Več ljudi je dobrih kot slabih

Med dopustom daleč stran od doma je družini Bera zalilo hišo, zgrajeno na nepoplavnem področju, že tako šibko zdravje edinke pa je postalo še bolj okrnjeno.
Fotografija: Vanessa z mamo Isabelle in njihovo psičko Tibi FOTO: Katja Cah
Odpri galerijo
Vanessa z mamo Isabelle in njihovo psičko Tibi FOTO: Katja Cah

Le dan zatem, ko so prvič po koronskem obdobju odšli na morje, je družini Bera v Mostah pri Komendi poplava zalila in dobesedno zasukala novo domačo hišo, za katero odplačujejo kredit. V hiši, ki sploh ni zgrajena na poplavnem območju, je bil povsem uničen pritlični del, posebej zgrajen in prilagojen za tridesetletno, od rojstva hudo bolno edinko Vanesso.

Na prvi pogled se zdi, da rumena hiša ni v slabem stanju, čeprav so ob njej ogromni kupi izkopanega gradbenega materiala. Ko se z Vanesso Bera in njeno mamo Isabelle Morel Bera, ki ju spremlja petnajstletna psička Tibi pasme coton de tulear, pomaknemo bližje, se pokažejo prve pomanjkljivosti. Isabelle, ki dela v prosveti, na fasadi ob tleh pokaže na izrezan predel in razočarano razloži:

»Včeraj so opazili, da je zunanjost fasade še vedno, po vsem izsuševanju, vlažna. Ugotovili so, da je tudi pod fasado vse mokro, prav tako les. Na višini 50 centimetrov bodo odstranili material vse do temeljne plošče, če bo to zadostovalo ...« Med poplavo je bila višina vode kar 1,30 metra. Ironično se ji zdi, da je mož pred nakupom parcele skrbno preveril, da ne gre za poplavno območje, medtem ko vzrok za lansko poplavo še vedno ni uradno razjasnjen:

»Starejši domačini razlagajo, da odgovorni že po eni od predhodnih neviht niso odstranili nakopičenih ostankov drevja v hudourniku, zato naj bi zadrževalnik vode popustil. Vaščani upamo, da bo vzrok, zakaj se je poplava zgodila na nepoplavnem območju, ugotovljen in tudi odpravljen.«

Tako sta bila videti njihova sončno rumena hiša in v vodi lebdeči avto v povsem poplavljenem naselju Moste pri Komendi. FOTO: osebni arhiv
Tako sta bila videti njihova sončno rumena hiša in v vodi lebdeči avto v povsem poplavljenem naselju Moste pri Komendi. FOTO: osebni arhiv

Notranjost hiše zaradi velikih oken še vedno deluje prijetno svetlo, a žal prostori po poplavi niso več primerni za bivanje. Sploh ne za nekoga šibkega zdravja, kot je Vanessa, ki se z bolečinami in s tem povezanimi strahovi spopada ves čas. Iz svojega doma so se bili po avgustovski ujmi prisiljeni izseliti in najeti stanovanje drugje. Tam za hčerko ne morejo skrbeti tako dobro, kot bi jim, pravijo, lahko omogočila le obnovljena hiša, a obnova je zanje prevelik finančni zalogaj.

Ocenjeni strošek obnove bo namreč presegel 190.000 evrov. Do zdaj so prejeli 22.000 evrov državne pomoči in 3.000 evrov zavarovalnine. Za vse prejete zneske so zelo hvaležni, a niso še niti na polovici do cilja. Želijo si, da bi se lahko preselili nazaj domov, še preden se začnejo hladni jesenski dnevi in s tem več možnosti za okužbe, ki so lahko za Vanesso usodne. Preden sogovornici razložita, zakaj, obudimo neljub spomin na dan, ko so izvedeli za tragedijo – daleč stran od doma.

Utrgano družinsko sidro

»Ob zgodnjem jutranjem klicu sosede najprej kar nismo razumeli, kaj se je zgodilo. Poplavo imamo, je rekla vsa razburjena. Najprej sem pomislila, da je popustil kakšen vodovod. Jokala je, jaz pa sem jo tolažila, da se bo že uredilo, naj je ne skrbi. Pa je odvrnila, da se ne bo, saj tudi svojega psa ne najde … Potem mi je poslala fotografijo. Nisem mogla verjeti svojim očem. Nov avto, ki sem ga imela šele dve leti, je plaval na vodi. Zdelo se nam je, kot da smo v nočni mori,« pravi Isabelle, Vanessa pa nadaljuje:

»Na dopustu smo bili šele prvi dan. Bilo je čudovito sončno vreme, morje mirno, popolno nasprotje tega, kar se je dogajalo v Sloveniji. Bila sem sicer malo prestrašena, povsod smo vsi trije nosili masko, najprej si nisem upala niti na stranišče. K sreči sem vse skupaj dobro prestala, tudi na poti nazaj.«

Po grozljivi novici so se želeli vrniti domov takoj, vendar ni bilo možno. Doma se je za resnično izkazalo, česar so se najbolj bali, da so bili popolnoma zaliti vsi prostori pritličja od kopalnice, kurilnice, kuhinje, dnevne sobe in jedilnice do kotička z Vanessino zdravstveno opremo. V tem sta bili terapevtsko-rehabilitacijska naprava in solna savna, ki ji je pomagala pri krepitvi imunskega sistema, blaženju nenehnih infekcij in bolečin.

Pred nekaj dnevi so delavci po zarezu v fasado odkrili, da je njena notranjost tudi po vsem izsuševanju še vedno vlažna, kar je seveda popolna podlaga za nadaljnji razvoj plesni, ki je Vanessa nikakor ne sme imeti v svoji bližini. FOTO: Katja Cah
Pred nekaj dnevi so delavci po zarezu v fasado odkrili, da je njena notranjost tudi po vsem izsuševanju še vedno vlažna, kar je seveda popolna podlaga za nadaljnji razvoj plesni, ki je Vanessa nikakor ne sme imeti v svoji bližini. FOTO: Katja Cah

Le en nesrečen poletni dan je družinsko hišo poškodoval tudi v samih temeljih. Zaradi silnega pritiska deroče vode je poslopje dobesedno zasukalo in je zato nujno sidranje objekta. Poplava jim je tudi v prenesenem pomenu utrgala glavno sidro družine oziroma njihov najvarnejši pristan. Zgradili in uredili so ga v obdobju Vanessinega obiskovanja bežigrajske gimnazije, ki jo je zaključila z odliko. Skeletna lesena hiša s prezračevanjem, filtracijo in sestavo sten bolnikom z oslabljenim imunskim sistemom, kot je ona, zagotavlja najboljše razmere. V teh zdaj več kot pol leta ne živi več, saj je bilo vse uničeno.

Vanessa ponosno pove, da je njen oče skoraj vse očistil sam, tudi ob pomoči prostovoljcev: »Nato je skoraj vsak dan več mesecev hišo škropil z razkužili in je bil na koncu od tega že zastrupljen. To je počel, ker smo vedno znova prejemali rezultate meritev, da je plesen še vedno prisotna …« Ob nadaljnjem opisu jo premagajo čustva, glas se ji zatrese, oči ji zalijejo solze:

»Najbolj hudo mi je bilo drugi vikend po poplavi. Številni prostovoljci, prijatelji, tudi sorodniki so nam pomagali, res so se trudili in so skoraj vse postavili nazaj na svoje mesto, tudi ograje. Fantje so celo pomili fasado. Navzven je bila hiša videti, kot da se ni zgodilo nič hudega, v njej je bilo pa vse narobe, parket je cvetel, treba je bilo rezati stene, v katerih se je pokazalo še hujše stanje, kot smo pričakovali. To sem začutila kot prispodobo sebe, ker sem od zunaj tudi videti v redu, znotraj pa je vse narobe … Zdi se mi, da če se hiše nikakor ne da popraviti, mogoče tudi meni, ko gre za zdravje, ni več pomoči …«

Strah, ali bo srce zdržalo

Ob njenih besedah bi jo človek kar objel, a tega ne sme. Vsak je lahko namreč potencialni prenašalec njej škodljive bolezni, četudi je videti zdrav. Prav zato tudi med našim srečanjem nosi obrazno masko. Brez bolečin ne preživi niti enega dneva. Družinski člani ji morajo pomagati tudi pri osnovnih življenjskih potrebah. Kot pojasni mama, se je zaradi neznanega razloga rodila brez ključnice, prsnice, s težavami z mišičevjem in vezmi ter z desno stransko parezo, torej delno ohromelostjo:

»Pri desetih letih so jo operirali, a žal neuspešno. Zadnjega pol leta, odkar ne živi več v optimalnem okolju, se njene težave še stopnjujejo. Zaradi težav z respiratornim in kardiovaskularnim sistemom, imunokompromitiranosti in skeletnih težav je bila rehabilitacijska oprema zanjo ključnega pomena za vzdrževanje kolikor toliko stabilnega zdravja.« Tudi sama opaža precejšnje poslabšanje počutja: »Sploh po lani prvič prebolelem covidu, ki je trajal in trajal. Prehladov kar ni bilo konec …«

Po tistem še težje diha: »Posebej v minulih dneh, ko je bila kakovost zraka slaba. Kašljati že tako fizično ne morem, pljuča niso v dobrem stanju in se mi zato lahko hitro razvije pljučnica, ki je zame zelo nevarna, a skrbi me predvsem za srce. To mi že tako bije počasneje, je kot starostnikovo, opešano, šibko. Stalno me je strah, ali bo zdržalo. Najbolj se bojim aritmij. Operacija pri mojem prsnem košu sploh ne pride v poštev, saj je izjemno tvegana. Seveda me moti tudi to, da se me zlahka prime vsaka bolezen, četudi so vsi okoli mene zdravi.«

Žalosti in frustrira jo, da ne more več početi stvari, ki jo veselijo. Kot znanja željna mlada ženska bi se rada še bolj ambiciozno lotila študija nutricionistike in funkcionalne medicine. Po drugi strani Neni, kot so jo začeli klicati bližnji že med odraščanjem, ne zmanjka poguma. Polna je hvaležnosti:

»Resnično se zavedam, da nam je v družini vsak dan, ki ga preživimo skupaj, darovan. Dejstvo je tudi, da je več dobrih kot slabih ljudi. Prav to me žene naprej. Prijateljev vrstnikov resda nimam toliko, ker mi to onemogoča že zdravstveno stanje, saj zame brezskrbno druženje ne pride v poštev.

Imam pa zato sestrične, na eno sem posebej navezana, pa tudi krasne družinske prijatelje, s katerimi se imamo lepo in se skupaj nasmejemo. Med prijatelje bom vedno štela lanskoletne prostovoljce. Nekateri so prišli pomagat tudi štiri vikende zapored, hkrati so s seboj prinesli obilo dobre volje in spodbudnih besed. To so ti dobri ljudje, ki so se pojavili, ko se nam je zgodila tako grozna stvar.«

Družina si srčno želi, da bo njihovo sidro kmalu, pred novim nevarnim valom okužb, spet zakopano tako globoko, da ga nobeno neurje več ne premakne. »Vsi potrebujemo občutek stabilnosti in varnosti,« se nasmehne Isabelle in z materinskim žarom v očeh doda: »Hčerko sem od zibke dalje zaradi opozoril zdravnikov vedno ponoči poslušala, ali še diha. Zdaj ni prav nič drugače.«

V notranjosti njihovega doma, ki je še daleč od vseljivega, a upanje ostaja. FOTO: Katja Cah
V notranjosti njihovega doma, ki je še daleč od vseljivega, a upanje ostaja. FOTO: Katja Cah

 

Preberite še:

Komentarji: