Kako smo sledili Liu Songlingu do Pekinga in nazaj

Še na prelomu tega tisočletja smo ob zapisih o Ferdinandu Avguštinu Hallersteinu (1703–1774) prebrali, da je ta jezuit, astronom, matematik in kartograf, ki je deloval in umrl na Kitajskem, Slovencem povsem neznan. Po dvajsetih letih je spletnih zadetkov z njegovim imenom že veliko, od letošnjega leta, ko mineva 250 let od njegove smrti, se v Ljubljani zlato bohoti tudi replika njegovega zvezdnega opazovalnika, ki sicer v izvirniku še vedno stoji na strehi nekdanjega astronomskega inštituta v Pekingu.

Ni prav veliko imen, ki jih v slovenskem prostoru povezujemo s Hallersteinom oziroma Liu Songlingom, kakor so ga imenovali na Kitajskem. V zadnjem času sta to predvsem sinolog dr. Mitja Saje in njegova žena, kitajska umetnica Wang Huiqin, ki sta dolgo raziskovala njegovo življenje in ga temeljito popisala v več različnih objavah in sta tudi med najzaslužnejšimi za postavitev replike opazovalnika na Grudnovem nabrežju. Tisti, ki je prišel na sled znamenitemu kranjskemu astronomu, pa je Zmago Šmitek (1949–2018). Etnolog, ki je sledil zgodbam Slovencev v daljnih deželah, je počasi sestavljal zgodbo o Hallersteinovem življenju ter jo naposled spravil v dve deli, Klic daljnih svetov: Slovenci in neevropske kulture (1986) in Srečevanja z drugačnostjo (1995). Pri drugem se je po spletu naključij vpletel Ralf Čeplak Mencin, kustos v Slovenskem etnografskem muzeju.

Kako najti grob neznanega človeka v ogromnem Pekingu

Ko je Šmitek na začetku devetdesetih let pripravljal zadnjo od omenjenih dveh knjig, je stopil v stik z njim. Ker je vedel, da je Čeplak Mencin (takrat je bil vodja Muzeja neevropskih kultur v gradu Goričane pri Medvodah) eno leto živel na Kitajskem, ga je prosil, da bi med obiskom Pekinga fotografiral Hallersteinov grob v Prepovedanem mestu. To je bil takrat precejšen izziv, se spominja kustos. »Nisem se zavedal, da mi je naložil pravo detektivsko nalogo. Kako v tem večmilijonskem mestu, prestolnici Ljudske republike Kitajske, najti grob Avguština Hallersteina? Seveda ni noben vodnik po Kitajski omenjal Hallersteina,« slikovito opisuje takratno zagato.

Ko je v okviru projekta, h katerega realizaciji je prispeval tudi Šmitek, prispel v Peking, se je lotil zbiranja informacij pri tamkajšnjih katoličanih, za iztočnico pa si je vzel drugo ime, Li Madouja oziroma Mattea Riccija, ustanovitelja jezuitskega misijona v Pekingu in prvega Evropejca, ki ga je kitajski cesar Wanli leta 1601 povabil v Prepovedano mesto. Ker Li Madouja kitajski kristjani dobro poznajo, je kmalu izvedel, da je pokopan na majhnem jezuitskem pokopališču, okoli katerega so zgradili ogromno partijsko šolo. Če bi po formalni poti poskušal dobiti dovoljenje za obisk pokopališča, bi to lahko trajalo mesece in še vedno bi ga lahko zavrnili. »To je zdaj turistična točka, na začetku devetdesetih pa je bilo območje strogo zaprto,« pripoveduje.

A pravijo, da je sreča na strani pogumnih: tvegal je, se pretihotapil na veliko dvorišče partijske šole in se znašel pred dva metra visokim zidom. Tvegal je naprej, preplezal zid in skočil na drugo stran. Najbrž že pripravljen na nov izziv – iskanje več kot sto let starega nagrobnika, je, čim je pristal na tleh, presenečen ugotovil, da je skočil tako rekoč na Hallersteinov grob. Zmago Šmitek je dobil fotografije za knjige, Ralf Čeplak Mencin pa stike s kolegi muzealci v Prepovedanem mestu, ki je samo po sebi pravzaprav eden največjih muzejev na svetu.

Astronom, matematik, kartograf, popisovalec

To se zdi morda nepomemben del v dolgem raziskovanju o slovenskem matematiku in astronomu, pa vendar priča o tem, kako se drobec za drobcem sestavljajo zgodbe, več sto let pozabljene. O Hallersteinu zdaj po zaslugi vztrajnih raziskovalcev veliko vemo, njegovo življenje je v knjigi V deželi nebesnega zmaja: 350 let stikov s Kitajsko popisal tudi Čeplak Mencin.

Baron Hallerstein se je rodil 27. avgusta 1703 kot eden od enajstih otrok v plemiški družini (oče je bil visoki uradnik takratne kranjske oblasti, mati pa baronica), ki je živela na Ravbarjevem gradu v Mengšu. To je bila že dobra osnova za njegovo nadaljnjo pot, prav tako radovednost; že kot otroka so ga zanimali nebesni pojavi, rad je tudi zahajal v dedovo knjižnico v Dolu pri Ljubljani. Šolal se je na jezuitski gimnaziji v Ljubljani. Ko je leta 1721 stopil v jezuitski red na Dunaju, je nadaljeval študij humanistike, matematike, astronomije in teologije v Leobnu, Celovcu, na Dunaju in v Gradcu. Kmalu je začel prevzemati odgovorne službe v jezuitskem redu in pošiljati prošnje za odhod v misijon, še posebej si je želel na Kitajsko. Želja se mu je uresničila leta 1735.

Sodobni človek si težko predstavlja takratna potovanja in priprave nanje, še zlasti če je bil cilj tako daljna dežela, kot je Kitajska. Hallerstein je najprej šel v Genovo in od tam v Lizbono, kjer se je učil portugalščine in poglabljal znanje astronomije. Na pot na Kitajsko se je skupaj z drugimi misijonarji odpravil konec aprila 1736. Po naporni plovbi okoli Afrike in več postajah (v Mozambiku za devet mesecev, v Goi za sedem) je leta 1738 prispel v portugalsko kolonijo Macao. Takoj se je začel učiti kitajščine, kaligrafije in običajev, nadel si je tudi kitajsko ime Liu Songling, izpopolnjeval se je v matematiki in narisal zemljevid mesta Macaa in okolice. Tri leta po odhodu iz Lizbone je odpotoval najprej v Guangzhou in naposled v Peking prispel junija 1739. Vladal je cesar Qianlong, ki je bil naklonjen jezuitom prav zaradi njihovega znanja astronomije in matematike.

Ko je mladi kitajski cesar izvedel, da je prispel novi astronom iz Evrope, ga je povabil na dvor. Že po nekaj letih je postal član kitajskega matematičnega kolegija, ki so mu priključili astronomijo, in leta 1749 (po smrti nemškega jezuita Ignaca Köglerja) njegov predstojnik. Za delo na področju astronomije mu je cesar podelil naziv mandarina petega reda, nekaj let pozneje pa ga je za zasluge pri srečanju portugalske kraljeve delegacije in gostiteljev dinastije Qing, govoril je namreč kar šest jezikov, povzdignil celo v mandarina tretjega reda.

198.214.553 Kitajcev

Poleg drugega kartografskega dela je s svojim bogatim znanjem iz Evrope sodeloval pri pripravi velikega atlasa Kitajske, ki je izšel leta 1769 pod vodstvom francoskega jezuita Benoîta. Izdelal je zemljevide kitajskega cesarstva in dohodninske registre 19 provinc ter izračunal in objavil dotlej najnatančnejšo oceno števila Kitajcev. To je leta 1761 znašalo 198.214.553 – z letnim prirastkom približno 1,3 milijona. Proučeval je tamkajšnjo kulturo, filozofijo in verovanje ter o tem pripravljal zapise, zaradi znanja jezikov je bil tudi uspešen diplomat in pogajalec na cesarskem dvoru – pri čemer še niti nismo prišli do dosežkov v astronomiji.

Kot predstojnik je vodil skupino astronomov, ki je izdelala novo opazovalno napravo v pekinškem observatoriju, ki jo je leta 1744 naročil cesar Qianlong, kot smo pisali v Delu. Po desetih letih so izdelali nov zvezdni opazovalnik, ki je bil edinstven znanstveni dosežek tistega časa, ekvatorialno obročasto kroglo, ki je združevala najsodobnejše meritvene kriterije evropske astronomske znanosti ter kitajsko tehnologijo opazovalnih naprav, ki so bile kroglične oblike. Kot rečeno, je ta še vedno na strehi več kot petsto let starega astronomskega observatorija v Pekingu. So pa ga vmes, kot je povedal v nedavnem intervjuju za Delo Mitja Saje, leta 1900, v času boksarske vstaje, ko je zahodna aliansa zasedla Peking, zasegli Nemci in ga postavili v parku cesarske palače v Potsdamu ter ga šele po prvi svetovni vojni vrnili Kitajcem.

Hallerstein in Kögler sta tudi popravila in dopolnila zvezdni katalog; po osmih letih je raziskava obsegala že 35 zvezkov, v njej pa je bilo združeno znanje zahodne in kitajske astronomije tistega časa. V starem katalogu je bilo popisanih 1319 zvezd, v novem 3083.

Kot drugi jezuitski astronomi pred njim je bil Hallerstein zagovornik geocentričnega sistema in je zavračal Kopernikov heliocentrični model. »To se je lepo ujemalo s tradicionalno kitajsko predstavo vesolja, ki je bila prav tako geocentrična, le da je Zemlja veljala za četverokotno ravnino. Po drugi strani je bil pravilnejši kitajski koncept vesolja, saj je namesto jezuitskih trdnih kristalnih sfer predvideval prazen prostor, po katerem so se gibala nebesna telesa,« je med drugim zapisal Čeplak Mencin. Jezuiti so v kitajsko astronomijo sicer vpeljali celo vrsto izboljšav, kot so zanesljive metode napovedovanja mrkov, geometrična razlaga gibanja planetov, spoznanje o zaobljenosti zemeljske površine in njena razdelitev z mrežo poldnevnikov in vzporednikov.

Planetoid številka 15071

Med svojim delom je Hallerstein kar štirikrat prepotoval Kitajsko in o tem poročal v pismih bratu in drugim sorodnikom na Kranjskem; že ena taka pot je bila za tisti čas neverjeten in nevaren podvig. Ko ga je leta 1761 kitajski vladar nameraval poslati na osvojeno ozemlje zunaj kitajskega zidu, da bi narisal geografsko karto, se je uprl, češ da je prestar in preslaboten. Zadnjikrat se je bratu oglasil s pismom 12. oktobra 1774 in sporočil, da je zaprosil za odpust.

Kitajski cesar se ni strinjal, naročil mu je, da naj svoje delo po najboljših močeh opravlja naprej. Ni zmogel prav dolgo, po drugi kapi je 29. oktobra 1774 umrl. Ralf Čeplak Mencin je v svoji knjigi k temu dodal še izročilo, ki pravi, da ga je zadela kap, ko je izvedel, da je papež Klemen XIV. leto prej (21. julija 1773) pod pritiskom več evropskih dvorov razpustil jezuitski red.