V nadaljevanju preberite:
Prihod otroka in starševstvo spremenita način življenja, na glavo postavita prioritete, spremenita telo – predvsem pa spremenita možgane. »Prehod v starševstvo sloni na naravni fleksibilnosti možganov. Nanj vplivajo hormoni in izkušnje, določajo ga genetski kod in posebnosti naših čisto novih dojenčkov,« med drugim v svoji knjigi Materinski možgani, Kako nevroznanost piše novo zgodbo starševstva, ki je v slovenščini pred kratkim izšla pri založbi Umco, piše Chelsea Conaboy.
Knjiga publicistke, ki se ukvarja z znanostjo, prinaša nabor prelomnih raziskav, ki preobračajo mite o pomenu starševstva. Avtorica prepleta izsledke znanstvenih raziskav in osebne zgodbe. Ključno sporočilo knjige je, da je starševstvo proces in je normalno, da na začetku ne vemo vsega. Chelsea Conaboy ovrže več mitov, povezanih s starševstvom: od materinskega nagona do mamastih možganov (ang. mommy brain). Na spremembe v možganih vplivajo tako hormoni kot izkušnje, tudi zato starševstvo rada primerja z adolescenco. Če starše pripravimo na to, da vedo, da otroci v najstništvu doživljajo velike spremembe, zakaj ne bi bodočih staršev opozorili, kaj vse se bo dogajalo z njimi oziroma njihovimi možgani?
Nekoč, v globoko patriarhalnem svetu, so željo po materinstvu dojemali kot naravno in nagonsko. Mnoge ženske morda niso niti razmišljale o tem, ali si otrok želijo – to se je enostavno zgodilo. Bilo je »naravno«. Danes pa veliko ljudi odkrito govori o tem, da otrok zaradi različnih razlogov ne želijo. O čem govorimo, ko govorimo o materinskem instinktu, ki je pravzaprav mit?
Gre za idejo, da je sposobnost skrbi za otroke prirojena, naravna, samodejna in izrazito ženska. Da smo že od rojstva »pripravljene negovalke«. Ta ideja je močno zasidrana v razmišljanje o ženskosti in materinstvu. Če pogledamo njen izvor, izhaja iz verskih in moralnih idej o tem, kakšna naj bi bila mati, ter idej, ki so bile zapisane v zgodnji evolucijski teoriji in nato razširjene naprej. Pojavljale so se celo v znanosti, ne glede na to, da ideja v znanstvenih spoznanjih nima jasne podlage. Ne želim reči, da je povezava med materjo in otrokom mit ali da je ženska intuicija mit – ne nazadnje je vez med materjo in dojenčkom najpogostejša in najtrajnejša vez pri sesalcih različnih vrst. Napačna pa je ideja, da je vse v nas. V resnici se v tej vlogi razvijamo skupaj s svojimi dojenčki.
Družba velikokrat slika idejo o tem, da ženske takoj po rojstvu novorojenčka začutijo ogromno ljubezni, povezanosti, sreče. A to ne drži vedno. Mnoge se ne počutijo tako in izkušnja poroda ni tako uniformna, kot jo želijo predstaviti. Kako se ženska zares počuti takoj po porodu? Kaj ste občutili vi?
Ženske se počutijo različno: nekatere zagotovo občutijo neizmerno toplino in veselje, druge pa so morda tako izčrpane, da se ne morejo popolnoma zavedati trenutka, dojenčka in ljudi okrog sebe. Sama sem čutila veselje, obenem pa veliko čudenje nad otrokom, v smislu: »Vau, poglej ga, tukaj je.« Bila sem zelo prestrašena, čutila sem močno odgovornost do njega. Torej so občutki kompleksni. (Med pogovorom na daljavo se opraviči in za trenutek odide pomirit svoja malčka.)
Veliko je staršev, ki doživljajo travmo. To je treba prepoznati in jim ponuditi vso podporo, ki jo potrebujejo. Opozorila bi rada na nevarno sporočilo o tem, da nas ta materinska ljubezen tako prevzame – avtomatično –, da drugo ni pomembno: saj smo matere, to bomo zmogle! Kot da ne potrebujemo podpore, kot da imamo vse, kar je potrebno. Sploh pri nas v ZDA, kjer večinoma nimamo plačanega porodniškega dopusta in ustrezne poporodne oskrbe. Kot da materinska ljubezen premaga vse probleme, s katerimi se matere soočamo. To so nevarne predstave, zaradi katerih matere mnogokrat ostanejo brez prave podpore. In to v mnogih ljudeh pusti občutke krivde.
Mislim, da je pomembno vedno znova ponavljati, kaj vse se dogaja v možganih in kako se ti spremenijo. Dojenčki nas prevzamejo, pritegnejo našo pozornost in sčasoma do njih razvijamo tisto globoko ljubezen, ki smo jo pričakovali – ta se ne zgodi (nujno) kar takoj po rojstvu. Morda bolj od ljubezni same novorojenčki najprej potrebujejo našo pozornost, da poskrbimo zanje, da znamo prepoznati njihove potrebe – da konec koncev preživijo.
Ženske so se odločile za več otrok zaporedoma enega za drugim v krajšem časovnem intervalu, ko so zanje začeli skrbeti tudi drugi: širša skupnost, babice, sovaščanke, gre za tako imenovano alo starševstvo. Vedno bolj se zdi, da je ta – popolnoma nuklearni – pogled na starševstvo napačen. Prijateljica je bila pri prvi hčerki odločena, da za pomoč ne bo prosila svoje mame, ki živi le nadstropje nižje, ker da bo to doživljala kot poraz. Zdaj, v devetem mesecu druge nosečnosti, mi je povedala, da je spremenila mnenje in bo z veseljem sprejela njeno pomoč. Se ženske, matere, tako bojijo teh »neuspehov«, da ne bodo vsega zmogle same?
Moj odgovor bo celo »ameriški«, morda je pri vas malce drugače. V Ameriki poveličujemo idejo jedrne družine, kjer ena ženska in en moški vzgajata otroke v enoti, ki je izolirana od drugih. In razlogov za to je več, med drugim tičijo v kapitalizmu. Morda je razlog v tudi tem, da si želimo delati drugače kot naši starši, kot babice in dedki, ki si morda vzgajali v širši skupnosti.
Sama, denimo, nisem imela natančnih vpogledov v starševstvo, preden sem postala mama. Sem najmlajša v družini, imela sem sicer nekaj dobrih prijateljev, ki so že imeli otroke, a niso živeli blizu mene, torej nisem vedela, kakšen je njihov vsakdan. Nisem se zavedala intenzivnosti prehoda v starševstvo, tega mi ni nihče povedal.
