Definicija boga
Hočeš zares doživeti sevdalinko, me je vprašala Aida Kurtović pred skoraj desetimi leti. Zapomni si to ime: Božo Vrećo. Nekaj let zatem sem ga srečala na Sarajevskem filmskem festivalu, slok, v večerni obleki, z brado in uhani. Kot bitje iz sanj. Derviš, samuraj, vilinsko bitje.
V Cankarjevem domu sem ga tokrat videla nastopati prvič. V hipu, ko je v zelenem krilu pritekel na oder, v vrtoglavih petah, s pokrivalom, ki je lahko turban ali pokrivalo kraljice Nefertiti, je dvorano zajela neobičajna energija.
Zdaj razumem, zakaj njegove koncerte opisujejo kot mistično doživetje.
Ljudi ne moreš preslepiti. Kot bi v njem valovil nenehen plamen, kot da je njegovo telo, tako kot njegov glas, samo prevodnik za nekaj nedoumljivega, kot da glasba igra v vsaki celici njegovega telesa, kot da zgodbo o bolečini, ljubezni in hrepenenju govori z vsem, kar je, kot magister arheologije, izkopal v preteklosti, v mitologiji, v samem sebi.
Občinstvo se je dvigalo na noge v stoječih ovacijah, se odzivalo, jokalo.
»Ko pod žarometi razsvetli svoj torzo, na njem – na vratu, rokah, prstih, dlaneh – vidimo simbole vseh treh monoteističnih izpovedi, zapise v arabščini, staroslovanska božanstva, angele in angelska krila ...« je zapisala Patricija Maličev v Sobotni prilogi. Moja edina vera je ljubezen, pravi Božo Vrećo. Ljubezen je edina in najboljša definicija boga, je rekel Sonji Javornik za Jano. Če imate ljubezen, ne boste obsojali drugega.
Ko se je med koncertom usedel na rob odra v Gallusovi dvorani, je rekel: »Pomembno je, da vem, da obstajate. Da vas prepoznam in vi prepoznate mene. Da smo eno telo, ena duša.« Lahko bi zvenelo patetično, a nekako ni. Občinstvo je vzvalovilo v emociji. Ja, kot eno telo.
Zame je najpomembnejši odziv občinstva, občutek, da gledamo drug drugega v ogledalu, je nekje rekel.
In če je bila nabito polna dvorana ogledalo vsega tega, kar Božo Vrećo sporoča, potem sem morda znova dobila vero v ljudi.
