Ko bo v ustavi pisalo: Vsi smo Benigni
O najbolj kulturnem narodu na svetu pet dni po kulturnem prazniku ni smiselno pisati. Da smo najbolj kulturni narod, dokazuje že to, da imamo kulturni praznik. Enostavno! Glasno izjaviš: Ni me strah! ali pa Nisem reven!, Nisem bolan!, Ne kradem! ... in beseda meso postane. Še bolj bi se uresničila, če bi imeli praznik poguma, obilja, zdravja, poštenosti ..., pa bi potem videli, kako visoko bi Slovenci kotirali na svetovnih lestvicah raznoraznih uspešnosti. Le pravih praznikov nam manjka.
Raje pokukajmo k sosedom, kaj je 7. februarja Italijanom in svetu povedal oskarjevec Roberto Benigni v uvodu kontroverznega (naprednega in nazadnjaškega hkrati) festivala v Sanremu o 75 let stari italijanski ustavi. Ta je umetniško delo, ki prepeva, kljubuje vsem silam in nam pripoveduje, da je boljši svet možen. Je sen, ki nas uči o svobodi in človeških pravicah, daje klofuto nasilju in se bori proti zatiranju. Dokazuje, da kdor sanja, pride dlje kot tisti, ki misli. Italijanskim ustavnim očetom in materam je že zaradi poenotenja uspel čudež, je poudaril Benigni.
Če najprej za trenutek pozabimo na tisto, kar 10. februarja o fojbah govorijo skoraj vsi Italijani, v enajstem členu njihove ustave iz leta 1948 piše: »Italija zavrača vojno kot sredstvo za napad na svobodo drugih narodov in kot sredstvo za reševanje mednarodnih sporov ...« Če bi ta člen v svojih ustavah povzele vse države na svetu, vojne preprosto ne bi bilo več, je optimist Benigni, ki se je poklonil ustavodajnim očetom: Alcideju De Gasperiju, Nilde Iotti, Sandru Pertiniju, Bernardu Mattarelli, očetu današnjega predsednika Sergia. Predsedniku Mattarelli, ki je prvič v zgodovini prisostvoval sanremskemu festivalu, je Benigni polaskal: »Vi in naša ustava imata istega očeta. Zato lahko rečemo, da je ustava vaša sestra.«
Še pomembnejši pa je po Benigniju 21. člen ustave, ki pravi: »Vsi imajo pravico, da svoje mišljenje izražajo svobodno.« Ta člen je mogočen steber vseh človekovih svoboščin. V temeljno listino so ga zapisali zato, ker se pred tem, v času fašizma, niti v Italiji ni dalo razmišljati svobodno. Seveda se ni dalo organizirati Sanrema, ker bi lahko peli eno samo pesem, ki bi opevala dučeja, vojsko, stranko, moč ... Zaprli so vsakogar, ki je izrekel eno samo misel po svoje. Ustava iz 1948 je osvobodila Italijane: »Pred tem je moralo biti Italijane strah. V času fašizma si 21. člena niso mogli privoščiti.«
Benigni je lahko tolkel po »lepih«, dučejevih časih, samo zato, ker je Rai bojda levičarsko gnezdo.
»Rekli boste, da je takšna ustava ideal. To je res, ampak je tudi velika prednost, saj so nam očetje pokazali pot. Naredili so vse, nam pa pustili samo eno stvar: da ta sen uresničimo,« je poudaril umetnik. Benignijev govor in prihod Mattarelle na festival v Sanremu sta močno vznejevoljila Salvinija, da Berlusconijevih niti ne omenjamo. Benigni je lahko tolkel po lepih, dučejevih časih, samo zato, ker je Rai bojda eno samo italijansko levičarsko gnezdo. Benigni in Mattarella pa naj bi z nastopom na festivalu izpeljala sabotažo proti desnici tik pred deželnimi volitvami in v trenutku, ko se mora Giorgia Meloni po Evropi boriti za milijardno pomoč Italiji. Zato in zaradi vrste »nemoralnih« ekscesov na odru gledališča Ariston naj gospa Meloni torpedira vrh državne Rai, kličejo Bratje Italije. (Golob zdaj čaka, da vidi, kako se to dela!)
Za vse naj bi bil kriv Amadeus, ki se ni odkupil niti s petkovim enostranskim spominom na fojbe niti s prebranim pismom predsednika Ukrajine v nedeljo ob dveh zjutraj. Če je bil Mattarella v svojem govoru sposoben poleg fojb omeniti še fašistične zločine in taborišča smrti, pa Italijani, desni in levi, 10. februarja na svojem največjem kulturnem prazniku v Sanremu praviloma pozabijo na svoje zločine, kričijo samo o delčku zgodovine in hudih krivicah, ki jim jih je »nenadoma« iz »čistega miru« zadal »marešalo Tito«. Že v petek pozabijo tisto, kar jim je v torek v glavo tako jasno in glasno zabil Roberto Benigni. Genialec bo še dolgo trn v peti italijanske »pozabljivosti«, oholosti, nasilja in sovraštva predvsem do tistih, ki jim jih ni uspelo dovolj poteptati. In to zgolj zato, ker so se zatiranci fašističnemu nasilju uprli in ga premagali. Večjega zaveznika fašistično zatiranih, kot je Benigni, zlepa ne bomo imeli. Mattarella se mu je, antifašistu, tokrat priklonil. Prišel je na festival samo zaradi njegovega nastopa, mu ploskal, potem je odšel. To se zdi kot napredek in upanje: Eppur si muove! Počasi, ma se vrti!
