Cesar je prišel le poleti, turisti se zgrinjajo tja vse leto
Avstrija ima devet zveznih dežel in številne regije znotraj njih, ima pa tudi specifično regionalno turistično znamko, območje, ki ni samo v eni deželi, ampak v kar treh. To je regija Salzkammergut okoli tromeje med Zgornjo Avstrijo, Štajersko in Salzburgom. Salzkammergut bo letos zagotovo imel večji turistični obisk kot lani, saj je regija razglašena za evropsko prestolnico kulture 2024, skupaj z mestoma Bodø na Norveškem in Tartu v Estoniji.
Uradni nosilec tega naziva v Avstriji je mesto Bad Ischl v zgornjeavstrijskem delu Salzkammerguta, kulturni projekti pa potekajo v vseh 23 občinah te regije. Salzkammergut je, kot že ime pove (Salz pomeni sol v nemščini), območje, kjer od prazgodovine kopljejo kameno sol.
Pravijo, da je rudnik soli Hallstatt najstarejše podjetje na svetu. Neprekinjeno deluje že 7000 let. Sol iz rudnikov Salzkammerguta so prevažali v številne dele Evrope in z njo veliko zaslužili. To so seveda razumeli vladarji, ki so razglasili monopol nad pridobivanjem soli in celotno regijo razglasili za svojo last. Približno tretjina prihodkov habsburških cesarjev je prihajala iz prodaje soli iz Salzkammerguta. Pokrajina je to ime dobila leta 1656.
Del programa EPK tudi množični turizem
Gmunden, Ebensee in Bad Ischl še niso preobremenjeni s turisti. Leta 2022 so imeli v Bad Ischlu dobrih 335.000 prenočitev (rekordno je bilo leto 2019 z več kot 406.000). Drugače je okoli 20 kilometrov južno od Bad Ischla, prav tako v zgornjeavstrijskem delu Salzkammerguta, kjer ima Hallstatt velike težave. V to mestece z le okoli 770 prebivalci skoraj vsak dan pride na tisoče turistov, kot smo pisali nedavno. Ob nekaterih dnevih jih je tudi do 10.000, največ iz Kitajske in drugih držav v tem delu Azije, verjetno zato, ker je bila južnokorejska serija Pomladni valček (Spring Waltz) iz leta 2006 delno posneta v Hallstattu. Občinski očetje ob pretiranem turizmu resno razmišljajo o omejitvi števila obiskovalcev (ne le avtobusov in avtomobilov, njihov promet so že drastično omejili), ki bi lahko vstopili v to mestece, strnjeno med gorami in obalo Hallstattskega jezera. Prav množični turizem bo skupaj s podnebnimi spremembami tudi ena od tem Evropske prestolnice kulture 2024. Kot je poudarila kustosinja programa Elisabeth Schweeger, je cilj EPK osvetliti tako pozitivne kot tudi negativne plati v celotni regiji.
Slani princi
V dvajsetih letih 19. stoletja so zdravniki ugotovili, da so vrelci na tem območju lahko zdravilni. Bad Ischl je postal splošno znan po tem, ko sta v tem desetletju tam večkrat bivala nadvojvodinja Sofija in njen mož, avstrijski nadvojvoda Franc Karl.
Karlov brat, cesar Ferdinand I., ni imel otrok, zato je bilo zelo pomembno, da je imel njegov edini še živeči brat moške naslednike. Franc Karl in Sofija pa otrok nista mogla imeti šest let, Sofija je imela v tem času več spontanih splavov. Potem ji je dvorni zdravnik svetoval, naj gre v Bad Ischl. Po zdravljenju je v obdobju 1830–1842 rodila šest otrok: Franca Jožefa leta 1830, Maksimilijana leta 1832, Karla Ludovika leta 1833 ... Avstrijci so jim nadeli vzdevek »slani princi«.
Bad Ischl je postal magnet za aristokracijo in druge bogataše. Potem ko je cesar Ferdinand I. v burnem, revolucionarnem letu 1848 abdiciral, je na prestol prišel njegov nečak Franc Jožef. Ta je imel med letoma 1849 in 1914 vsako poletje nekaj mesecev svojo cesarsko rezidenco v Bad Ischlu, prav tam se je leta 1853 zaročil z bavarsko princeso Elizabeto (Sisi), ki je bila njegova sestrična. To je bilo v hiši družine Seeauer, v kateri je danes muzej Bad Ischla.
Franc Jožef in Sisi sta za poročno darilo dobila poletno vilo, ki je znana kot Kaiservilla. Ker je bila zasebna last cesarske družine, je še vedno v posesti enega od potomcev Franca Jožefa, a je odprta za obisk. Najbolj zanimiv prostor v njej je cesarjeva delovna soba.
Na mizi so vse štiri strani razglasa Mojim narodom, ki ga je cesar lastnoročno podpisal. To je bila vojna napoved Kraljevini Srbiji, ki jo je Avstro-Ogrska štela za odgovorno za atentat na prestolonaslednika Franca Ferdinanda v Sarajevu. Po poletju 1914 Franc Jožef ni več prihajal v Bad Ischl. Umrl je novembra 1916. Dve leti kasneje je Avstro-Ogrska razpadla.
Lepote gora in jezer ter tradicija
Jakob Reitinger, direktor turističnega društva Bad Ischla, pravi, da prihajajo gostje v kraj danes iz istih razlogov kot pred dvesto leti. Privlačijo jih lepote gora in jezer ter bogata kultura z dolgo tradicijo, tudi kulinarično in zdraviliščno. »Tako kot v bidermajerju pred dvema stoletjema so ljudje lačni izvirnega, nepopačenega.«
Reitinger poudarja, da je številne umetnike, med njimi slavnega slikarja Gustava Klimta in skladatelja Gustava Mahlerja, navdihnila pokrajina Salzkammerguta za nekatera njihova znamenita dela. »Seveda je tukaj zelo lepo poleti, a osebno menim, da sta tudi maj in junij zelo dobra za obisk Bad Ischla,« dodaja.
V Bad Ischlu je dolga obala ob reki Traun poimenovana po pisatelju Adalbertu Stifterju. Ob njem so bile v drugi polovici 19. stoletja in v prvih letih 20. zgrajene številne vile. Sprehajanje po tej elegantni promenadi je nekaj, kar počnejo skoraj vsi gostje mesta.
Bad Ischl je znan tudi po slaščičarni Zauner, nekdanji cesarski oskrbovalki slaščic, ki pa ne počiva le na stari slavi. Ustanovljena je bila leta 1832, zdaj jo upravlja že sedma generacija Zaunerjev. Ima 160 zaposlenih (celoten Bad Ischl ima okoli 14.300 prebivalcev) in ponuja vrsto različnih tort.
Približno deset kilometrov severno od Bad Ischla je Bad Goisern, prav tako zdravilišče. V tem mestecu še vedno deluje manufaktura za izdelavo čevljev, ustanovljena leta 1875. Zaslovela je s posebnimi planinskimi čevlji, izdelanimi prvič prav za cesarja Franca Jožefa. Gojzarji so zdaj sinonim za planinske čevlje v več jezikih, tudi v slovenščini. V Bad Goisernu se splača obiskati tudi Hišo obrti, ki odraža bogato in staro obrtno tradicijo tega dela Avstrije.
Različni dizajni sobnih in drugih stranišč
Na severu Salzkammerguta je Gmunden, največje mesto na severni obali Traunskega jezera. Na majhnem jezerskem otoku stoji grad Ort, zgrajen pred več kot tisoč leti, v 10. stoletju. Na celotnem nemško govorečem območju se je turistična priljubljenost mesta Gmunden močno povečala po tem, ko sta med letoma 1996 in 2004 nemški državni TV-kanal ZDF in avstrijski ORF posnela številne epizode družinske televizijske serije Schlosshotel Orth.
Mestece Gmunden, ki ima manj kot 13.500 prebivalcev, je zanimivo tudi zato, ker ima od leta 1894 svoj tramvaj. Zdaj so vagoni sodobnejši, občasno pa se lahko potniki peljejo s starim, nostalgičnim tramvajem. Gmunden je od nekdaj znan tudi kot mesto keramike, zato ni presenetljivo, da je v muzejski hiši v enem celem nadstropju razstavljena velika zbirka straniščnih školjk, umivalnikov, kopalnih kadi in številnih drugih predmetov, ki so pogosti v sanitarijah.
Med drugim so razstavljeni številne nočne posode in sobna stranišča različnih dizajnov, skrita v foteljih, stolih, oblazinjenih komodah ... Med Bad Ischlom in Gmundnom, na južnem koncu Traunskega jezera, je mesto Ebensee s približno 7700 prebivalci.
Čeprav je pokrajina tako poleti kot pozimi zelo lepa, Ebensee spominja na grozote Hitlerjevega nacizma. Leta 1943, potem ko je britansko letalstvo začelo bombardirati nemški raketni center v Peenemündeju ob Baltskem morju, so se Nemci odločili, da bodo številne jetnike iz taborišča Mauthausen premestili v gore pri Ebenseeju, da bi izkopali velike predore.
Ebensee ni bil eno največjih nacističnih taborišč, vendar je imel ogromen odstotek smrtnosti. Taboriščniki so bili izčrpani od lakote, bolezni, terorja esesovcev ... Okoli 8600 jih je umrlo. Nanje spominjajo spominski center, pokopališče in muzej v Ebenseeju. Nekatere predore je tudi mogoče obiskati.
