Zlo, ki ga ne smemo pozabiti: deportacije prekmurskih Judov
Letos mineva 80 let od množičnih deportacij prekmurskih Judov v taborišča smrti, ki so se začele 26. aprila 1944.
Na območju današnje Slovenije se Judje nikoli niso naselili v večjem številu. V srednjem veku je bila izjemno pomembna judovska skupnost v Mariboru in še v nekaterih drugih štajerskih in koroških mestih. Po srednjeveških izgonih iz slovenskih dežel Koroške, Štajerske in Kranjske med letoma 1496 in 1515 se Judje v sredini 18. stoletja vnovič v večjem številu naseljujejo v Prekmurju. Judovska skupnost v pokrajini ob Muri je dosegla višek ob koncu 19. stoletja in bila nato tudi v prvih desetletjih 20. stoletja najbolj vplivna in dejavna na celotnem slovenskem ozemlju. Žal je bila ta dobro organizirana, gospodarsko in kulturno prominentna judovska srenja uničena med drugo svetovno vojno. Usoda prekmurskih Judov je skoraj docela primerljiva z usodo drugih vzhodnoevropskih Judov, zlasti na Madžarskem.
Pred aprilskim napadom sil osi na Kraljevino Jugoslavijo leta 1941 je največ Judov v takratni Dravski banovini (»jugoslovanski Sloveniji«) živelo na območju Murske Sobote in Lendave, nekaj pa tudi na prekmurskem podeželju. Po uradnih statističnih podatkih je leta 1921 v Kraljevini SHS živelo 64.159 Judov, od tega na Slovenskem 860. Slovenski Judje so bili vplivni v gospodarskih krogih in razpoznavni tudi po kulturni ustvarjalnosti. Leta 1931 je po podatkih ljudskega štetja v Kraljevini Jugoslaviji na območju Dravske banovine živelo skupaj 820 Judov, največ v Murski Soboti (269) in Lendavi (207). Večje število Judov je živelo še v Ljubljani (95), Mariboru (81), na Ptuju (32) in v Celju (30).
Pred aprilsko okupacijo 1941 na začetku 2. svetovne vojne v Prekmurju ni bilo zaznati radikalnih oblik antisemitizma, čeprav so informacije o ukrepih nacistične vladavine zoper Jude v Nemčiji in Avstriji počasi prodirale tudi v to pokrajino. Enako nekateri antisemitski ukrepi jugoslovanske vlade leta 1940 (»numerus clausus«), ki jih je predlagal dr. Anton Korošec. Kratkotrajna nemška okupacija Prekmurja aprila 1941 za judovsko prebivalstvo ni predstavljala velike nevarnosti, saj so Nemci že 16. aprila 1941 Prekmurje predali Madžarski. Ta pa takrat še ni izvajala radikalnih ukrepov in množičnih pogromov nad Judi. Prišlo pa je usodno leto 1944, ki je pomenilo začetek konca judovske skupnosti v pokrajini ob Muri. Nemčija je po prevzemu oblasti na Madžarskem 19. marca 1944, med aprilom in oktobrom tega leta, aretirala in deportirala v koncentracijska oziroma uničevalna taborišča vse prekmurske Jude.
Tragedija je bila toliko večja zato, ker so bili v okviru »projekta« množičnega uničevanja madžarskih Judov na udaru prvi prav Judje iz pokrajine ob Muri, največ iz Lendave in Murske Sobote. Množične aretacije Judov iz Lendave in Murske Sobote so se zgodile 26. aprila 1944, ko so v obeh mestih Jude zbrali v tamkajšnjih sinagogah. Od tam so jih večino preko Čakovca in Nagykanizse odpeljali do največjega taborišča smrti Auschwitz – Birkenaua. Prvemu, največjemu valu deportacij sta sledila še dva, maja in oktobra 1944, ko Judov praktično ni bilo več. Je pa bilo nekaj primerov, ko so domačini, Nejudi, nekaj Judov skrivali in jih tako rešili smrti. Leta 2017 so za pogum prejeli naziv »pravičniki med narodi« (Aleksander in Agnes Žilavec, Jožef in Marija Fartelj ter njen brat Franc). Točnega števila vseh žrtev holokavsta iz Prekmurja (še) ne poznamo, običajno operiramo s številom 392 umorjenih Judov. V Prekmurju je bil holokavst kljub temu, da dokončnih številk njegovih žrtev ne bomo nikoli poznali, izveden zelo dosledno.
Množične deportacije in holokavst v Prekmurju so bili ne samo najbolj učinkoviti, pač pa tudi katastrofalni, saj je bila Hitlerjeva zahteva po dokončnem uničenju Judov tako rekoč v celoti izpolnjena. To je bil prvi korak na poti dokončnega izbrisa prekmurskih Judov iz javne in socialne memorije. »Endlösung« v Prekmurju pomeni učinkovito dejanje, izbris, ki je sinonim za aretacije, izselitve in množične usmrtitve v koncentracijskih taboriščih. Zaradi izjemne učinkovitosti množičnih deportacij, ki so se zgodile v predzadnjem letu 2. svetovne vojne, je Slovenija uvrščena med države, ki se lahko »pohvalijo« z neverjetnim uspehom, saj je bilo uničenih okoli 90 odstotkov (dokončno število žrtev holokavsta še vedno ni znano) Judov.
Preživeli Judje s hudimi travmami popolnega razčlovečenja so v glavnem molčali do smrti in le redki so spregovorili. Živih prič te tragedije v Prekmurju razen Erike Fürst ni več. Je pa k sreči kot pripovedovalka v zadnjih letih spomine na osebno tragedijo in preživetje v Auschwitzu prenesla na mlade, ki postajajo novi pričevalci o tem zlu 20. stoletja. Med novimi pričevalci je tudi Sara Božanič iz Murske Sobote, vnukinja Elizabete Fürst, lendavske Judinje, ki je tudi preživela Auschwitz in je umrla pred desetimi leti. Njena vnukinja je babičino pripoved zaklenila v srcu in ohranila v spominu, tako da jo bo lahko kot ena od novih pričevalk o holokavstvu povedala drugim.
Spominjanje na največje zlo 20. stoletja mora ostati za večno živo. Naj ne bo nikoli pozabljeno!
