Nujna je prenova vzgoje in izobraževanja, ne le popravki
V Sobotni prilogi je bil objavljen članek nekdanje učiteljice Mateje Peršolja z naslovom Učenci si želijo šolo, ki ima srce, v katerem prikazuje ugotovitve ene v zadnjem času največjih raziskav o učenju v šoli: v članku povzema mnenja učencev osnovnih šol v Evropi, med temi v tisoč slovenskih šolah.
Učenci zelo kritično ocenjujejo šolo in učenje v osnovni šoli. Dve tretjini slovenskih učencev ne doživlja šole kot varen prostor; pogrešajo učitelje, ki bi jim pomagali k napredku; v šoli pogrešajo več dejavnosti, raziskovanja, dela v skupinah, pogovorov o aktualnih temah, povratne informacije o napredku in doseganju ciljev namesto zgolj spraševanja, več nasvetov in podpore za izboljšanje znanja, več povezovanja z učitelji, sodelovanja, upoštevanje potreb in mnenj učencev. Šolo označujejo kot dolgočasno, naporno, zoprno, tesnobno, nezanimivo, težko, celo stresno; vzbuja jim občutek neuspešnosti in strahu. Kritičnost in nezadovoljstvo učencev se stopnjujeta v višjih razredih.
Vse to kaže, da bi jo bilo treba prenoviti in spremeniti. Avtorica navaja, da tako razmišlja tudi naša znana strokovnjakinja za pedagoško psihologijo in nove pristope v pedagogiki, profesorica ddr. Barica Marentič Požarnik, ki meni, da učitelji v šoli največ pozornosti namenjajo podrobnemu podajanju učne snovi, v kar jih sili tudi preobsežen učni načrt, ter zbiranju učenčevih ocen, premalo časa pa namenjajo spremljanju razvoja in napredka učencev in pomoči pri tem; v šoli ni ozračja varnosti. Vsekakor so to razlogi za kritično razmišljanje o naši šoli ter o odnosu zlasti najbolj odgovornih strokovnjakov za pedagogiko kot tudi odločujočih politikov do vzgoje in izobraževanja v naši osnovni šoli. Tako prvi kot drugi delujejo tako, kot da je v naši vzgoji in izobraževanju (tokrat se z našim razmišljanjem omejujemo na osnovno šolanje) vse v redu. In zato nič ne ukrepajo ali pa se njihovo ukrepanje sploh ne dotika problemov, na katere so opozorili učenci v uvodoma navedeni raziskavi.
Avtorica prispevka, ki me je spodbudil k temu pisanju in odzivu, poudarja, da naj bi bila danes v ospredju drugačna vloga šole in učitelja; ta naj bi temeljila, kot navaja, na skupnem raziskovanju, odkrivanju in sporočanju naučenega, pri tem pa »vedno bolj pomembno postaja pridobivanje kompetenc in razvijanje veščin za vseživljenjsko učenje ter bivanje v kompleksnem, hitro spreminjajočem se svetu … več pozornosti bi morala šola nameniti odnosom in počutju, saj je le v dobrem počutju v varnem ter spodbudnem učnem okolju mogoče doseči dober učni uspeh«.
To, da učenci doživljajo šolo tako, kot kažejo rezultati raziskave, je zaskrbljujoče. Zaskrbljujoče je tudi to, kako se vzgoje in izobraževanje v osnovni šoli loteva osnutek Nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja v Sloveniji za obdobje 2023–2033, ki ga je te dni objavila delovna skupina, ki ga pripravlja. Skupino vodi dekan Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani dr. Janez Vogrinc, ki je sporočil, da ne predvideva nikakršnih bistvenih sprememb sistema vzgoje in izobraževanja; po navedbi novinarke Špele Kuralt (Delo, 7. februarja 2024, stran 3) je dr. Vogrinc dejal, da posodobitve vzgoje in izobraževanja (reforme) ne potrebujemo, potrebujemo le nadgradnjo. Ta pa obsega le ali predvsem drugačno razporeditev ur (npr. pri predmetu domovinska in državljanska kultura in etika), vpeljavo obveznega drugega tujega jezika in nov predmet računalništvo ter spremembe pri nacionalnem preverjanju znanja, če se omejimo na bistvene spremembe. Očitno je vse drugo v osnovni šoli v redu in sistema ni treba spreminjati?!
V tem prispevku zaradi omejenega obsega ne moremo obsežneje obravnavati vseh sprememb, ki bi jih bilo treba v šoli vpeljati, omejimo se le na filozofijo in strategijo vseživljenjskosti učenja, ki mora postati, kot smo zapisali v dokumentu Strategija vseživljenjskosti učenja v Sloveniji (sprejelo jo je ministrstvo za šolstvo in šport leta 2007), »vodilno načelo vsega izobraževanja in učenja ter temeljna družbeno-razvojna strategija«. (Strategija, stran 7). To v Sloveniji potrjujemo tudi v drugih strateških dokumentih, kot sta Strategija dolgožive družbe in Strategija razvoja Slovenije do leta 2030. V njih označujejo in štejejo vseživljenjskost učenja za temeljno podlago našega razvoja. Te radikalne spremembe mora zagotoviti ustrezna državna politika; ta pa se konkretizira v nacionalnih programih, med temi tudi za vzgojo in izobraževanje. V praksi jih očitno povsem ignoriramo, saj bi sicer morali povsem reformirati šolanje na vseh stopnjah, med temi še najbolj v osnovnem šolanju.
Ko govorimo o vseživljenjskosti učenja, povejmo, da ga mnogi ljudje napačno razumejo, saj ga enačijo z izobraževanjem odraslih. Iz tega izhaja, da je vseživljenjsko učenje le stvar izobraževanja odraslih. To z udejanjanjem vseživljenjskosti učenja sicer res dobiva svojo sistemsko utemeljenost in podporo, a po drugi strani poraja zmotno pojmovanje, da se v obdobju izobraževanja otrok in mladine ni pomembno ukvarjati z vseživljenjskim učenjem, češ da je to stvar izobraževanja odraslih. Iz tega izhaja pojmovanje, ki ga žal zmotno zastopa tudi zdajšnji osnutek nacionalnega programa, da je vloga začetnega izobraževanja le ali predvsem to, da učence čim bolj napolnimo z znanjem in podatki. To pa, kot nam kaže praksa, zahteva domala ves čas, ki ga imajo na voljo v šoli; vemo, da se učitelji pritožujejo nad zahtevnostjo predmetnika in učnih programov, ki jim praktično onemogočajo drugačno ukvarjanje z učenci. Filozofija in strategija vseživljenjskosti učenja v svojem bistvu zahtevata, da moramo v začetnem izobraževanju (v osnovni šoli) ob pridobivanju temeljnega znanja in temeljnih spretnosti dovolj časa nameniti tudi ali predvsem razvijanju strategij za učenje in pridobivanje znanja, razvijanju zmožnosti za reševanje problemov, projektnemu delu, raziskovalnemu učenju, razvijanju zanimanj in motivacije za učenje ter navad in veselja do učenja – za kar v zdajšnji organiziranosti vzgoje in izobraževanja v osnovni šoli zmanjka časa. Uspešnost strategije vseživljenjskosti učenja se najbolj doseže s tem, da šola učence čim bolj pripravi na to, da se bodo učili vse življenje. Izobraževanje ali učenje odraslih sicer štejemo za dejavnik »ocelotenja« vzgoje in izobraževanja, kot ga je lepo označil naš znani pedagog dr. Franc Pediček.
Končajmo to razmišljanje z nekaj vprašanji. Zakaj nas na te probleme opozarja le upokojena učiteljica? Zakaj ni na njeno pisanje doslej nihče reagiral, kar bi sicer pričakovali, če naštejem le najbolj pristojne, kot so vodja skupine za pripravo nacionalnega programa in člani njegove delovne skupine, strokovnjaki za vzgojo in izobraževanje, še posebej za didaktiko (na fakultetah univerz v Ljubljani, Mariboru in na Primorskem, na Pedagoškem institutu) ter minister za izobraževanje, znanost in šport in njegovo osebje? Še en podatek, ki nam daje misliti: leta 2016 je bila izdana knjiga Vseživljenjskost učenja in izobraževanje odraslih, ki je kljub majhni nakladi – 300 izvodov – ni bilo mogoče prodati več kot polovico naklade. Ali torej vseživljenjskost učenja šole in učiteljev sploh ne zanima, prav tako ne šolske politike in stroke? Očitno nas s tem ne zanima tudi prenova vzgoje in izobraževanja.
