Nov utrip na meji med Novo Gorico in italijansko Gorico
Pred tednom dni so v Novi Gorici onesposobili tri letalske bombe, ki so jih pirotehniki našli na gradbišču železniške postaje in na meji med Slovenijo in Italijo evakuirali okoli 3300 prebivalcev. Na tem območju bodo do prihodnjega leta uresničili sedem projektov, ki tvorijo tako imenovani EPK distrikt na obeh straneh meje: Trg Evrope, prenovljeni bodo pritličje železniškega poslopja, železniški tiri s peroni in podhod Vrtača, razskladišče v EPIcenter, skladišče pa v skupnostni center Super 8, na novo bo urejen zeleni pas ob Kolodvorski cesti. Vse te intervencije naj bi z novimi vsebinami živele tudi po koncu EPK. Zasnovalo jih je več avtorskih skupin.
Vse se je začelo že leta 2021, razlaga arhitekt in soustanovitelj biroja Sadar+Vuga Boštjan Vuga. Tistega leta so za občino Nova Gorica začeli pripravljati prostorsko strategijo razvojnega območja EPK. Občina, zavedajoč se, da EPK ne pomeni samo programa, ampak zahteva tudi prostor, ki ga je treba urediti, jim je naročila pripravo projektne naloge. Te so se lotili skozi delavnice, h katerim so povabili vse deležnike s tega prostora: občino Nova Gorica, zavod GO! 2025, Slovenske železnice (SŽ), Univerzo v Novi Gorici in Evropsko združenje za teritorialno sodelovanje (EZTS), ki razvija projekte v Sloveniji in Italiji.
Potencial železniške postaje
»Na sestankih smo se tri mesece srečevali na štirinajst dni, po vsakem sestanku smo vizijo zrisali, kar je pomagalo k vizualizaciji prihodnje zasnove in tudi k zbližanju stališč in rešitev, ki smo jih na koncu predstavili v razvojnem dokumentu. Ta je predvidel, da se središče dogajanja EPK s Trga Evrope, ki leži na meji med Novo Gorico in italijansko Gorico in je pred železniško postajo, razširi na celotno območje tako imenovanega distrikta EPK,« začetke zasnove trikilometrskega območja opisuje sogovornik.
Skozi proces razvijanja ideje se je – še pomembneje – pokazalo, da gradnja novega objekta za potrebe izvedbe EPK pod Trgom Evrope, ki ga je predvidela zmagovalna natečajna rešitev leta 2020, ni potrebna (kar so arhitekti biroja Sadar+Vuga predlagali že v svoji tretjenagrajeni natečajni rešitvi).
Namesto tega je velik potencial kazalo poslopje železniške postaje, največje ob Bohinjski progi, ki je hkrati glavna identifikacijska zgradba tako Nove Gorice kot stare Gorice, ki sodelujeta pri prvem čezmejnem projektu EPK 2025. »Pri SŽ so ugotovili, da uporabljajo manj kot eno tretjino stavbe, preostalo oddajajo, tudi stanovalcem. Prazni so še skladiščni prostori, preureditev železniških tirov, katerih število bodo zmanjšali s 15 na zgolj šest, pa je prineslo še dodatni uporabni prostor,« pripoveduje Vuga.
Toda razmišljali so še dlje, torej, kaj bo v teh prostorih po koncu EPK, pri čemer je bila olajševalna okoliščina, da so vsi objekti na tem območju v lasti države in v uporabi SŽ (razen ceste, ki je v lasti občine). V tem dialogu vseh vpletenih so predlagali, da bi prostore železniške postaje in skladišč ter novi prostor na območju odstranjenih tirov po letu 2025 zasedla univerza v Novi Gorici, kar bi si arhitekti, ki so to dosegli prav z dialogom na delavnicah, šteli za svoj največji dosežek.
Univerza v Novi Gorici zdaj svojih prostorov – zanimivo – v mestu nima; rektorat je v Vipavi, deluje pa še na lokacijah v Rožni Dolini in Ajdovščini. Predlog je, da bi bil do leta 2025 prenovljen del postajnega poslopja v pritličju, namenjenega potnikom. Po tem letu pa je predvidena ureditev rektorata univerze v zgornjih nadstropjih poslopja.
V skladiščih naj bi po letu 2025 ostal muzej Epic in knjižnica ter akademija univerze, na območju, kjer bodo odstranili odvečne tire, pa fakultetni center univerze. Projekt Sadar+Vuga obsega ureditev podhoda pod zoženim in prenovljenim železniškim nadstreškom, nova potniška perona in prenovo pritličja železniškega poslopja v sodelovanju z zavodoma za varstvo kulturne dediščine. Je ena največjih, najstarejših in najbogateje oblikovanih stavb in ima edino vhodno avlo, oblikovano v secesijskem slogu v Novi Gorici, pojasnjuje pristojna konservatorka Katja Kosič.
Podhod z dvema vrtačama
Železniška postaja stoji na meji in arhitekti so o tej najkrajši poti med centrom stare Gorice in centrom Nove Gorice, ki bi morala prečkati tire, razmišljali kot o nadhodu, toda s sedmimi metri višine bi bil v prostoru precej viden element. Z mislijo na prihodnji univerzitetni značaj območja in mesta ter študentski vrvež pa so začeli razmišljati v smeri, da bi ob tej infrastrukturni povezavi uredili še dva spuščena javna trga, prijeten ambient, park, kjer bi bilo mogoče posedati in v katerega bi lahko zahajali tudi tisti, ki nimajo namena potovati z vlakom. Navsezadnje je v neposredni bližini tudi stanovanjska soseska Majske poljane.
»Tako smo zasnovali podhod kot prehod med dvema spuščenima trgoma, dvema vrtačama, ki imata dva nivoja. Na srednjem nivoju bodo klopi in mizice, spodnji del pa bo oblikovan kot amfiteater, namenjen dogajanju v času EPK in tudi pozneje. Od tu vodi pot skozi podhod, dolg 56 in širok osem metrov, v sredini je izhod v otočni peron.
Podhod z vrha osvetljujejo svetlobne prizme in v prihodnosti bi ga univerza lahko uporabljala, denimo, tudi kot razstavno galerijo,« razmišlja sogovornik. Obliko vrtač je narekovala kolesarska steza, a pri tej potezi gre za enakovreden preplet infrastrukturnega objekta in javnega prostora, ki je izdatno ozelenjen. Vrtači zaznamuje opečnata barva, saj sta tlakovani s tlakovci klinker, ki poleg barve aludirajo na staro goriško 'frnažo', prvo urbano stavbo na območju današnjega mesta.
Pri ureditvi podhoda oziroma obeh vrtač je sodelovala krajinska arhitektka in profesorica Ana Kučan s kolegom Tomislavom Krnačem (Studio AKKA). »Pri načrtovanju nisva sledila le zahtevam, ki jim mora zadostiti ta infrastrukturna poteza, temveč sva upoštevala simbolni pomen vrtače in njeno podobo v kulturni krajini. Izhajala sva iz tega, da je v vrtači običajno dobra prst, zato so v njih pogosto njive, mi pa smo tam predvideli 'vrt' – rastlinski vodni zadrževalnik deževnice. Pri ozelenjevanju smo sledili težnji arhitektov, da podhod vzpostavijo kot javni trg, a nam je uspelo umestiti vsaj nekaj dreves, ki bodo zagotavljala senco,« je povedala Ana Kučan.
Rastlinski zadrževalnik vode in drevesa
Medtem ko so bili na nivoju mesta zaradi omejene parcele zelo omejeni tudi z možnostjo ozelenitve, bodo v dnu obeh vrtač oziroma kotanj nasadili jelše ter posebne vrste trajnic, ki prenesejo občasno poplavljanje. Vse skupaj bo dopolnili z ozelenitvijo brežin, ki so zamišljene kot cvetoči suhi travnik in bodo v korist opraševalcev pokošene le nekajkrat na leto. Brežine bodo za povrh reliefno oblikovane in nekoliko dvignjene nad nivo mesta, s čimer bodo preprečili, da bi se voda v ti dve vrtači in v podhod zlivala še z drugih mestnih površin.
Rastlinski vodni zadrževalnik deževnice bo prispeval k ugodnejši mikroklimi, saj bo rastlinje po nalivih zadržano vodo lahko porabljalo z zamikom, po potrebi, in z izhlapevanjem vlažilo zrak, presežna količina se bo tudi prelivala, nekaj pa je bo poniknilo. Takšen sodobni sonaravni ukrep bi po njenih besedah ob vse bolj ekstremnih vremenskih pojavih in obilici nalivne vode kazalo uporabiti v marsikateri drugi mestni ureditvi.
Sicer pa se bo EPK district širše navezoval še na zeleno zaledje s kostanjeviškim samostanom, prenovljenim Rafutskim parkom in Goriškim gradom, kjer bodo oziroma so že uredili poti.
Zaradi političnih sprememb nikoli ni v celoti zaživela
Zgodovina postaje sega v čas med letoma 1900 in 1906. Bila je del Transalpine oziroma Bohinjske proge, ki je povezovala Trst z Jesenicami in je veljala za enega najtežjih in najzahtevnejših železniških odsekov v avstro-ogrski monarhiji. V slovenskem železniškem omrežju je najbogatejša z železniško dediščino, saj je imela najdaljši trakt izvrtanih predorov, najmogočnejše mostove, največje vzpone in padce in vrsto izvirnih tehniških in gradbenih rešitev, razlaga pristojna konservatorka Katja Kosič. »Postaja, ki stoji na zahodu mestnega jedra Nove Gorice, tik ob italijansko-slovenski meji, zaradi političnih sprememb nikoli ni v celoti zaživela in je ostala skoraj nespremenjena do danes. Mogočna dvonadstropna zgradba je delo dunajskega arhitekta Roberta Seelinga, ki je projektiral tudi končno postajo Bohinjske proge na Campu Marziu v Trstu, ter je ena največjih, najstarejših in najbogateje oblikovanih stavb. Ima edino vhodno avlo, oblikovano v secesijskem slogu v Novi Gorici, toda Seeling je fasado oblikoval v starejšem slogu avstrijskih upravnih stavb 19. stoletja, glavno pročelje je podobno kot pri postaji Franz Josef Bahnof na Dunaju,« je pojasnila sogovornica.
Bila je najsodobneje opremljena – s kurilnico, lastno vodno postajo, skladišči in upravno zgradbo ter je zaposlovala najboljše mojstre, ki so vzdrževali mogočni vozni park tehniško zapletenih lokomotiv, saj je bilo tu središče tehniškega in tehnološkega dogajanja vleke v avstrijskem merilu. Postajni kompleks Nove Gorice je neprekinjeno deloval le osem let, do začetka prve svetovne vojne leta 1914. Po drugi svetovni vojni je postaja pripadla Jugoslaviji, kar je prineslo spremembe v prometnem toku in razvoju območja.
Prenova tirov, tirnih naprav in pritličja postajnega poslopja ter umestitev podhoda Vrtača:
Časovnica izvedbe: 2024–2025
Investitor: DRSI, Direkcija RS za infrastrukturo, Ministrstvo za infrastrukturo
Arhitektura: Sadar+Vuga
Krajinska arhitektura: Studio AKKA
Projektantska skupina: SŽ-Projektivno podjetje Ljubljana, Elea iC, Sadar+Vuga
Površine podhod Vrtača 3.686 m2, peroni 3.436 m2, pritličje postajnega poslopja 413 m2
Ocenjena vrednost investicije: 61,65 milijona evrov
