo učinkovitega in varnega zdravila, tu in tam se pojavi kakšno, potem pa vse potihne. Uspešna zdravila imamo za viruse HIV, hepatis in herpes, za druge pa imamo še vedno zelo omejen repertoar protivirusnih zdravil.
Zanimanje za četrti odmerek je bilo majhno. Koliko so še učinkovita minula cepljenja?
Potrebno je bazično cepljenje, ki vzpostavi zaščitni plato, potem pa ga poživitveni odmerki vnovič spodbudijo. Poživitveni odmerek je vedno smiseln, vsekakor bo cepljenje potrebno za ranljive skupine, starejše, kronične bolnike, skupaj v paketu s cepivom proti gripi in proti pnevmokoku.
Jeseni bomo videli, kaj se bo zgodilo. A nismo še zaključili. Bazični ukrepi, ki jih medicina uporablja za preprečevanje prenosa bolezni že od pamtiveka, bodo ostali. Ko bo prišel naslednji virus, sem prepričana, da se bomo spet prepirali o maskah, cepivih in tako naprej.
