Magnifico: Rodil sem se dvakrat, sicer bi ugasnil, umrl

Robert Pešut Magnifico, za prijatelje Robi, za domače pa Bobi, je unikum. Mnogi mu rečejo, »glasbeni zabavljač«, sam sebi »muzikant«, a je mnogo več kot to. Je človek z veliko začetnico, ki ne »fejka«, je pristen, predan, zvest in pogled nanj na odru ali ob družini, seže do srca. Ja, lahko rečemo, da je Robert Pešut Magnifico »ljubezen«.

Prav gotovo je Magnificova supermoč strast do glasbe. Niza uspeh za uspehom, hit za hitom, je glasbena ikona in tega se zaveda. Tako brez obotavljanja pove, da »je vreden svojega denarja in da je kljub konkurenci vse življenje vedel, da je nekaj posebnega«.

Zadnji dan v avgustu bo postavil glasbeni spomenik, a ne le svoji glasbeni karieri, temveč tudi parku Tivoliju, ki je njegov drugi dom, oaza miru in najbolj zaupen prijatelj, in vsem nam, njegovim zvestim poslušalcem.

Kdo je Magnifico?

Rodil se je na svetovni dan boja proti aidsu in - kar je zanj pomembneje - na dan nastanka SHS, 1. decembra. Verjame v moč misli in verjame v življenjske vektorje, kot sam poimenuje pozornost, s katero ljudje usmerjamo življenje: »Verjamem, da življenje človeka gradi točno tako, kot je človek prepričan, da se bo njegovo življenje gradilo. Pravo olajšanje je, ko usmeriš svoje vektorje, se pravi, svoj fokus v tisto, s čimer se boš ukvarjal v življenju, in potem se zgodi čarovnija, saj se vse odvija točno tako, kot si si zamislil.«

Ali verjame v moč misli? »Ne«, je dejal v podkastu Supermoč: »Vem, da moč misli obstaja in da dela premike in preboje«. Je srečen ali vsaj pomirjen s svetom, kot to v svoji baladi zapoje Magnificov dobri prijatelj Gibonni? »Ja, lahko bi rekel, da sem pomirjen s svetom. Ampak to ne pomeni, da se mi zdi, da mora ostati tako, kot je, saj verjamem, da če hočeš biti dober človek, moraš vsak dan napredovati. V  tem smislu sem pomirjen, ker vem, da bomo delali, da bomo jutri še boljši in potem naslednji dan še boljši in boljši. To je dobra popotnica za prihodnost.«

Magnifico je razkril, da zanj koncertni nastop ni le običajen dogodek, kot za uslužbence odhod v pisarno, ampak nekaj, kar ga tudi po več desetletjih odrskega nastopanja vznemirja. »Pred koncertom občutim nemir, a intenzivno delam na tem, da bi bil koncert ena čisto navadna služba. Ampak mi še ni uspelo, kot recimo uspeva župnikom, ki se pripravljajo in imajo mašo. Nimam pojma, ali se tudi oni sprašujejo, ali bo na mašo prišlo dvajset ljudi ali en, saj se zdi pri maši, da jo župniki precej rutinsko opravijo.«

Priznal je, da se je v zadnjih letih začel bolj zavedati pomembnosti ljubezni do publike. Prej je bil bolj zaprt in celo pišmeuhovski do občinstva, vendar se je odločil spremeniti svoj odnos in razviti ljubezen do publike. »Ko pogledaš na publiko z ljubeznijo, se razvije nežen odnos. Tega nisem imel vseskozi; zdaj pa to občutim. Nekoč sem bil znal biti izrazito zoprn in tudi nemalokrat nesramen.«

Kosilo je na mizi točno ob 13. uri

Robert Pešut kuha. Nikoli prej si ni predstavljal, da bo »za štedilnikom«, a danes mu to predstavlja užitek. Vsi prijatelji vedo, da ob 13. uri Magnifico izgine, saj obeduje v krogu družine. »Hrana, ki jo skuhamo z mislijo na ljubljene ljudi, nosi v sebi super naboj in je bolj polnovredna. Hrana prenese vse, saj je energija. Ljudje smo energijska bitja. Mi smo samo frekvence, ki vibriramo ali lepo ali pa na grdo,« je v podkastu Supermoč dejal Magnifico, ki vibrira lepše, odkar se je »drugič rodil«, kot pravi.

»Mark Twain je rekel, da se človek dvakrat rodi, in sicer enkrat, ko se rodiš, in drugič, ko ugotoviš, zakaj živiš. Ko sem ugotovil, da bom ugasnil, če bom ostal v pisarni tedanje Jugobanke, sem zbežal v muziko in doživel drugo rojstvo in to je zame največji uspeh.«

»Poznam ljudi, ki se mi zdijo, da imajo supermoči, ampak to ne velja zame«, je v podkastu dejal Magnifico in nadaljeval: »Jaz imam v sebi po eni strani nekakšno ambicioznost in po drugi strani nekakšno lenobo, a že več kot 30 let se iz te čudne kombinacije rojeva nekaj, kar imajo ljudje zelo radi.«