Lotos Vincenc Šparovec: Ni treba pasti v Atlantik, da veš, kaj šteje

Lotos je igralec, je pa tudi vojak in pomorec, ki je nekoč padel z ladje in sam ostal v Atlantiku. Rad gre tja, kjer beseda nekaj šteje, pravi.
Fotografija: »Ko me niso našli, je bilo moč čutiti obup, a drugi častnik palube je vztrajal v iskanju, on je tisti, ki me je našel,« o padcu v morje pravi Lotos Vincenc Šparovec. Foto Peter Giodani
Odpri galerijo
»Ko me niso našli, je bilo moč čutiti obup, a drugi častnik palube je vztrajal v iskanju, on je tisti, ki me je našel,« o padcu v morje pravi Lotos Vincenc Šparovec. Foto Peter Giodani

Spomladi je na oder MGL prišla predstava Človek v morju o vaši izkušnji padca v morje s tovorne ladje. To se je zgodilo leta 1993, pravite, da o tem vmes niste veliko govorili, nato pa vas je epidemija koronavirusa spodbudila, da ste o tem ustvarili predstavo …

Tu govorimo o nesreči s srečnim koncem. Da najdeš človeka, ki je padel z ladje v Atlantik, je čudež, in o čudežih se ne razpreda, temveč se jih prepušča nečemu višjemu, naj bo to Bog, Pozejdon, energija, nekaj onkraj. Vsaka eksploatacija čudeža je lahko zloraba. V času epidemije pa se mi je zdelo, da če povem zgodbo s srečnim koncem, lahko tako dam ljudem upanje. Takrat je ljudem najbolj primanjkovalo prav upanja. Čutil sem strah, obup. Edina dobra novica je bila reklama za kako akcijo. Še vedno živimo v svetu slabih novic. Če imam zgodbo s srečnim koncem, je moje poslanstvo kot igralec, da ljudem to dam. Ni treba pasti z ladje v Atlantik, da se lahko zaveš, kaj je v življenju pomembno. Šele ko si v bolnišnici, se zaveš, kako pomembno je zdravje. In ko si v brezizhodni situaciji, se zaveš, kako je življenje lahko lepo in dragoceno.

V predstavi rečete, da na vsakih sedem valov pride val, ki te dvigne više, da vidiš več. Bi lahko to rekli tudi za kako drugo področje življenja?

Nisem razmišljal o tem, čeprav je tudi življenje valovanje. Kdaj se dvigneš in imaš več pregleda nad svojim življenjem, delovanjem, družbo, smisli, za katere se boriš, lepotami, ki jih častiš. Da je na morju vsak sedmi ali osmi val višji, pa je fizikalno dejstvo, to lahko opazimo tudi na obali.

»Lotos je vedel, da je to konec. Smrt zanj ni bila več domneva ali uganka. Bila je tam, z njim. Edina gotovost v morju negotovosti. Ure pa so minevale …« piše v napovedi predstave. A ladja se je obrnila, našli so vas. Kdo je opazil, da vas ni? Kdo je vodil reševalno akcijo?

Ko so spoznali, da me na ladji zares ni, so izdali alarm človek v morju ali v pomorskem jeziku Man Overboard, poveljnik je obrnil ladjo na čim manjšem krogu, temu se reče Williamsonov obrat, poskušal je nemogoče – me najti. Ko me niso našli, je bilo moč čutiti obup, a drugi častnik palube je vztrajal v iskanju, on je tisti, ki me je našel. V predstavi uporabim intervjuje s poveljnikom Jadranom Voukom in drugim častnikom Petrom Ivanežem, zelo zanimivo je, ko slednji reče, da je razlika v tem, ali greš nekoga iskat ali ga greš najt. On je šel, da bi me našel. Čutil je, da je poklican, da me najde, in zares me je. Je pa res, da sva veliko časa preživljala skupaj na poveljniškem mostu, tam me je učil pomorskih veščin. Ponoči mi je bilo na ladji res najbolj čarobno, plovba je spominjala na vesoljsko ladjo.

Se je po tem dogodku vaš odnos do morja spremenil?

Ne. Obožujem ga še bolj kot prej. Še sem šel tudi na ladjo kot kadet. Pomorstvo se je zelo spremenilo, postalo je instantno, tudi tam prevladuje miselnost, da za čim manj denarja dobijo čim več izplena, posadke so minimalne, večinoma jih sestavlja poceni delovna sila. To je razvrednotenje poklica, kar se dogaja tudi na celini. Živimo v temnem obdobju človeštva, ko je pomemben samo profit. In tudi morje zaradi profita umira. Kaj vse v hlepenju po dobičku v morje spuščamo in mečemo. Nafta, otoki plastike. To me boli. Morje se mi smili, ker mora predelovati človeške neumnosti.

Projekt Človek v morju je zelo oseben, razkrili ste se precej bolj, kot če bi igrali katero koli vlogo. Kako je bilo?

To zahteva pogum. Imeti moraš tudi občutek, da imaš nekaj povedati. Načeloma smo igralci precej prazni ljudje, čakamo vloge, da osmislijo naše bivanje. A gledalcem se ne počutimo bolj blizu, to povem tudi v predstavi. Če bi želel, da smo si blizu, bi moral tudi jaz slišati njihove zgodbe. Sem pa iskren. V igralstvu je več pristopov, občudujem tiste, ki obvladajo večino transformacije, na primer Klemna Slakonjo in Jurija Zrneca, tu pa ne gre za to. Tu je v ospredju zgodba. In nežnost, s katero zgodbo pripelješ do konca. Pomemben je občutek za mero. Bolj občutek za neigro kot za igro.

Že vso kariero ste zvesti Mestnemu gledališču.

Res je. Zgodila sta se skoka v dva druga poklica, eno je biti pomorec, drugo oficir v vojski. To so bile otroške sanje, ki sem jih v določenem obdobju življenja moral uresničiti. Kot igralec imaš včasih občutek, da ti zmanjkuje tal pod nogami, da si odvisen od tekstov, da kot človek ne znaš nič drugega od tega, kar ti napišejo drugi. Tega sem se ustrašil, vedno sem bil zelo stvaren človek, želel sem se preizkusiti v stvarnih poklicih. V poklicih, kjer beseda nekaj pomeni, kjer nismo ves čas v polju metafore. Bil sem dober v obeh poklicih, to me je pomirilo, da nisem invalid na tem svetu in žrtev paralelnega sveta metafor in simbolov, ki pa ga, mimogrede, zelo obožujem.

Vojska in mornarica ter igralstvo, svetovi, ki se zdijo kilometre narazen. Enako velja za ljudi, ki delajo v teh poklicih, in življenjski slog. Ali to pomeni, da ste doma v obeh svetovih ali pravzaprav nikjer? S kom imate več skupnega?

Z nikomer in z vsemi. Ko sem bil na ladji, sem bil tam z vsem srcem in telesom, enako velja za vojsko. Rad sem imel uniformo, bil sem natančen. Ko sem bil na ladji, sem bil strokoven. Ven iz tega pa sem šel kot iz vloge.

Bi kdaj ustvarili predstavo tudi o časih v vojski?

Ne vem. Zdaj dobivam odlikovanja za udeležbo v osamosvojitveni vojni, leta 1991 sem dezertiral iz Niša in se priključil teritorialni obrambi, bil sem kar izurjen, saj sem bil prej del vojne policije. Takrat sem bil star 19 let, morda bi lahko skozi oči 19-letnika povedal, kako sem videl dogajanje. Orožje me ni nikoli zanimalo, v vojski me zanimata tovarištvo in skrb drug za drugega. Lahko bi povedal, kdo so bili pravi heroji tistega časa. Politiki gotovo ne.

Predstava Človek v morju bo menda postala film?

Ja. Režiser Peter Bratuša je dal scenarij na razpis, posnel je tudi oba intervjuja v predstavi. Po koncu snemanja nove sezone serije Življenja Tomaža Kajzerja se bo gotovo lotil tega projekta.

Vi boste igrali v filmu?

Ja, a ne sebe, jaz sem imel takrat 21 let, zdaj jih imam 51.

Igrali ste v Idili, prvi slovenski grozljivki. Vinci Vogue Anžlovar pravi, da so gledalci do žanrskih filmov pogosto kritični, češ da niso videti kot hollywoodski, čeprav je jasno, da v njih ni vloženega niti približno toliko denarja. Zato se jih režiserji neradi lotevajo. Se strinjate?

To je bil prvenec Tomaža Gorkiča, ki me je prepričal že s svojimi kratkimi filmi. Snemanje tega filma je bilo trdo delo, vsak dan sem bil v maski ob 3.30, zvečer pa še uro in pol, da so mi masko odstranili. Bili smo entuziasti, za malo denarja smo posneli film, na katerega bom vedno ponosen, pobral je tudi veliko nagrad. Bilo je tudi veliko smeha, ko smo sekali plastične glave. (nasmeh) Žal bi mi pa bilo, če bi to postalo kriterij. Da za štirikrat manj denarja kot za običajen celovečerec snemamo grozljivke. Ko nekaj snemaš prvič, delaš z entuziazmom, utiraš pot, a to naj ne bo standard.

Trenutno snemate?

Znova bom sodeloval pri seriji Življenja Tomaža Kajzerja, a tokrat ne kot negativec. Bil sem tudi na vajah z mlado nagrajeno režiserko Urško Djukić, igral bom očeta.

Te dni vas gledamo tudi v seriji Primeri inšpektorja Vrenka 2. Kako ocenjujete razvoj domačih televizijski serij?

Do sebe sem seveda kritičen, težko se gledam. Je pa druga sezona Vrenka boljša kot prva, scenariji so polnejši. Mi smo odraščali ob Naši krajevni skupnosti in Malih oglasih, prav je, da tudi naši otroci in mi živimo ob slovenskih serijah in filmih. Nas je mar strah tega? Žalostno je gledati franšize, pogosto se mi zdijo plehke.

Jurija Drevenška pa v novi sezoni ni?

Ne. Breznik je odšel na izobraževanje.

Vi ste Ljubljančan, prva sezona Vrenka pa je dvigovala veliko prahu zaradi jezika, ki naj ne bi bil dovolj štajerski. Kakšen je vaš pogled na to?

Kot vojak in policist bi podučil ljudi, da policist ne dela v okolju, iz katerega prihaja, da lahko ostane nepristranski. Ljudje iz okolja pa naj govorijo štajersko. Moja mama je Mariborčanka, spoštujem to narečje, zato bi mi bilo zoprno, če bi se moral truditi z imitacijo.

Kaj vas čaka v gledališču?

Igram v predstavah Človek v morju, Žabe in Usedline, moj naslednji študij pa je Bataljon, vrnili se bomo v čas Pohorskega bataljona.

Komentarji: