Zgodovino praviloma krojijo znani posamezniki s svojimi dosežki, toda tudi v množici drugih, neznanih ljudi, so biografije, ki enako relevantno orisujejo čas in prostor, v katerih so živeli. Zgodbe peščice osebnosti, ki so se dvignile s pokopališča zgodovine, odstira Slovenski biografski almanah 19. stoletja (Založba ZRC), med njimi treh žensk: Marije Wessner, učiteljice, zaslužne za gradnjo Mladike, pustolovke, pisateljice in zaščitnice živali Isabel Burton in Konstance Tofan, ki je leta 1919 s soprogom iz rodnih Črnovic v današnji Ukrajini pribežala v Maribor.

Za raziskovalca, ki preteklost proučuje skozi biografije, osebnosti ne bi smeli deliti na bolj ali manj pomembne, pravi urednica almanaha Mateja Ratej, znanstvena sodelavka Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, temveč so enako pomembni prav vsi posamezniki, o katerih je mogoče napisati relevantno raziskovalno študijo, ki temelji na znanstveni metodologiji. Pri tem ne uporablja izraza zamolčane zgodbe, saj se pogosto uporablja kot politično stališče, ki namiguje na to, da so bile nekatere teme odrinjene na rob kot del velike zarote. »Toda v večini primerov ne gre za načrtno zamolčevanje, ampak za to, da je preteklost sestavljena iz nepreglednega števila dogodkov, pojavov in osebnosti, ki jih historiografska pripoved ne more zajeti. Hkrati pa obrobne teme, dogodki in ljudje slikajo preteklost bolj prepričljivo od tistih, ki žarijo v polju javnega, obremenjeni s pezo zgodovinskosti.«

Omenjeni biografski almanah obravnava ljudi iz prehoda z 19. v 20. stoletje, ki se sklene s prvo svetovno vojno. To je tudi čas, ko so razpadli veliki imperiji, kot sta Avstro-Ogrska in Rusko carstvo, in se je podrl takratni idejni svet: »Nekaj podobnega pravzaprav doživljamo tudi danes, ko se lomi svet predstav in padajo avtoritete,« je Mateja Ratej povezala s sodobnostjo. Izvrstna ilustracija, kaj se lahko zgodi v taki situaciji, je zgodba Konstance Tofan (1880/1888–1941), meščanske gospodinje, ki se je s soprogom Hilarijem leta 1919 iz Črnovic v tedanji zgodovinski pokrajini Bukovina nekdanje avstro-ogrske monarhije zatekla v Maribor. Območje Slovenije je tako že takrat doživelo begunski val (število priseljencev sicer ni znano, ocenjujejo, da je prišlo 10.000 do 20.000 oseb), vendar so bile okoliščine povsem drugačne.

Na območje Kraljevine SHS se je priselila zlasti večja skupina ruskih državljanov iz višjih družbenih slojev, ki so bili iztrgani iz domačega okolja in se niso mogli sprijazniti s spremenjenimi družbeno-političnimi okoliščinami, kar je v primeru rusko usmerjenih zakoncev Tofan, ki sta v sebi močno prepletala še nemško in ukrajinsko identiteto, vodilo do hudih patologij in oba naposled postavilo pred sodišče.

Prav na osnovi spisov mariborskega okrožnega sodišča, ki jih je proučevala Mateja Ratej, je nastala tudi biografija, ki je podobna kriminalni zgodbi. Psihično razrvani Hilarij je bil obtožen posilstva služkinje, Konstanca, sicer odvisnica od morfija (kakor takrat tudi mnogi drugi, ki so trpeli zaradi posttravmatskega stresa po vojni), pa mazaštva in smrti služkinje. Po kratki obravnavi je bila obsojena na dva meseca zaporne kazni in plačilo odškodnine, kmalu je vložila tožbo za ločitev od moža, ki jo je telesno in psihično trpinčil. »Ljudi, kot je bila Konstanca Tofan, je bilo z razpadom avstro-ogrskega imperija na milijone. To so bili preživeli očividci in pričevalci prve svetovne vojne, ki jih velikanske družbene spremembe, povzročene z razpadi imperijev in nastankom novih evropskih držav, niso fizično uničile, a so globoko in dokončno oškodovale njihovo notranjost,« je zapisala Mateja Ratej, ki se je problematike ruskih beguncev lotila že v delu Ruski diptih, posttravmatskega stresa po prvi svetovni vojni pa v monografiji Vojna po vojni.

Učiteljica, ki je postavila Mladiko

Ime Marija Wessner (1856–1951) ima celo v širnem vesolju googla malo zadetkov; nekoliko jo je iz množice neznanih osebnosti potegnila knjiga Pozabljena polovica; portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem, še vedno pa ni njenega imena na pomembni ljubljanski zgradbi, Mladiki, kjer deluje ministrstvo za zunanje zadeve. V njeno življenje se je poglabljala Vesna Leskovšek, profesorica s fakultete za socialno delo, pri čemer je imela zelo težko delo, kajti o zasebnosti te učiteljice in ustanoviteljice društva Mladika je znanega le malo.

Odraščala je v družini z dvema sestrama, vse tri so bile učiteljice, popolnoma predane svojemu poklicu in nikoli poročene, kot je bilo takrat zapovedano za učitelje. Marija Wessner je najprej pet let učila v Kostanjevici, nato osem let v Krškem. »Učiteljicam takrat ni bilo lahko, do žensk, ki so bile zaposlene in so si same služile denar, je bilo veliko predsodkov,« je povedala Vesna Leskovšek. »Zaslužile so le 80 odstotkov plače učiteljev, kajti menili so, da potrebujejo moški več denarja za kavarne in tobak, prav tako je vladalo prepričanje, da niso tako sposobne in da ne morejo podati znanja enake vrednosti kot moški.« Učiteljice so delale tudi več kot njihovi kolegi učitelji, pa vendar se Marija Wessner nikoli ni pritoževala zaradi tega niti se ni vključevala v boj za pravice žensk, je dejala sociologinja. Njena glavna skrb je bilo izobraževanje deklet. Ali kot je zapisala v Izvestju mestnega dekliškega liceja (1908/09): »Prvo, kar zahteva hči od matere, žena od države in družbe, je izobrazba, ki ji pomore do samostojnega, neodvisnega življenja. A drugo, kar zahteva žena in kar je mnogo večje moralne vrednosti, je spoštovanje njene individualnosti.«

Ko se je vrnila v Ljubljano, se je posvetila izobraževanju predvsem deklet s podeželja; na njeno pobudo so njene somišljenice ustanovile Žensko vzgojno in podporno društvo Mladika, ki si je prizadevalo za gradnjo dekliškega internata. Društvo je samo z donacijami zbralo denar za zemljišče in novo stavbo ob prvi ženski realni gimnaziji. Med prvo svetovno vojno jo je zasedla vojska, zaradi pomanjkanja sredstev po vojni je občinski svet ponudil odkup s pogoji, ki jih je pripravilo društvo. Zavod so priključili realni gimnaziji, obnovili internat, a deloval je le do druge svetovne vojne. Marija Wessner, ki je veljala za strogo učiteljico in ni trpela, da bi se dekleta urejala po zadnji modi (»Zato jih je bila sposobna tudi za lase odvleči do umivalnika,« je bila slikovita Vesna Leskovšek), se je upokojila po 45 letih dela, a še ostala dejavna. Umrla je stara 95 let, svojo hišo na Kolodvorski 20, kjer je živela s sestrama, pa zapustila mestu za socialne namene. »Spomin in izvorni pomen in namen Mladike se je v času izgubil, s tem pa tudi spomin na prizadevanja Marije Wessner,« je sklenila njena biografinja.

Začetnica zaščite živali

Isabel Burton ali lady Burton (1831–1896) bi se izgubila v množici zgodb o pripadnikih meščanstva s konca 19. stoletja, če ne bi bilo njenega slavnega soproga, Richarda Burtona, britanskega raziskovalca in pisatelja, ki je prvi prevedel Kamasutro in 1001 noč. Raziskovalka in avtorica njene kratke, a polne biografije Daša Ličen z ZRC SAZU, je izmed dogodkov, ki so najbolj zaznamovali njeno življenje, izbrala jesenski dan leta 1890. Takrat je na vrtu vile Gosleth v Trstu na ogenj zalučala dragocene rokopise pokojnega moža, in to z eno samo željo: da bi ohranila njegovo dobro ime ter z obličja zemlje zbrisala komentarje, ki so pričali o homoseksualnosti in drugih spolnih praksah. In čeprav je več desetletij živela v senci svojega soproga, simbola viktorijanskega meščanstva, ta tega statusa brez nje, pravi Daša Ličen, nikoli ne bi dosegel.

Otroštvo je preživela v razkošnem domu v Londonu, šolala se je na elitnih šolah, že kot dekle pisateljevala, se udeleževala čajank, plesov in verskih ritualov in si v skladu s tedanjo plemiško etiko popoldneve zapolnjevala z dobrodelnostjo. Ker se v času krimske vojne zaradi mladosti in pomanjkanja izkušenj ni mogla prebiti med medicinske sestre, ki so v času krimske vojne delovale pod okriljem slovite Florence Nightingale, je s podobno mislečimi katoličankami ustanovila društvo Club Stella in pomagala prebivalcem v najsiromašnejših delih Londona.

Poroko z moralno oporečnim Burtonom je napovedovala že od leta 1851, ko ga je spoznala, pet let pozneje sta se res zaročila, kljub nenaklonjenosti njenih staršev. Začelo se je obdobje vznemirljivih potovanj, ne le z Burtonom, na poti je hodila tudi sama, za najlepše obdobje v njunem življenju velja čas, ko je bil njen mož konzul v Damasku. Tam sta si ustvarila dom, poln živali, ki jim je bila vselej naklonjena. Imela je konje, kamelo, koze, purana, goske, golobe, ovco, leoparda, belega osla, perzijsko mačko in številne pasemske pse, kot je naštela raziskovalka. Živali so bile tudi del njunega doma v Trstu, kamor sta se preselila kmalu po odhodu iz Damaska in na novi dom privabljala lokalno plemstvo in meščansko elito ter potovala po okoliških krajih, tudi po območju, kjer je danes Slovenija. Čudila naj bi se na primer ljubljanski megli, kakovosti ljubljanskega piva, a tudi človeškim ribicam in mostiščarjem. V času življenja v Trstu je izdala svojo prvo knjigo o življenju v Siriji Inner Life of Syria, svojo dobrodelno dejavnost pa usmerila predvsem v zaščito živali; angažirala se je v številnih evropskih združenjih za pravice živali in simpatizirala s porajajočim se vegetarijanstvom, kar je bilo za tisti čas zelo nenavadno, pravi Daša Ličen. Čeprav je zadnja leta življenja preživela kot skrbnica moževe zapuščine in med drugim pripravila moževo biografijo, je po njeni smrti izšla tudi avtobiografija.