V nadaljevanju preberite tudi:
Pred načrtovanimi počitnicami na morju konec julija sem imela neporavnan dolg do alpinističnega odseka in Jasmina je namignila, naj ga poplačam v Triglavski severni steni. Predlagala je Skalaško smer z Ladjo, ki je bila že dolgo na mojem seznamu želja, zato sem se strinjala z izbrano turo. Plezanje v naši najvišji gori je vselej posebno doživetje.
V smer sva se hoteli podati že v petek ali soboto, a ker so bile za oba dneva popoldne napovedane nevihte, sva načrt preložili na nedeljo. Zato me je v petek popoldne toliko bolj presenetila novica, da je na Malem Triglavu v 18 pohodnikov udarila strela. Kdo se ob takšni napovedi sploh poda na 2864 metrov visok vrh, od koder ni hitrega umika?
Tako kot je obisk vrha Triglava primeren za izkušene in kondicijsko pripravljene gornike, se lahko v severno steno podajo le ustrezno usposobljeni plezalci.
Ker je bila vremenska napoved za nedeljo vendarle dobra, sva se zgodaj zjutraj odpeljali v dolino Vrata, v nahrbtnika sva natlačili alpinistično železnino in vrv ter se odpravili proti mogočni tisoč metrov visoki in tri kilometre široki triglavski steni, ki ji plezalci ne rečejo brez razloga kar – Stena. »Kot je Triglav za Slovence pravcati mit in simbol zdrave in klene narave našega naroda, nam triglavska stena pomeni simbol našega alpinizma in plezalstva. Tako zelo naša in domača je, da ji nič več ne rečemo Triglavska severna stena, ampak kar ljubkovalno Stena,« je v knjigi Slovenske stene o njej zapisal violinist in alpinist Tine Mihelič, ki je do Stene gojil veliko spoštovanje.
Prvi plezalci
A tistega nedeljskega jutra so njeno mogočnost zastirali oblaki in meglice, zato je bilo ob vznožju centralnega stebra videti le vstop, preostanek 1000 metrov dolge smeri pa ne. Po svoje še dobro, kajti Mihelič je zapisal, da »na plezalčeva čutila nikjer ne pritiska tako mogočna teža kot prav ob vznožju triglavskega stebra«, kjer se vije najina smer. Skalaško sta leta 1929 prva preplezala Milan Gostiša in znamenita Pavla Jesih, potem ko so jo pred njima neuspešno osvajale že druge naveze. Nadaljuje se v Gorenjsko smer, ki jo je leto prej preplezala »zlata naveza« – Jože Čop, Miha Potočnik in Stanko Tominšek. Slovenski alpinisti in alpinistke so se namreč pred drugo svetovno vojno lahko že uspešno kosali s tujimi navezami, ki jim je bilo plezanje v naši najvišji gori prav tako izziv. Zdaj se pleza le zgornji del Gorenjske smeri nad istoimenskim turncem, kjer je tudi najtežji del, imenovan Ladja, saj s svojo monolitno podobo spominja na prednji del plovila.
Megla lahko v hribih hitro pokvari načrte. FOTO: Jasmina Zajc
Slabost meglic je bila, da si nisva mogli ogledati poteka smeri, kar bi bilo v tako dolgi steni še kako dobrodošlo. Za povrhu se je megla z vrha spustila v nižine in vidljivost omejila na minimum, skalo pa odela v vlago. Tako mi ni preostalo drugega, kot da sem si med plezanjem, iskanjem prehodov in morebitnih varoval na podlagi prebranega zamišljala, kje v resnici sva, kje naj bi kaj bilo in kako lepo bi bilo plezati, če bi bila skala suha. Objem megle je vztrajal vse do tako imenovanega Gorenjskega turnca oziroma dobre polovice smeri, ko so se le pokazali prvi znaki jasnine. Vmes sva se v lažjem delu razvezali, pa potem spet navezali.
Iz megle v sonce
Na turncu sva si privoščili krajši počitek. Pogled nama je uhajal na desno k znamenitemu Čopovemu stebru, a ker so oblaki vztrajali, ga nisva videli. Nato se je nekaj deset metrov višje le zjasnilo in na razu se je odprl pogled na modro nebo, mogočne okoliške stene in seveda impozantno Ladjo, ki ponuja zares lepo plezanje.
Pogled na severno steno Triglava je vselej impozanten. FOTO: Maja Grgič
Še nekaj lažjega poplezavanja in bili sva na vrhu Stene. Pospravili sva opremo, zvili vrv in se v mehki svetlobi popoldanskega sonca odpravili na dolg in utrujajoč sestop čez Plemenice in Luknjo do Aljaževega doma. Na poti do Plemenic sva prečili čudovite tako imenovane Triglavske pode, ki mi vedno znova vzbujajo občutek, da sem na kakšnem drugem planetu. Med vračanjem v dolino naju je, kot se za te konce spodobi, pozdravil tudi samotarski kozorog.
Najbolj priljubljene
so lažje smeri
V Steni se vselej počutiš zelo majhnega. FOTO: Maja Grgič
Tako kot je obisk vrha Triglava primeren za izkušene in kondicijsko pripravljene gornike, se lahko v Steno podajo le ustrezno usposobljeni plezalci. A v zadnjih letih lahko to izkušnjo v skali naše najvišje gore doživijo tudi tisti, ki nimajo potrebnih veščin, če si za turo najamejo gorskega vodnika. Za takšno doživetje se odločajo tako domačini kot tujci, ki si to lahko privoščijo. Čeprav je v steni že približno 90 smeri različne težavnosti, so najbolj priljubljene lažje, kot sta Slovenska in Kratka nemška. Ravno v Slovensko smer je pred dvema letoma prejšnji predsednik vlade Janez Janša povabil prav tako že nekdanjega avstrijskega kanclerja Sebastiana Kurza.
