Športno novinarstvo je fantastičen poklic
Marjan Fortin biatlon spremlja že od olimpijskih iger v Sarajevu, na Pokljuki pa največ pričakuje od Jakova Faka.
Odpri galerijo
S Tomasom Globočnikom (levo) na Pokljuki pred petimi leti FOTO: Katja Kodba/RTV Slovenija
Leta 1989 je pokrival prvo svetovno prvenstvo v biatlonu v Bistrici na Dravi v Avstriji. Biatlon je na radiu spremljal že pet let prej, na olimpijskih igrah v Sarajevu.
»Šef se je tako odločil, ker je bila tekma razmeroma blizu, in začutil je, da bi bil to lahko zanimiv šport,« pravi o začetkih televizijskih prenosov, v katerih uživamo tudi zaradi njegovega komentiranja.
V teh dneh se Marjan Fortin ogreva za domače svetovno prvenstvo, ki se na Pokljuki začenja 9. februarja ob 18. uri. Največ pričakuje od Jakova Faka, nikoli pa ne bo pozabil zgodovinskega olimpijskega brona Petre Majdič.
Odgovoren sem samo za slovenski del programa, vodja celotnega projekta je Zvezdan Martič. Kot na vseh velikih zimskih športnih prireditvah pri nas bomo delali tudi multisignal, mednarodni signal za druge televizije.
Tiste močnejše, kot so norveška, švedska in nemška televizija, običajno pripeljejo s seboj svoje reportažne avte, da imajo pokrite zanimive odseke prog, predvsem pa strelišča, ko streljajo njihovi tekmovalci. Letos tega žal ni in bomo skrbeli za pošiljanje signala po vsem svetu, na samem prizorišču pa bomo imeli več kot 40 kamer.
Ta del projekta vodi režiser Dejan Čretnik, ki je delal že SP leta 2001. Takrat smo za sliko dobili posebno priznanje Mednarodne biatlonske zveze, mislim pa, da je bila zveza izjemno zadovoljna z vsemi svetovnimi pokali, ki smo jih delali na Pokljuki.
Je pa res, da je to šport, ki ga je zelo težko pokrivati, tako po režiserski kot novinarski oziroma reporterski plati. Na individualni tekmi se zgodi, da je naenkrat na progi in strelišču 90 tekmovalcev in režiser se mora odločiti, kaj bo pokazal, da bo čim bolj zanimivo.
Tokrat bomo imeli tudi svoj manjši reportažni avto in dodali nekaj kamer. Nekdanji biatlonec Boštjan Lekan bo na strelišču poročal, kaj se dogaja, kakšen je veter, ali je kdo izgubil nabojnik …
V mešani coni na cilju bo novinarka Antonija Ražen zbirala izjave tekmovalcev. V studiu bo Anže Bašelj začenjal in zaključeval prenose tekem, na reporterskem mestu pa bova, kot že zadnjih nekaj let, nekdanji biatlonec Tomas Globočnik in jaz.
Biatlonska zveza je letos opravila že precej več kot 10.000 testov in manj kot 50 ljudi je bilo pozitivnih. Varnost je na prvem mestu in enako velja za svetovno prvenstvo, ki bo pri nas.
Vsi se bomo gibali po določenih koridorjih ali mehurčkih. Testiranja bodo potrebna že pred prihodom na Pokljuko, potem na Pokljuki in verjetno še med prvenstvom. Stikov med tekmovalci in novinarji ne bo, razen v mešani coni, kjer bodo predpisane obvezna razdalja in seveda maske. Letošnje prvenstvo bo po tej plati čisto drugačno, kot je bilo lansko v Antholzu. Tam se je že nakazovalo, da nekaj prihaja, a še nismo vedeli, v kakšnem obsegu nas bo doletelo.
Nam je pa vsem skupaj, tekmovalcem, organizatorjem in gledalcem, ki bi v velikem številu prišli na Pokljuko, zelo zelo žal, da tega dogodka ne bomo mogli spremljati tako, kot bi ga lahko.
Zelo odvisno od tekmovalca. Nekaterim je bila Pokljuka v preteklosti všeč ravno zato, ker so dejali, da jih pritisk publike, kjer se zbere 15 ali 20 tisoč ljudi, celo moti. Po drugi strani so tekmovalcu, ki je psihično dobro pripravljen, gledalci v veliko spodbudo.
Domači tekmovalci znajo velikokrat iz domačega terena in domačih gledalcev potegniti dodatno motivacijo, ki jih ponese k dobrim rezultatom. Tega žal ne bo, res pa je, da veliko tekmovalcev, predvsem tistih zrelih, pravi, da najboljši rezultat dosežejo takrat, ko se osredotočijo samo na tekmo in pravzaprav ne slišijo in ne opažajo dogajanja ob progi.
Je pa gotovo nekaj: če ob progi stoji koridor gledalcev, širok pet ali deset metrov in vpije, lahko domačega tekmovalca, za katerega navijajo, kar ponese. Športno navijanje v biatlonu je sicer nekaj izjemnega, kajti vsi navijajo za vsakega. Res posebno doživetje.
Zagotovo so pričakovanja ob domačem prvenstvu visoka. Prednosti domačega terena niti ne bo, saj vse proge niso v celoti asfaltirane in poleti niso mogli vaditi na novih progah, ki so jih lani preizkusili prvič.
Tekmovalci med tekmami svetovnega pokala tudi niso kaj dosti na domačih prizoriščih, saj veliko potujejo, skoraj vsak teden so drugje. Brez gledalcev torej domače prizorišče ni neka posebna prednost.
Mislim, da prvenstvo prihaja v pravem času za Jakova Faka, ki je v zrelih letih in lahko cilja na visoka mesta, kar je v letošnji sezoni že dokazal.
Verjetno je prezgodaj za mladega Cisarja, ki je po nekaterih lanskih preizkušnjah letos prvič izkusil dogajanje v članski konkurenci, kar utegne biti velik napor in preskok. Želimo si, da bi vsak pokazal največ, kar zna. Če se bodo fantje in dekleta borili po najboljših močeh, bomo zadovoljni.
Od nove, mlade ekipe deklet v tem trenutku ne moremo pričakovati uspehov, kot so jih dosegale Andreja Grašič Koblar, Teja Gregorin, Tadeja Brankovič in druge, ki so tudi stale na stopničkah.
Čas hitro teče in več kot deset let je že od tega dogodka, a se mi zdi, kot da se je zgodilo pred nekaj tedni. To je bilo nekaj neponovljivega, na srečo ali smolo. V tistem trenutku je bila Petra res izjemno pripravljena. Že na igrah v Torinu je bila zelo blizu odličja, a se ni izšlo zaradi smole s smučmi in padca.
Spomnim se, kako je v Vancouvru na treningih dobesedno letela po zraku, blestela je. Takrat je trenirala z italijanskimi sprinterji in jim bila na treningu povsem enakovredna, celo premagovala jih je. Sploh nisem dvomil, da ne bi zmogla dobiti kolajne, če se ne zgodi kaj nepredvidenega, pa se žal je.
Potem se je začela njena epopeja, ki jo je popeljala iz brezna, kamor je padla, in z zlomljenimi rebri je pritekla do res diamantne kolajne. Tisti spomini bodo ostali za vedno.
Zgod in nezgod je bilo res veliko. Nekoč potovanja niso bila tako preprosta, kot so danes, leta 2011 pa nama je s Tomasom Globočnikom tudi taka letalska družba, kot je SAS, izgubila kovčka in imeli smo silne zaplete, preden smo jih dobili nazaj.
V Moskvi se stvari pač lotevajo drugače. Nemški kolegi so nama povedali, da že ves dan čakajo kamere in drugo tehnično opremo, a se nič ne zgodi.
Najprej sva čudno gledala, potem pa sva prek cele Moskve z vlaki in taksiji lovila naslednje letalo. Bila sva brez vsega, vesela, da sva se sploh vkrcala za daljno Sibirijo. Tam sva potem vsak dan hodila na letališče, ali je kovček že prišel. Štiri dni sva bila brez vsega, a vse se da potrpeti.
Osnova je, da imaš šport rad. Športna razgledanost mora biti zelo široka, splošna ravno tako. Zdaj, ko imamo na razpolago družbena omrežja, je bistveno drugače, kot je bilo nekoč, je pa veliko manj druženja novinarjev s športniki, serviserji in njihovimi spremljevalci.
Tudi v biatlonu, kjer je nekoč veljalo, da smo vsi biatlonska družina. Še vedno se vsi poznamo, toda pristnega druženja je manj. Tudi kolegi v tujini opažajo, da v časih, ko se pazi na vsak izdatek, zadostujejo podatki piar služb, ki servirajo le tisto, kar želijo.
Športno novinarstvo je način življenja. To ni osemurno delo, ampak je delo, ki zahteva človeka tu in zdaj, takrat, ko je treba, in kolikor dolgo je treba. To je posel, ki nima praznikov in vikendov. Zaradi družine ni ravno preprosto, po drugi strani pa je to poklic, ki se ga ne da primerjati s kakim drugim, fantastičen poklic.
»Šef se je tako odločil, ker je bila tekma razmeroma blizu, in začutil je, da bi bil to lahko zanimiv šport,« pravi o začetkih televizijskih prenosov, v katerih uživamo tudi zaradi njegovega komentiranja.
V teh dneh se Marjan Fortin ogreva za domače svetovno prvenstvo, ki se na Pokljuki začenja 9. februarja ob 18. uri. Največ pričakuje od Jakova Faka, nikoli pa ne bo pozabil zgodovinskega olimpijskega brona Petre Majdič.
Tudi letos ste na Televiziji Slovenija odgovorni za svetovno prvenstvo v biatlonu, ki se v torek začenja na Pokljuki.
Odgovoren sem samo za slovenski del programa, vodja celotnega projekta je Zvezdan Martič. Kot na vseh velikih zimskih športnih prireditvah pri nas bomo delali tudi multisignal, mednarodni signal za druge televizije.
Tiste močnejše, kot so norveška, švedska in nemška televizija, običajno pripeljejo s seboj svoje reportažne avte, da imajo pokrite zanimive odseke prog, predvsem pa strelišča, ko streljajo njihovi tekmovalci. Letos tega žal ni in bomo skrbeli za pošiljanje signala po vsem svetu, na samem prizorišču pa bomo imeli več kot 40 kamer.
Ta del projekta vodi režiser Dejan Čretnik, ki je delal že SP leta 2001. Takrat smo za sliko dobili posebno priznanje Mednarodne biatlonske zveze, mislim pa, da je bila zveza izjemno zadovoljna z vsemi svetovnimi pokali, ki smo jih delali na Pokljuki.
Je pa res, da je to šport, ki ga je zelo težko pokrivati, tako po režiserski kot novinarski oziroma reporterski plati. Na individualni tekmi se zgodi, da je naenkrat na progi in strelišču 90 tekmovalcev in režiser se mora odločiti, kaj bo pokazal, da bo čim bolj zanimivo.
Tokrat bomo imeli tudi svoj manjši reportažni avto in dodali nekaj kamer. Nekdanji biatlonec Boštjan Lekan bo na strelišču poročal, kaj se dogaja, kakšen je veter, ali je kdo izgubil nabojnik …
V mešani coni na cilju bo novinarka Antonija Ražen zbirala izjave tekmovalcev. V studiu bo Anže Bašelj začenjal in zaključeval prenose tekem, na reporterskem mestu pa bova, kot že zadnjih nekaj let, nekdanji biatlonec Tomas Globočnik in jaz.
Kako je videti organizacija prvenstva sredi pandemije?
Biatlonska zveza je letos opravila že precej več kot 10.000 testov in manj kot 50 ljudi je bilo pozitivnih. Varnost je na prvem mestu in enako velja za svetovno prvenstvo, ki bo pri nas.
Vsi se bomo gibali po določenih koridorjih ali mehurčkih. Testiranja bodo potrebna že pred prihodom na Pokljuko, potem na Pokljuki in verjetno še med prvenstvom. Stikov med tekmovalci in novinarji ne bo, razen v mešani coni, kjer bodo predpisane obvezna razdalja in seveda maske. Letošnje prvenstvo bo po tej plati čisto drugačno, kot je bilo lansko v Antholzu. Tam se je že nakazovalo, da nekaj prihaja, a še nismo vedeli, v kakšnem obsegu nas bo doletelo.
Nam je pa vsem skupaj, tekmovalcem, organizatorjem in gledalcem, ki bi v velikem številu prišli na Pokljuko, zelo zelo žal, da tega dogodka ne bomo mogli spremljati tako, kot bi ga lahko.
Pokljuka je svetovno prvenstvo gostila že pred dvajsetimi leti. Letos bo, kot ste rekli, očitna razlika v tem, da ne bo gledalcev. Kako velik minus je to za tekmovalce?
Zelo odvisno od tekmovalca. Nekaterim je bila Pokljuka v preteklosti všeč ravno zato, ker so dejali, da jih pritisk publike, kjer se zbere 15 ali 20 tisoč ljudi, celo moti. Po drugi strani so tekmovalcu, ki je psihično dobro pripravljen, gledalci v veliko spodbudo.
Domači tekmovalci znajo velikokrat iz domačega terena in domačih gledalcev potegniti dodatno motivacijo, ki jih ponese k dobrim rezultatom. Tega žal ne bo, res pa je, da veliko tekmovalcev, predvsem tistih zrelih, pravi, da najboljši rezultat dosežejo takrat, ko se osredotočijo samo na tekmo in pravzaprav ne slišijo in ne opažajo dogajanja ob progi.
Je pa gotovo nekaj: če ob progi stoji koridor gledalcev, širok pet ali deset metrov in vpije, lahko domačega tekmovalca, za katerega navijajo, kar ponese. Športno navijanje v biatlonu je sicer nekaj izjemnega, kajti vsi navijajo za vsakega. Res posebno doživetje.
Od torka za naše biatlonke in biatlonce pesti stiskamo pred televizijskimi sprejemniki. FOTO: Sloski Biatlon
Si upate kaj napovedati glede naših tekmovalcev in tekmovalk?
Zagotovo so pričakovanja ob domačem prvenstvu visoka. Prednosti domačega terena niti ne bo, saj vse proge niso v celoti asfaltirane in poleti niso mogli vaditi na novih progah, ki so jih lani preizkusili prvič.
Tekmovalci med tekmami svetovnega pokala tudi niso kaj dosti na domačih prizoriščih, saj veliko potujejo, skoraj vsak teden so drugje. Brez gledalcev torej domače prizorišče ni neka posebna prednost.
Mislim, da prvenstvo prihaja v pravem času za Jakova Faka, ki je v zrelih letih in lahko cilja na visoka mesta, kar je v letošnji sezoni že dokazal.
Verjetno je prezgodaj za mladega Cisarja, ki je po nekaterih lanskih preizkušnjah letos prvič izkusil dogajanje v članski konkurenci, kar utegne biti velik napor in preskok. Želimo si, da bi vsak pokazal največ, kar zna. Če se bodo fantje in dekleta borili po najboljših močeh, bomo zadovoljni.
Od nove, mlade ekipe deklet v tem trenutku ne moremo pričakovati uspehov, kot so jih dosegale Andreja Grašič Koblar, Teja Gregorin, Tadeja Brankovič in druge, ki so tudi stale na stopničkah.
Še vedno se spomnim vašega komentiranja in ganjenosti, ko je Petra Majdič na olimpijskih igrah v Vancouvru osvojila diamantni bron v klasičnem sprintu. Kakšne spomine imate na tisto tekmo?
Čas hitro teče in več kot deset let je že od tega dogodka, a se mi zdi, kot da se je zgodilo pred nekaj tedni. To je bilo nekaj neponovljivega, na srečo ali smolo. V tistem trenutku je bila Petra res izjemno pripravljena. Že na igrah v Torinu je bila zelo blizu odličja, a se ni izšlo zaradi smole s smučmi in padca.
Spomnim se, kako je v Vancouvru na treningih dobesedno letela po zraku, blestela je. Takrat je trenirala z italijanskimi sprinterji in jim bila na treningu povsem enakovredna, celo premagovala jih je. Sploh nisem dvomil, da ne bi zmogla dobiti kolajne, če se ne zgodi kaj nepredvidenega, pa se žal je.
Potem se je začela njena epopeja, ki jo je popeljala iz brezna, kamor je padla, in z zlomljenimi rebri je pritekla do res diamantne kolajne. Tisti spomini bodo ostali za vedno.
V vaši karieri se je nabralo kar nekaj zanimivih prigod. Kolega iz Delovega športnega uredništva Siniša Uroševič mi je pripovedoval, kako ste se v sibirskem Hanti-Mansijsku na SP v biatlonu pri minus 20 znašli brez bunde.
Zgod in nezgod je bilo res veliko. Nekoč potovanja niso bila tako preprosta, kot so danes, leta 2011 pa nama je s Tomasom Globočnikom tudi taka letalska družba, kot je SAS, izgubila kovčka in imeli smo silne zaplete, preden smo jih dobili nazaj.
V Moskvi se stvari pač lotevajo drugače. Nemški kolegi so nama povedali, da že ves dan čakajo kamere in drugo tehnično opremo, a se nič ne zgodi.
Najprej sva čudno gledala, potem pa sva prek cele Moskve z vlaki in taksiji lovila naslednje letalo. Bila sva brez vsega, vesela, da sva se sploh vkrcala za daljno Sibirijo. Tam sva potem vsak dan hodila na letališče, ali je kovček že prišel. Štiri dni sva bila brez vsega, a vse se da potrpeti.
Marjan Fortin obžaluje, da je danes tudi v biatlonski družini manj druženja, kot ga je bilo še pred leti. FOTO: Sandi Fišer/RTV Slovenija
Vaše delo gotovo ni za vsakega. Kaj odlikuje dobrega športnega komentatorja?
Osnova je, da imaš šport rad. Športna razgledanost mora biti zelo široka, splošna ravno tako. Zdaj, ko imamo na razpolago družbena omrežja, je bistveno drugače, kot je bilo nekoč, je pa veliko manj druženja novinarjev s športniki, serviserji in njihovimi spremljevalci.
Tudi v biatlonu, kjer je nekoč veljalo, da smo vsi biatlonska družina. Še vedno se vsi poznamo, toda pristnega druženja je manj. Tudi kolegi v tujini opažajo, da v časih, ko se pazi na vsak izdatek, zadostujejo podatki piar služb, ki servirajo le tisto, kar želijo.
Športno novinarstvo je način življenja. To ni osemurno delo, ampak je delo, ki zahteva človeka tu in zdaj, takrat, ko je treba, in kolikor dolgo je treba. To je posel, ki nima praznikov in vikendov. Zaradi družine ni ravno preprosto, po drugi strani pa je to poklic, ki se ga ne da primerjati s kakim drugim, fantastičen poklic.
