Hotel Radin v Radencih je dočakal Abrahama
Petdeset let nekoč enega najboljših hotelov ne samo v Sloveniji, temveč tudi v nekdanji Jugoslaviji.
Odpri galerijo
Petdeset let po odprtju znova zbrani pred Radinom. FOTO: Jože Pojbič/Delo
Elica Šandor, Anica Horvat, Stanko Cep in Stane Toplak vsi štejejo osemdeset let in več, skupni pa sta jim še dve stvari: vsi so upokojenci in vsi so bili v začetni ekipi zaposlenih, ko je Radenska pred natanko pol stoletja v zdravilišču odprla takrat vrhunski novi hotel Radin. Nekaj takratnih zaposlenih še živi, a nekateri ne več v Radencih, drugim pa zdravje ne služi več najbolje. Tako so se v septembru, ko je »njihov« Radin dočakal abrahama, po dolgem času spet srečali, da se spomnijo tistih časov in da zgodbe o začetkih visokokategornega turizma v Radencih povedo tudi nam.
Ne samo povedo, najstarejša med njimi, a še vedno z avtoriteto in govornimi sposobnostmi legendarne hotelske gospodinje, Elica Šandor, je ob tej priložnosti njihove skupne spomine celo zapisala z urejeno, lepo čitljivo pisavo, »da nam bo lažje«, je dejala. »Veste, delo na računalnikih se je začelo ravno, ko sem jaz odhajala v pokoj,« je opravičevala svoje rokopisno delo. »Od prve lopate in velike jame, ki je nastajala, smo se zavedali, da gradimo hotel, v katerem si bomo vsi želeli delati. Gradili smo hotel Radin. Prišli smo z vseh strani, natakarji in kuharji iz naših gostinskih obratov, nekaj iz šol, tudi nekaj receptorjev iz stare recepcije ali iz drugih hotelov. Vedeli smo, da bo to delo z višjimi standardi zahtevnejše, ker bodo tudi gostje več pričakovali od nas. Prav zato smo se v tem času priprav veliko učili doma in v drugih hotelih.«
In res je bil hotel Radin, kakor si ga je zamislilo tedanje vodstvo Radenske z generalnim direktorjem Bogom Verdevom na čelu, za tiste čase in za te kraje nekaj nezaslišanega, vrhunskega in povsem drugačnega od dotedanjega standarda namestitev zdraviliških gostov v Radencih, ki so bivali v sobah v zgodovinskih stavbah starega zdravilišča še iz časov med obema vojnama. Hotel, z velikansko avlo v marmorju, veliko recepcijo, aperitiv barom, kavarnico in prostorom za igranje bridža v mezaninu, s šestimi dvigali, nosači, liftboji in z ogromno restavracijo ter izbrano hrano, je bil takrat za hotelom Golf na Bledu šele drugi hotel visoke A-kategorije v Sloveniji in tretji v Jugoslaviji. Z 241 posteljami je skoraj podvojil posteljne zmogljivosti radenskega zdravilišča in poleg dotedanjih domačih zdravstvenih gostov postal vaba za prve prave turiste, predvsem iz tujine.
A to naložbo, ki je stala devetintrideset milijonov dinarjev (preračunano po tedanjem tečaju je to bilo 8,8 milijona nemških mark ali 4,4 milijona evrov), si je Radenska takrat lahko privoščila, saj je bila daleč največji polnilec mineralne vode v Jugoslaviji in tretja po velikosti v Evropi. Tudi zato, ker so se kljub socialistični ureditvi že takrat obnašali povsem tržno in so veliko vlagali v marketing in stike z javnostjo, je Radenska takrat lahko zaposlovala skoraj dva tisoč ljudi in poleg polnilnic in hotela gradila tudi stanovanja za zaposlene ter druge objekte skupne rabe v kraju. S hotelom Radin si je tako samo še dodatno utrdila sloves uspešnega podjetja na vrhunski ravni.
Seveda samo zgraditi lep in drag hotel ni bilo dovolj, ampak je bilo treba približno sto trideset novih zaposlenih primerno usposobiti za delo na povsem novi ravni kakovosti. »Tudi glede tega je imel direktor Verdev vizijo. Mene je izbral za gospodinjo hotela in mi dal na voljo, da se lahko grem šolat, kamor hočem. Tako sem pred odprtjem mesec in pol delala in se učila v blejskem hotelu Golf, k meni pa so prihajale po nekaj dni tudi naše sobarice. Pozneje sem se šla učit še v zagrebški Intercontinental,« je pripovedovala Elica Šandor, ki je pozneje zaslovela kot ena najboljših hotelskih gospodinj v Jugoslaviji.
»Jaz sem se v zdravilišču zaposlil leto dni pred odprtjem Radina. Delal sem v stari zdraviliški recepciji, kjer smo skrbeli za goste v štirih starih domovih, v vikend hišicah v parku in v zasebnih sobah. Naval gostov je bil takrat nenormalen in zdravilišče je pokalo po šivih. Zato so se nekateri čudili, zakaj gradimo hotel visoke A-kategorije, ko pa imamo več kot dovolj gostov tudi za nižjo kategorijo. A vodstvo je pri tem očitno računalo predvsem na tuje goste in na devize, ki so v tistih časih pomenile veliko. Ko so me določili za vodjo recepcije v novem Radinu, so me takoj poslali na usposabljanje v ljubljanski hotel Slon, ki pa ni bil povsem primerljiv z našim novim hotelom. A delati smo začeli in bili uspešni malo na podlagi izkušenj, malo s pomočjo šolanja, malo pa z inovativnostjo. Predvsem pa smo upoštevali pravilo, da ima gost vedno prav in da moramo vse narediti z nasmeškom. S tem smo razorožili tudi najzahtevnejše goste,« je pripovedoval prvi vodja Radinove recepcije Stane Toplak.
»Jaz sem takrat delal v recepciji hotela v Mariboru, pa so me z obljubo o višji plači in boljšem delu zvabili v Radin. Že prvi dan po odprtju sem imel nočno izmeno in sem se prvič srečal z 'ankerco', električno registrsko blagajno. Prej sem bil vajen vse računati ročno, zato so me morali naučiti delati na njej tako, da me je kolegica držala za prst in z njim pritiskala na prave tipke. Pa sem se vsega naučil in v Radinu ostal osemintrideset let, do upokojitve. Včasih je bilo lažje, včasih težje, a upoštevali smo svoja pravila in se nismo pustili vreči iz tira. Tako se spomnim, da me je nekoč gost, ki je plačal bivanje, obtožil, da mu nisem vrnil sto dinarjev drobiža. Vztrajal je, jaz pa sem preveril blagajno, mu pokazal žepe in brez razburjanja mirno vztrajal pri svojem. Pozneje se je ta gost vrnil in se mi opravičil, ker je pozabil, da je manjkajoči denar porabil drugje, o moji mirnosti pa so takrat celo pisali v nekem časopisu,« se spominja nekdanji receptor Stanko Cep.
Anica Horvat, ki je iz stare recepcije v recepcijo Radina prišla delat pozneje, pa se spominja predvsem tega, da se ji je zdela recepcija novega hotela neznansko velika, tako da »nisi videl z enega konca na drugega. A bilo je lepo in tako radi smo hodili v službo!«
Hotel je hitro zaslovel po urejenosti, čistoči in kakovosti. Generacije in generacije maturantov iz Pomurja pa tudi iz Maribora, Ruš in celo Varaždina so v njegovi velikanski marmorni avli imele maturantske plese, v njem so prirejali izbore mis Radenske in mis Slovenije, postal je prizorišče številnih strokovnih kongresov in srečanj. Ekipa iz Radina pa je leta 1984 skrbela tudi za protokolarne pogostitve na zimskih olimpijskih igrah v Sarajevu. Ali kot je na koncu dejal Stane Toplak: »Bili smo v sami špici v Sloveniji in v Jugoslaviji.«
Danes je Radin zelo soliden hotel s štirimi zvezdicami, ki pa zaradi veliko novejših hotelov in zaradi posledic dolgoletnega nevlaganja v času lastninskih sprememb v Radenski v ničemer več posebej ne izstopa.
Elica Šandor je postala legendarna gospodinja hotela Radin, ki je uvedla številne novosti in izboljšave. FOTO: Jože Pojbič/Delo
Ne samo povedo, najstarejša med njimi, a še vedno z avtoriteto in govornimi sposobnostmi legendarne hotelske gospodinje, Elica Šandor, je ob tej priložnosti njihove skupne spomine celo zapisala z urejeno, lepo čitljivo pisavo, »da nam bo lažje«, je dejala. »Veste, delo na računalnikih se je začelo ravno, ko sem jaz odhajala v pokoj,« je opravičevala svoje rokopisno delo. »Od prve lopate in velike jame, ki je nastajala, smo se zavedali, da gradimo hotel, v katerem si bomo vsi želeli delati. Gradili smo hotel Radin. Prišli smo z vseh strani, natakarji in kuharji iz naših gostinskih obratov, nekaj iz šol, tudi nekaj receptorjev iz stare recepcije ali iz drugih hotelov. Vedeli smo, da bo to delo z višjimi standardi zahtevnejše, ker bodo tudi gostje več pričakovali od nas. Prav zato smo se v tem času priprav veliko učili doma in v drugih hotelih.«
Velik skok naprej
In res je bil hotel Radin, kakor si ga je zamislilo tedanje vodstvo Radenske z generalnim direktorjem Bogom Verdevom na čelu, za tiste čase in za te kraje nekaj nezaslišanega, vrhunskega in povsem drugačnega od dotedanjega standarda namestitev zdraviliških gostov v Radencih, ki so bivali v sobah v zgodovinskih stavbah starega zdravilišča še iz časov med obema vojnama. Hotel, z velikansko avlo v marmorju, veliko recepcijo, aperitiv barom, kavarnico in prostorom za igranje bridža v mezaninu, s šestimi dvigali, nosači, liftboji in z ogromno restavracijo ter izbrano hrano, je bil takrat za hotelom Golf na Bledu šele drugi hotel visoke A-kategorije v Sloveniji in tretji v Jugoslaviji. Z 241 posteljami je skoraj podvojil posteljne zmogljivosti radenskega zdravilišča in poleg dotedanjih domačih zdravstvenih gostov postal vaba za prve prave turiste, predvsem iz tujine.
O odprtju novega hotela so obširno pisali v glasilu Radenske Radenskem vestniku. Fotoarhiv Radenske
A to naložbo, ki je stala devetintrideset milijonov dinarjev (preračunano po tedanjem tečaju je to bilo 8,8 milijona nemških mark ali 4,4 milijona evrov), si je Radenska takrat lahko privoščila, saj je bila daleč največji polnilec mineralne vode v Jugoslaviji in tretja po velikosti v Evropi. Tudi zato, ker so se kljub socialistični ureditvi že takrat obnašali povsem tržno in so veliko vlagali v marketing in stike z javnostjo, je Radenska takrat lahko zaposlovala skoraj dva tisoč ljudi in poleg polnilnic in hotela gradila tudi stanovanja za zaposlene ter druge objekte skupne rabe v kraju. S hotelom Radin si je tako samo še dodatno utrdila sloves uspešnega podjetja na vrhunski ravni.
Zaposlene so pošiljali na šolanje
Seveda samo zgraditi lep in drag hotel ni bilo dovolj, ampak je bilo treba približno sto trideset novih zaposlenih primerno usposobiti za delo na povsem novi ravni kakovosti. »Tudi glede tega je imel direktor Verdev vizijo. Mene je izbral za gospodinjo hotela in mi dal na voljo, da se lahko grem šolat, kamor hočem. Tako sem pred odprtjem mesec in pol delala in se učila v blejskem hotelu Golf, k meni pa so prihajale po nekaj dni tudi naše sobarice. Pozneje sem se šla učit še v zagrebški Intercontinental,« je pripovedovala Elica Šandor, ki je pozneje zaslovela kot ena najboljših hotelskih gospodinj v Jugoslaviji.
»Z nasmehom in prijaznostjo smo razorožili najbolj težavne goste,« pripoveduje Stane Toplak. FOTO: Jože Pojbič/Delo
»Jaz sem se v zdravilišču zaposlil leto dni pred odprtjem Radina. Delal sem v stari zdraviliški recepciji, kjer smo skrbeli za goste v štirih starih domovih, v vikend hišicah v parku in v zasebnih sobah. Naval gostov je bil takrat nenormalen in zdravilišče je pokalo po šivih. Zato so se nekateri čudili, zakaj gradimo hotel visoke A-kategorije, ko pa imamo več kot dovolj gostov tudi za nižjo kategorijo. A vodstvo je pri tem očitno računalo predvsem na tuje goste in na devize, ki so v tistih časih pomenile veliko. Ko so me določili za vodjo recepcije v novem Radinu, so me takoj poslali na usposabljanje v ljubljanski hotel Slon, ki pa ni bil povsem primerljiv z našim novim hotelom. A delati smo začeli in bili uspešni malo na podlagi izkušenj, malo s pomočjo šolanja, malo pa z inovativnostjo. Predvsem pa smo upoštevali pravilo, da ima gost vedno prav in da moramo vse narediti z nasmeškom. S tem smo razorožili tudi najzahtevnejše goste,« je pripovedoval prvi vodja Radinove recepcije Stane Toplak.
Niso se pustili vreči iz tira
»Nič nas ni smelo vreči iz tira,« se spominja Stanko Cep. FOTO: JOže Pojbič/Delo
»Jaz sem takrat delal v recepciji hotela v Mariboru, pa so me z obljubo o višji plači in boljšem delu zvabili v Radin. Že prvi dan po odprtju sem imel nočno izmeno in sem se prvič srečal z 'ankerco', električno registrsko blagajno. Prej sem bil vajen vse računati ročno, zato so me morali naučiti delati na njej tako, da me je kolegica držala za prst in z njim pritiskala na prave tipke. Pa sem se vsega naučil in v Radinu ostal osemintrideset let, do upokojitve. Včasih je bilo lažje, včasih težje, a upoštevali smo svoja pravila in se nismo pustili vreči iz tira. Tako se spomnim, da me je nekoč gost, ki je plačal bivanje, obtožil, da mu nisem vrnil sto dinarjev drobiža. Vztrajal je, jaz pa sem preveril blagajno, mu pokazal žepe in brez razburjanja mirno vztrajal pri svojem. Pozneje se je ta gost vrnil in se mi opravičil, ker je pozabil, da je manjkajoči denar porabil drugje, o moji mirnosti pa so takrat celo pisali v nekem časopisu,« se spominja nekdanji receptor Stanko Cep.
»Tako radi smo hodili v službo!« pravi Anica Horvat. FOTO: Jože Pojbič/Delo
Anica Horvat, ki je iz stare recepcije v recepcijo Radina prišla delat pozneje, pa se spominja predvsem tega, da se ji je zdela recepcija novega hotela neznansko velika, tako da »nisi videl z enega konca na drugega. A bilo je lepo in tako radi smo hodili v službo!«
Hotel je hitro zaslovel po urejenosti, čistoči in kakovosti. Generacije in generacije maturantov iz Pomurja pa tudi iz Maribora, Ruš in celo Varaždina so v njegovi velikanski marmorni avli imele maturantske plese, v njem so prirejali izbore mis Radenske in mis Slovenije, postal je prizorišče številnih strokovnih kongresov in srečanj. Ekipa iz Radina pa je leta 1984 skrbela tudi za protokolarne pogostitve na zimskih olimpijskih igrah v Sarajevu. Ali kot je na koncu dejal Stane Toplak: »Bili smo v sami špici v Sloveniji in v Jugoslaviji.«
Danes je Radin zelo soliden hotel s štirimi zvezdicami, ki pa zaradi veliko novejših hotelov in zaradi posledic dolgoletnega nevlaganja v času lastninskih sprememb v Radenski v ničemer več posebej ne izstopa.
