Na otroštvo jo spominjajo torte, saj se je Urša Pikec že kot deklica, stara manj kot deset let, vsakič znova veselila rojstnega dne, da si jo je lahko spekla sama. Sprva s kupljenimi biskviti in smetano, z vsako svečko več pa so bile njene torte vedno bolj dovršene. Tudi prva slaščica, na katero je bila, in še vedno je, ponosna, je torta za mamin abraham – v obliki breze z orhidejami iz sladkorne mase –, ki jo je naredila pred petimi leti, pove mlada slaščičarka.

Ker v Sloveniji ni ustreznega kuharskega ali slaščičarskega izobraževanja na univerzitetni ravni, je misel, da bi bil to njen poklic, začasno opustila in se po gimnaziji v Kranju odločila za arhitekturo. A strast jo je kljub temu pripeljala na študij slaščičarstva v London, kamor je prišla septembra 2017 in kjer danes v petzvezdičnem hotelu Ham Yard v središču mesta dela kot slaščičarka, med drugim pomaga pri snovanju menijev in receptov.



Ne mara monotonosti in ustvarjanja vedno istih slaščic, prav zato ji je to delo, ki je raznoliko in dinamično ter ji dopušča ustvarjalno svobodo, zelo všeč. V prihodnosti si želi priti nazaj domov – kjer se med domačimi slaščicami še vedno najraje posladka s prekmursko gibanico – in znanje, ki ga je pridobila zunaj meja, predajati naprej v obliki tečajev. Dokler je še mlada, doda, pa bo njena pisarna kuhinja in njeno pisalo spatula.





Študij kulinarike oziroma slaščičarstva v Londonu, pri katerem je morala opraviti veliko prakse, jo je naučil marsičesa. Pravi pa, da ji je najbolj pomagalo sistematično učenje osnov. »Prvo leto je vse temeljilo na tem. Pozneje vidiš, kako ti pomaga, če začneš z najbolj osnovnimi stvarmi in tako postaviš temelje za naprej. Od začetka smo se npr. učili, kako reagira moka, kaj se z njo zgodi, ko dodaš vodo, če jo gneteš, če dodaš maščobo … začeli smo s peko kruha, šele čez nekaj mesecev pa nadaljevali z bolj zahtevnimi jedmi.« Sogovornica pravi, da ji še danes te osnove zelo pomagajo, ko razmišlja o kuhanju in peki, tako kot ji pri snovanju slaščic pomaga znanje arhitekture.
 

Vsaka sestavina mora imeti svoj namen

Podobno kot stavbe tudi slaščice temeljijo na vizualni prezentaciji, zato je veliko črpala iz konceptov, s katerimi je prišla v stik na študiju arhitekture. Tam se je naučila, kaj gre skupaj, kako stvari zastaviti in okoli česa jih graditi. Pri sprehodu skozi njen instagram profil – tudi vse fotografije so njeno avtorsko delo – je prepoznati čiste linije, minimalizem in samosvoj slog. »Mogoče sem ta minimalizem res vzela iz arhitekture, saj profesorji tam učijo, da mora imeti vsak detajl na stavbi svoj namen: vedno se je treba vprašati, čemu kakšna stvar služi. Verjetno sem se tako naučila, kako odstraniti stvari, ki jih ne potrebujem, in se lažje fokusiram na to, da videz slaščice privabi in si jo želiš pokusiti.« Poleg tega se je naučila uporabljati programe, kot sta photoshop in adobe, ki ji danes pridejo prav tako pri obdelavi fotografij kot snovanju slaščic.



Navdih pride včasih sam od sebe, drugič ga išče na instagramu, večinoma pa izhaja iz okusov: vedno se slaščic loti tako, da izbere okuse, potem pa iz njih razvija vizualno podobo. Meni, da dobrega slaščičarja odlikujeta natančnost in hitrost, pomembno pa je tudi znanje o kemijskih reakcijah in obnašanju sestavin. »Ampak do vsega tega znanja prideš z izkuš­njami. Tudi ko ga iščeš v knjigah ali na youtubu, si pravzaprav ves čas v procesu učenja. Pri slaščičarstvu in kulinariki nikoli ne prideš do točke, da bi lahko rekel: zdaj pa res vse vem. Vsak dan je treba kaj narediti na novo, nova tehnika, novi okusi …« razmišlja mlada slaščičarka, ena tistih, ki slaščice še vedno rada okuša in jo to, da nekdo slaščico naredi zanjo, še vedno zelo razveseli.

Ko se zamišljeno uresniči

In v katerem procesu ustvarjanja mlada Kranjčanka, trenutno Londončanka, najbolj uživa? Če pomisli na vse: od načrtovanja in izvedbe do postrežbe, se ji zdi, da najbolj uživa, ko slaščice dejansko dela – ko kuha, meša, peče. »Pri načrtovanju si zamislim, kaj bo šlo skupaj, in v največje zadoščenje je, ko potem nekaj res deluje tako, kot sem si predstavljala.« Vesela je, če lahko vsakič ustvari nekaj drugega. Včasih ji je odveč, če mora isto slaščico narediti dvakrat, četudi še vedno vsakič znova uživa v pripravi limonove pite, ki je njena najljubša.

Zelo ponosna pa je na slaščico, ki bo na meniju v njihovem hotelu in jo je snovala le dan pred najinim pogovorom. »Angleži, ki so v zadnjem času večinoma glavni gostje v londonskih restavracijah, obožujejo mint chocolate chip icecream, nekaj podobnega mentolu in čokoladi. Sladico – tortico – sem zasnovala na teh okusih, za piko na i pa poskrbi kepica sladoleda na vrhu,« navdušeno pove in doda, da kljub temu, da je gostinstvo garaško delo, v njem zelo uživa.

Hobi oziroma peka postane delo, ko začneš vsak dan delati iste stvari, če pa imaš svobodo, da lahko ustvarjaš, je to zanjo sproš­čanje. »Ob ustvarjanju te slaščice sem tako uživala, da se nisem počutila, kot da sem v službi in da delam. Seveda pa pridejo dnevi, v gostinstvu predvsem v drugi polovici tedna, ko je naporno, ko je treba zaradi gneče tekati naokrog in ko se vse vrti okrog tega, da gosta pravočasno postrežeš.« In pravi, da je gostov zdaj toliko, da mizo brez rezervacije v Londonu težko dobiš.



Zaklad Londona je kulinarična pestrost

V tem mestu ji je všeč, ker je kot lonec vseh kultur – tudi kulinaričnih. Vse, kar si človek zaželi pokusiti: od kitajske do mehiške hrane, bo dobil v avtentičnih okusih in avtentično pripravljeno, in to v radiju petih kilometrov. Od drage francoske kuhinje do ulične hrane. To je največji zaklad Londona, meni Urša Pikec.

Slovenija se s prestolnico, kakršna je London, težko primerja in kulinarika pri tem ni izjema – že če samo pomislimo na možnosti za izobrazbo. Mlada slaščičarka meni, da gredo stvari v Sloveniji naprej in se razvijajo – veliko je vrhunskih restavracij in chefov –, ampak največji zadržek vidi v tem, da ljudje pri nas tega poklica ne cenijo tako kot denimo v Londonu, zato tudi toliko ne cenijo slaščic. »Mogoče zanje niso pripravljeni plačati nekaj več, iti iz cone poznanih okusov in poskusiti nekaj novega. Zdi se mi, da ni problem v tem, da v Sloveniji ne bi bilo ljudi, ki bi to želeli delati, ampak je zaradi majhnega trga premalo sladokuscev, ki bi želeli te slaščice kupovati, vsaj ne v taki meri kot v Londonu.« Kljub temu pa se ji zdi, da gre Slovenija v pravo smer, in tudi sama bi si želela v prihodnje tukaj najti delo ob ljudeh, ki jim kulinarika in slaščičarstvo predstavljata takšno strast kot njej.