Nova nuklearka Jek 2 do leta 2038?
Energetiko spremljam že od študentskih let. Kot inženir sem delal v več elektrarnah in organizacijah za inženiring. Tudi poučeval sem energetiko in energetske stroje na fakulteti. Ob delu na IBE in v Siemensu sem se aktivno vključil v pripravo izgradnje naše prve nuklearne elektrarne Krško NEK, pozneje smo jo preimenovali v jedrsko elektrarno Jek 1.
Zadnja leta je energetika zavzela vse več prostora v javnih občilih zaradi ekoloških in ekonomskih razlogov. Izpela se je proizvodnja električne energije iz premoga zaradi onesnaževanje okolja, sicer pa ga nimamo niti za obstoječi novi objekt Teš 6. Tudi plin kot gorivo ni prijazen do okolja, pa še vedno težje ga je dobiti (vojna v Ukrajini).
Ekologi nas upravičeno opozarjajo, da moramo električno energijo – in ne samo njo – proizvajati iz obnovljivih virov: voda, sonce, veter, biomasa (tudi drva), geotermalna energija in tudi jedrska energija.
Veliko ekologov in tudi drugih ljudi težko sprejema rešitev, da je jedrska energija potrebna in da lahko naše energetske potrebe pokrijemo samo z ostalimi viri, tj. zeleno obnovljivo energijo.
Skrbno prebiram članke o energetiki raznih avtorjev. Nekateri se že na samem uvodu opredelijo, da so proti uporabi jedrske energije (z bolj ali manj neutemeljenimi argumenti) in da nas lahko sončni paneli peljejo k najčistejši, najcenejši proizvodnji, ki tudi ni brez vpliva na okolje in nas popelje tudi k samozadostnosti z oskrbo električne energije. Manj je člankov o prednostih in slabostih posameznih rešitev z ali brez jedrske energije, za katere se zavzemajo poznavalci energetskega sistema. Moram omeniti, da so članki g. Marijana Koželja za nas inženirje izredno natančni in argumentirani ter opredeljeni s številkami, ki jih lahko sprejmeš in vanje verjameš. Kot avtor pravi, da ga zato imenujejo za jedrskega lobista. Moram pa pripomniti, da je rešitev z jedrsko energijo iz Jek 2 samo v začetku prehoda na zeleno energijo, ko bo – če bo – ta zmogla pokriti vse naše potrebe po električni energiji, in to po vsebini in ceni.
Vsaka elektrarna – kot vsak objekt, ne samo industrijski – je lahko nevarnost za okolje; most se podre in tudi jez na vodi se podre, tovarna zgori ali jo podre potres, poplave podrejo cela naselja ali celo pokrajine, vse, kar je zgradil človek, se lahko poruši in tudi, kar je narava zgradila, ni večno. Nekateri stalno govorijo, da moramo porabo energije zmanjšati. Kako vendar to lahko dosežemo, če nas je vedno več in brez pokritja tega našega razkošja ne moremo živeti? Kot na primer predvidevamo, da se bomo vozili samo z električnimi avtomobili, da ne bi onesnaževali okolja. Ja, od kje pa električna energija? Potujemo pa vedno več, in to po ena oseba v avtomobilu.
Na začetku prispevka sem postavil vprašanje Nova nuklearka Jek 2 do leta 2038? Po drugi svetovni vojni smo konkretno spoznali, kakšna moč je skrita v uranu. Dve atomski bombi, ki sta ubili več sto tisoč ljudi na Japonskem, to je več, kot je padlo ameriških vojakov v drugi svetovni vojni, okoli 350.000. Ali ne bi te moči raje uporabili za proizvodnjo električne energije?
V Slovenji smo imeli takrat, ko smo leta 1971 začeli razmišljati o gradnji prve nuklearke, že Nuklearni inštitut Jožef Stefan. Direktor inštituta je bil dr. Milan Osredkar, ki je bil velik pobudnik za gradnjo nuklearne elektrarne. Ta inštitut je zgradil reaktorski center Podgorica. Za določitev električne moči in prostor za izgradnjo je bilo odgovorno Elektrogospodarstvo Slovenije, ki je angažiralo Elektroprojekt Ljubljana, pozneje IBE, in Elektroinštitut Milan Vidmar za izvedbo te naloge. Izbrana moč je bila 300 MW z lokacijo Dolsko ob reki Savi. Podobi nuklearki sta bili zgrajeni v Švici in Nemčiji. Obe sta imeli tlačnovodni reaktor PWR po licenci Westinghousa.
Ta določitev je bila spremenjena, ker se je tudi naša soseda Hrvaška, čeprav so imeli potencialno veliko plina v Jadranskem morju, odločila za sodelovanje pri izgradnji prve nuklearke in druge skupne s Slovenijo na Hrvaškem. Moč nuklearke 664 MW je bila določena glede na trende in vključitve v elektroenergetske sisteme obeh republik in Jugoslavije. V tistem času še niso prevladovali PWR (tlačnovodni reaktorji) in BWR (vrelovodni reaktorji), ampak so bili še tudi drugi načini hlajenja reaktorja. Ponudnike smo iskali za širše možnosti, končna odločitev je bila PWR Westinghouse. Razlogi so bili tudi gradnja na ključ, rok izgradnje, financiranje in možnost kontradobav v višini 20 odstotkov vrednosti opreme. Kreditna pogodba za dobavo Nuklearke Krško je vsebovala tudi dobavo štirih plinskih agregatov proizvajalca General Electric, dva plinska agregata za TE Trbovlje in dva za TE Jertovac. Pogodba je bila podpisana avgusta 1974, temeljni kamen pa postavljen 1. decembra 1974.
Za izvedbo projekta izgradnje nuklearke v Slovenji so bile pooblaščene SEL (Savske elektrarne Ljubljana, direktor sem bil avtor tega članka), za Hrvaško Elektroprivreda Zagreb (direktor Božo Širola). Obe podjetji, pooblaščeni za izgradnjo nuklearke, sta ustanovili skupno podjetje NEK v Krškem s sedežem na samem gradbišču. Kadre za delo sta prispevali obe investitorski podjetji. Veliko smo jih dobili tudi iz naših inštitutov in elektrogospodarstva obeh republik.
Pri izgradnji so bila enakomerno udeležena visoko usposobljena podjetja z obeh strani. Pri izbiri naših domačih izvajalcev so odločilno sodelovali tudi strokovnjaki Westinghousa.
Ob začetku gradnje še nismo imeli zakonodaje, ki bi lahko spremljala gradnjo nuklearnih objektov, zato je bila podpisana pogodba med Mednarodno agencijo za jedrsko energijo (IAEA), ZDA in Jugoslavijo, da bo ta manko pokrila IAEA. Zelo pomembno je bilo poznati seizmiko – Krško leži na potresnem območju.
Ob končani izgradnji smo že imeli lastne predpise in inšpekcijske službe, ki so nadzirale delovanje vseh nuklearnih objektov.
Rok izgradnje je bil šest let. Gradnja se je podaljšala za eno leto iz več razlogov, eden glavnih je bil dodatni predpis protipotresne varnostne gradnje z 8. na 9. potresno stopnjo. To dopolnilo je zahtevalo pojačenje temeljev »kontejmenta« – zadrževalnega hrama in drugih tehničnih sistemov.
Prva sinhronizacija generatorja na omrežje 380 KV je bila 2. oktobra 1981.
Celotna cena je bila skoraj ena milijarda dolarjev. Takrat je to bilo zelo veliko! Penalov za zamudo nam ni uspelo uveljaviti kakor tudi ne za neizpolnitev naših kontradobav.
Po izgradnji je postala nuklearka samostojen poslovni subjekt. Obratovanje so prevzeli mladi strokovni kadri, ki so se izšolali doma in tudi v Ameriki. Kmalu je vodenje podjetja prevzel mlad inženir Stane Rožman (ki se je pred kratkim upokojil). Nuklearka je pod njegovim vodstvom doživela tudi več sprememb: ob istem reaktorju so povečali moč na 720 MW. Jek 1 dosega najvišje parametre glede varnosti in trajanja delovanja, na svetu je eden najbolj urejenih in varnih. Ponosen sem, da sem pri tem projektu sodeloval.
Paralelno s končanjem Jek 1 so že tekle priprave za drugo nuklearko na Hrvaškem. Nikakor niso mogli določiti njene lokacije, tri so bile v obravnavi: pri Sisku, Zadru in otoku Lošinju.
Dolgo smo iskali lokacijo za odlaganje radioaktivnih odpadkov, vsak lastnik za svojo polovico; Slovenija jo je našla, in to v Krškem, Hrvaška za svoj del še išče lokacijo, do takrat so ti odpadki deponirani v Sloveniji.
Nova demokratična slovenska vlada z ministrom dr. Leom Šešerkom je prekinila sodelovanje za izgradnjo druge nuklearke v sosednji, tedaj tudi že samostojni državi Hrvaški in je celo predlagala, da se nuklearka Jek 1 zapre in neha obratovati!
Duh še vedno straši v naši deželi – česar ne poznaš, se bojiš.
Iz napisanega lahko ugotovite, da sem za gradnjo nuklearke v Krškem, toda samo za slovenske potrebe, to je okoli 1000 MW. Ne vem, kakšni so danes roki za pripravo izgradnje nuklearke v istem prostoru; meni se zdijo roki, o katerih je slišati, zelo dolgi, izdelava take opreme pa je danes lahko krajša, kot je to bilo v preteklosti, če ni prevelikih naročil zaradi situacije na svetovnem tržišču. Ali pa so vsi proizvajalci jedrske opreme bolj usmerjeni na izdelavo vojaških naročil, ki so bolj dobičkonosna, in so pri tem manj odgovorni?
