V nadaljevanju preberite še:
Ruski predsednik je že leta obseden z zgodovino, zato jo ves čas kroji po svoje. A to ne počne le z rusko preteklostjo, ampak ponareja tudi zgodovino drugih narodov, ki so bili svojčas del Sovjetske zveze. To je dokazal tudi v nedavnem monologu s Tuckerjem Carlsonom, (neuradnim) odposlancem Donalda Trumpa v Moskvi.
Logika v slogu »vse to je naše« in »Ukrajina je ogrožala Rusijo in ne mi njo« je prevladovala tudi v pogovoru s Tuckerjem Carlsonom, prvim zahodnim novinarjem po agresiji na Kijev pred dvema letoma, ki ga je Vladimir Putin spustil v Kremelj. Ne po naključju. Ruski predsednik je namreč potreboval natančno takega poslušalca. Ne novinarja. Kajti če bi Tucker Carlson v Moskvo prišel kot novinar, srečanje v Kremlju ne bi trajalo debeli dve uri, ampak bi se ob postavljanju pravih vprašanj bržkone končalo zelo hitro. In ker jih ni bilo, se je dogovorjeni intervju spremenil v zgodovinsko lekcijo profesorja Putina, namenjeno predvsem ameriški javnosti, ki jo letos čakajo pomembne volitve.
Tuckerja Carlsona, nekdanjo zvezdo televizije Fox News, kjer so ga odpustili, ker je morala hiša zaradi njegovih lažnih obtožb o nepravilnostih pri volitvah leta 2020 plačati podjetju Dominion Voting Systems kar 787 milijonov dolarjev odškodnine, so v Moskvi sprejeli z odprtimi rokami. Takšne pozornosti ni bil doslej deležen še noben tuji predsednik, državnik ali veliki umetnik.
Tucker Carlson seveda ni novinar takšnega kova. Na pogovor se je izjemno slabo pripravil. To je bilo videti že takoj na začetku. Namesto da bi Putinu nenehno skakal v besedo, je v glavnem molčal. Ko mu ta reče, da je Ukrajina resno ogrožala obstoj Rusije, bi ga moral, denimo, takoj vprašati: »Kako je Kijev ogrožal Vladivostok?« Ko je govoril o Natu, bi ga moral vprašati, od kdaj in od kod ima Rusijo pravico odločati o tem, kdo bo kam vstopal. Madžarska ali Turčija kot članici Nata denimo imata to pravico, Rusija pa seveda ne. Zato to ni bil noben intervju, ampak predvsem Putinov monolog, kakršnih je bilo v preteklosti že kar nekaj.
Vladimir Putin se je na ta svoj nastop – za razliko od gosta – izvrstno pripravil. Tudi s cinično bodico na račun Američana, da se je nekoč prijavil za delo v Cii, kamor pa ga niso sprejeli. Kar morda ni bila slaba odločitev. Tucker Carlson je bil vidno slabe volje. Še zlasti po tem, ko je Putin začel svoje predavanje o zgodovini iz časov, ko ne Rusija in ne Moskva še nista obstajali. Le kaj Američani vedo o Jaroslavu Modrem ali Olegu Veščem? Bil je tako zmeden, da je v nekem trenutku nemočno vprašal, v katerem stoletju se je dogajalo to, o čemer pripoveduje.
- Ko je bilo zgodovine konec, je sledil nov udarec. Ko je Putin govoril o odnosih s Kitajsko, je gosta namreč nenadoma spomnil na teorijo pasionarnosti Leva Gumiljova, sina pesnice Ane Ahmatove, ki ga Putin pogosto omenja.
S to teorijo je Carlsona dokončno položil na tla. Putin o pasionarnosti govori tako rekoč na vsakem srečanju. Leta 2021, na srečanju z uredniki prokremeljskih medijev, je denimo spomnil, da se tako kot v prirodi tudi v družbi dogajajo spremembe: rast, vrh in padec. Rusija po teoriji pasionarnosti svojega vrha še ni dosegla in se še vedno vzpenja, medtem ko zahod že tone navzdol. Še bolj plastičen je bil na pogovoru s šolarji leta 2017, ko je dejal, da je v ruskem narodu, v ruskem človeku nekakšen »notranji jedrski reaktor«, ki Rusijo rine naprej. Ta reaktor je seveda pasionarnost. Le kaj si je o tem mislil že povsem zmedeni Tucker Carlson?
