Prispevek k razpravi o jedrski energiji in Neku 2

Čas je za pretehtane odločitve o jedrski energiji, nujno je, da s tem razčistimo, vendar v pravem zaporedju in z eksperti, ki so v elektroenergetski sistem vživeti in ga poglobljeno proučujejo, obvladujejo.

Naši javnosti je treba neizpodbitno razložiti/razčleniti, kako si srednje- in dolgoročno zagotovimo kakovostno, to je zanesljivo napajanje z električno energijo v vseh urah, dnevih, tednih, letnih sezonah, do leta 2050 in naprej. Pri tem naj javnost neovirano sodeluje, to pomeni, da daje pripombe, predloge in sproti dobi resne odgovore. Težava je nezanesljivost prerokovanja v daljšo prihodnost. Vendar se temu ni mogoče izogniti, morajo pa to narediti resni in odgovorni strokovnjaki, ne tisti, ki se jim nekaj zdi in nekje nekaj preberejo, slišijo in nato samozavestno tolmačijo. Na referendum »za« ali »proti« dati Neki 2 je problematično, ker množice prepogosto slišijo negativne in »negativne« opise, pozitivnih pa daleč premalo.

Najprej je treba prikazati elektroenergetsko prihodnost brez Teša 6 in brez Neka, ob dodatni rabi električne energije za promet, toplotne črpalke, informacijsko tehnologijo in drugo. V javnosti se pojavlja trditev, da za Teš v Premogovniku Velenje ni dovolj zalog lignita za izkop in je nujen uvoz premoga. Kot nerešljiva da so vprašanja radioaktivnih odpadkov iz Neka. Kaj od tega je res, mora javnosti povedati stroka in potrditi kompetentni oblastniki, pošteni politiki. Prepuščati odločitve javnosti z referendumi pomeni prenos odgovornosti na nikogar. Navedbe o visokih stroških ter dolgih rokih gradnje nove jedrske elektrarne Neka 2 v Sloveniji, sklicujoč se, na primer, na Olkiluoto/FI, so nespodbudne, ni pa omenjanj primerov na Kitajskem in ponekod drugod, kjer pri podobni elektrarni ni bilo prekoračitev rokov gradnje in predvidenega investicijskega zneska. V svetu je kar nekaj resnih ponudnikov jedrskih elektrarn in za resno razpravo je treba z resnostjo dobiti realne ponudbe.

Kolikor mi je znano, je Gen-I, skupaj z nekaterimi drugimi strokovnimi organizacijami, ugotavljal primerno moč Neka 2 in so se zedinili za 1100 MWe v zadnjem času pa nekdo predlaga 1600 MWe. Nepretehtano spreminjanje bistvenih parametrov pomeni škodo. Vedeti je treba, da mora elektroenergetski sistem Slovenije moč in proizvodnjo zagotavljati tudi, če Nek 2 ne bi mogel obratovati (remonti, začasna znižanja moči, izpadi), kar je treba zagotoviti z rezervo iz lastnega elektroenergetskega sistema ali tudi iz sosednjih, kar je treba plačati in tudi ni vedno mogoče. Zgrešen je občutek, da bomo katerokoli rezervo lahko kadarkoli dobili iz inozemstva. Če bodo leta pokazala, da bodo ob 1100 MW iz Neka 2 potrebovali še kaj več, v svetu razvijajo, so razviti mali jedrski reaktorji/mali modularni reaktorji (SMR), po definiciji do 300 MW-električno. Na primer, neka firma že danes oglaša/ponuja 77 MWe (iz električnega generatorja) ob 250 MW termično (iz reaktorja), ki bi ga bilo mogoče postaviti na lokaciji Teša, kjer je že skoraj vsa električna infrastruktura (razdelilna električna postaja, daljnovodi) za proizvodnjo električne energije ter za lokalno ogrevanje. V svetu (na primer v Švici) je že zdaj nekaj jedrskih elektrarn s toplotnim odjemom in ni pomislekov za odjem toplote po več zaporednih toplotnih izmenjevanj za jedrskim reaktorjem za odjem ogrevalne pare na primernem izstopu iz parne turbine.

Trditve nekaterih, da mali modularni reaktorji (SMR) še dolga leta ne bodo razviti do stopnje uporabe v civilne namene, ne držijo, na primer države Romunija, Poljska, Češka so že podpisale »letter of intent«, pismo namere, kar pomeni resno zanimanje. Rusi so že pred leti dva SMR postavili na ladjo in odpeljali na Daljni vzhod, kjer napajajo z električno energijo in s toploto za ogrevanje. Nimam podatkov o ceni postrojev SMR, vendar je pričakovati, da bodo pri proizvajalcih specifično na enoto moči (evri/MW) dražji od velikih reaktorskih postrojev, ker je naravna zakonitost, da so podobni manjši postroji praviloma specifično dražji od večjih.

V Sloveniji se o večjih investicijah veliko let le pogovarjamo, kar zavlačuje začetek izvedbe, in o Neku 2 v daljni prihodnosti, s figo nikoli – kot da bo elektroenergetika Slovenije uspela le s fotonapetostnimi (to je vrsta sončnih elektrarn) in vetrnimi elektrarnami, pa še kakšna druga na obnovljive vire energije. Dejansko bi glede na proučenost v strokovnih krogih morala biti odločitev takojšnja, resno je treba poiskati resne ponudbe, se dogovoriti za privolitve sosednjih držav ter našo splošno javnost poučiti o utemeljenosti in neizogibnosti Neka 2. Beremo, da so Hrvati tudi zainteresirani za delež v Neku 2; temu se najbrž ne bo mogoče izogniti, ker bodo sicer trdili, da je prenevarno za Zagreb, če pa v to privolimo, se bo treba izpogajati, da takoj prevzamejo svoj delež do sedaj nastalih jedrskih odpadkov ter zagotovijo svoj delež tudi po koncu obratovanja Neka in morebitnega Neka 2.

Če Slovenija ne bo imela finančnih sredstev za novo investicijo v Nek 2 – zato kreditiranje ali tuji investitor – se bo treba izpogajati, da bo nezanemarljiv delež Slovenije (na primer izhodiščno 30 odstotkov) v vrednosti gotovega Neka 2 upoštevan iz nadomestka za lokacijo v Sloveniji ter da bo strokovni kader iz Slovenije imel polno kompetenco pri projektiranju novega Neka 2 in nad nadzorom nad jedrsko varnostjo od začetka do konca obratovanja.