V članku preberite še:
Stanovanja so najpomembnejša. So temelj zdravja države in prebivalcev. Omogočajo optimizem, osebno zadovoljstvo, ekonomsko uspešnost, dobro demografsko sliko, razmah kulture, lepoto odnosov, rast v vseh ozirih. Stanovanjska politika je temeljna politika države, celo pred zdravstvom, gospodarstvom ali izobraževanjem – tako kot je golo bivanje osnovni pogoj za karkoli na tem svetu.
Če pa si morda le priznamo, kako pomembna so stanovanja, dostopna, zraven še kvalitetna in lepa, potem je nujno izpostaviti nekaj dejavnikov, ki delujejo na stanovanjsko politiko zaviralno, in nekaj tistih, ki bi lahko pomagali k razmahu. V slogu priročnikov za osebnostno rast bomo zablode prekrstili v nesporazume, neuspehe pa v priložnosti.
Prvi od nesporazumov je nepremičninski davek. Natančneje, zakaj ga nikakor ne moremo uvesti in kakšen bi moral biti. Ustaljen odgovor se glasi, da je za to kriva politika, ki si pač ne želi strela v koleno. A na žalost je odgovor bolj neprijeten in zadeva skoraj večino prebivalcev Slovenije – za to, da ni nepremičninskega davka, je kriv egoizem starejše generacije. Drugače od prepričanja o požrtvovalnosti je slovenska starejša generacija, večinski lastnik nepremičnin, egoistična, preračunljiva in prestrašena. Zato v kali blokira vsako razmišljanje o davku. Ni se pripravljena odpovedati ničemur, sploh na račun mladih, četudi za ceno lastnega životarjenja, navadno v prevelikih hišah.
Ni si težko predstavljati zdravilnega učinka davka, ki bi deloval podobno kot odmašena kanalizacija. Pospešeno uredimo evidence, jih križamo s satelitskimi slikami, bazo Nepremičnine.net in podobnimi – in pridemo do novih vrednosti Gursa, ki danes ne odražajo stanja na trgu.
V kakšnem letu bi šlo zlahka, umetna inteligenca bi v tem primeru res lahko bila uporabna. In potem vsesplošna obdavčitev vseh nepremičnin, na primer v višini enega promila vrednosti. Brez nespametnega razmišljanja o prvi neobdavčeni pa drugi obdavčeni nepremičnini pa o kazni za »kapitaliste«, ki jih imajo preveč, kar bi (bo) v slovenski realnosti privedlo do izmikanj neslutenih razsežnosti. Nepremičnina je premoženje, in to vsaka. Stanovanje sodi med pravice, lastništvo nepremičnine pač ne.
In nenadoma bi trg dobil pospešek. Nepremičnine, sedaj absurdno predrage glede na dohodke, bi se v nekaj letih prenovile ali znašle na trgu. Prazna stanovanja bi pomenila breme, nevzdrževanje bi bilo nesmotrno, prevelika hiša bi pomenila skrajni čas za selitev v nekaj manjšega, mladi bi o nepremičninah ponovno začeli razmišljati kot o nečem dostopnem. V nekaj letih bi se izkazalo, da obstoječi stavbni fond zadostuje in da zgolj potrebuje gospodarja. Kar seveda ne pomeni, da ni treba graditi tudi novo.
