Pred dvoboji se izklopi in odplava drugam
Kadar ima Kaja Kajzer svoj dan, jo je na tatamiju težko premagati. Svojo nepopustljivost in vzdržljivost bo poskušala vrhunska judoistka Bežigrada unovčiti tudi na evropskem prvenstvu v Zagrebu, na katerem bo jutri v kategoriji do 57 kilogramov v širšem krogu favoritinj. Da se je sposobna zavihteti visoko, je 24-letna Ljubljančanka dokazala že večkrat. Navsezadnje že ima kolajno tudi s prvenstva stare celine; leta 2021 je namreč v Lizboni zablestela s srebrno kolajno.
Kako ocenjujete svojo pripravljenost?
»Vesela sem, da se moja forma dviguje, saj sem imela v preteklosti ogromno poškodb. Seveda je težko pričakovati, da boš po okrevanju takoj spet stoodstotno zraven. Meni je manjkal predvsem judo, imela sem določen primanjkljaj, kar zadeva tehniko in borbe. A zdaj se počasi približujem stanju, v katerem sem bila pred težavami, tehnično pa sem že na višji ravni.«
Ali so vas poškodbe ovirale tudi letos?
»Še vedno so navzoče, a na srečo ne vplivajo več tako zelo na moje treninge in tekme. Brez pomoči fizioterapevta bi mi bilo seveda veliko težje.«
Glede na posnetek vašega teka po stopnicah, ki so ga nedavno objavili na družbenem omrežju JK Bežigrad, ste očitno v dobri formi.
»Ha, ha. S telesno pripravljenostjo in vzdržljivostjo nikoli nisem imela težav. V podaljških mi je šlo praviloma vedno dobro od rok.«
Kako ste zadovoljni z dosedanjo sezono?
»Bolj kot z doseženimi rezultati sem zadovoljna s prikazanimi borbami in zmagami, ki sem jih dosegla proti zelo dobrim tekmicam. Zelo sem bila vesela 3. mesta, ki sem ga osvojila na veliki nagradi v Linzu, saj sem si z njim priborila dragocene točke v kvalifikacijah za olimpijske igre, ki ostajajo moj glavni letošnji cilj. A v Pariz nočem iti le sodelovat, tam si želim doseči vidnejši rezultat oziroma osvojiti kolajno.«
Ta se vam je s 5. mestom za malo izmuznila v Tokiu.
»Vsekakor si želim izboljšati to uvrstitev, ki je v judu nehvaležna, ker izgubiš dvoboj za bronasto kolajno. Uf, spomini na Tokio so še kako živi. Moram priznati, da sem bila takrat zelo razočarana, z vsako prespano nočjo pa sem bila čedalje bolj ponosna na 5. mesto. Ko se zdaj ozrem nazaj, nisem zadovoljna z njim, toda rezultat je kljub vsemu zelo dober. Zaradi izjemne želje, da bi se povzpela še stopnico višje, me zdaj naprej žene velika motivacija. Vse sem podredila temu cilju, na stranski tir sem malo postavila tudi študij fizioterapije na fakulteti Alma Mater, na kateri mi do konca manjkata le še praksa in diploma.«
Potem se učite tudi na lastnih poškodbah?
»Na žalost jih je bilo res kar precej. Znanje, ki sem ga pri tem usvojila, mi bo prišlo prav v fizioterapevtski karieri.«
Kaj pričakujete od prvenstva v Zagrebu?
»Predvsem si želim, da bi dosegla takšno uvrstitev, da bi z njo v kvalifikacijah za OI zamenjala katero od slabših, ki jih imam zdaj na svojem računu. Čeprav sem že skoraj stoodstotno uvrščena na olimpijski turnir, nočem ničesar prepustiti naključju.«
Kako gledate na to, da je prvenstvo tako blizu Sloveniji?
»To je zagotovo dobro. Od mojih navijačev bo sicer prišel le moj fant Rok (Žabkar, fizioterapevt pri NK Domžale), ki bi odpotoval zraven, četudi bi bilo prvenstvo bolj oddaljeno. Ker drugače nimamo fizioterapevta, mi veliko pomaga, saj vsak dan dela z menoj terapije. Tako bo tudi pred tekmovanjem v Zagrebu, kamor me bo prišel hkrati tudi spodbujat.«
Kaj pa starši, njih ne bo v Zagrebu?
»Ne, mami Maja mojih tekem iz strahu ne gleda v živo, oče Janez pa ima službene obveznosti. Oba bosta navijala zame in stiskala pesti doma, kakor tudi sestra Pija in brat Luka, ki želita, da ju kdaj omenim.«
Bi judo glede na vse poškodbe, ki ste jih že imeli, opredelili kot nevaren šport?
»Ne, sam po sebi ni nevaren, daleč od tega, saj gre za obrambno borilno veščino. V judu se tveganje za poškodbe poveča zaradi hujšanja, saj postane takrat telo bolj ranljivo. A noben profesionalni šport ni prijazen telesu.«
Na kakšen način se spodbudite tik pred borbo?
»Včasih sem se s pomočjo glasbe, zdaj pa mi pri tem najbolj pomagajo dihalne tehnike. Z njimi se aktiviram ali pa umirim. Med čakanjem na borbe se izklopim in odplavam drugam, s čimer prihranim precej energije.«
V zadnjih letih se je judo tudi na Hrvaškem precej razvil, kajne?
»Da, imajo kakovostne trenerje, zaradi katerih postajajo judoisti in judoistke čedalje boljši.«
Se to na tamkajšnjih tekmah pozna tudi na tribunah?
»Zagotovo vzdušje ni takšno kot v Parizu, je pa lepo, saj hrvaški navijači spodbujajo tudi za nas Slovence. To sem občutila tudi lani, ko sem bila tretja na turnirju za veliko nagrado. Gledalci so namreč navijali tudi zame.«
***
Ker danes, 24. aprila, vsem naročnikom zaradi težav v tiskarni nismo mogli dostaviti časopisa Delo, je vsebina članka prosto dostopna.
