Bitka na Neretvi, 79 let pozneje
Ranjencev ne smemo pustiti, se je glasilo povelje komandanta partizanske vojske Josipa Broza Tita med četrto sovražnikovo ofenzivo z imenom Weiss. Z napadom sil osi na Bihaško republiko januarja leta 1943 se začne legendarna bitka na Neretvi, znana tudi kot bitka za ranjence. Partizani so se takrat znašli v obroču sovražnika, toda z ukano in z več kakor 4000 ranjenci se jim je uspelo rešiti, porušili so most, postavili brv in prečkali reko Neretvo. V spomin na tiste usodne dni je minulo soboto v hercegovskem mestecu Jablanica potekala spominska slovesnost, ki so se je udeležili številni iz vseh nekdanjih bratskih jugoslovanskih republik. Udeleženci so obsodili razraščajoči fašizem z jasnim sporočilom, da se bodo zoper to zlo borili z vsemi »demokratičnimi sredstvi«.
Nad Neretvo so vihrale zastave, med njimi tudi nekdanje jugoslovanske, ki so jih nosili zapriseženi antifašisti. Več kot tri tisoč ljudi se je zbralo na prireditvenem prostoru, kjer so številne delegacije polagale cvetje ob partizanski spomenik, ki priča o nezlomljivi volji takratnih borcev zoper okupatorje in kolaborante. Čeprav je od znamenite bitke na Neretvi minilo že 79 let, med tem časom pa se je zgodila tudi krvava državljanska vojna v komaj ustanovljeni in od sveta priznani Bosni in Hercegovini, ljudje partizane in Tita spoštuje zato, ker so takrat osvobodili državo, ljudem pa je komunistična oblast zagotovila delovna mesta, brezplačno šolstvo in zdravstvo. Žalosti pa jih, ker nekateri ponižujejo pravičen partizanski boj.
Slovenska partizanka
v Jablanici
Med udeleženci spominske slovesnosti je bila tudi 94-letna nekdanja slovenska partizanka in upokojena novinarka Valerija Skrinjar Tvrz. Doživela je vse strahote na obkoljeni Menini planini ob koncu druge svetovne vojne, ko jih je iz sovražnikovega obroča z zvijačo rešil takratni komandant Franc Sever Franta. Med vojno ni bilo lahko, pravi, zelo težko je bilo, a je vesela, da je živela v tistem času, ko je spoznala prave tovariše. Za Tita je prvikrat slišala ob osvoboditvi Beograda oktobra leta 1944, z vojskovodjo pa se je prvič srečala v vlogi namestnice glavnega urednika sarajevskih Malih novina, ko ji je Tito stisnil roko in pohvalil tednik z besedami, da »Male novine dobro delajo«.
»Takratni borci smo Tita zelo spoštovali, imeli smo ga za človeka, ki misli na ljudi. Čeprav je bil predsednik SFRJ in vrhovni poveljnik vojske, je bil mož sila preprost. Pri komunikaciji z njim ni bilo nobenih ovir,« se je spominjala Valerija Skrinjar Tvrz, ki o današnjem času nima najboljšega mnenja, vendar ima po nedavno končanih parlamentarnih volitvah v Sloveniji, na katerih je zmagal Robert Golob, malce več upanja v boljši jutri. Med vojno porušeni most čez Neretvo, ki so ga v dveh letih epidemije novega koronavirus obnovili in ob njem postavili še brv za pešce, si je ogledala tudi Mojca Koletnik, ki je na prizorišče prispela naravnost iz Pliberka in je članica zveze koroških partizanov. »Vsi partizani so se borili za iste ideale in zato sem tukaj,« je dejala.
Prišli brez plačane dnevnice
Jasmin Halilović iz Busovače je povedal, da spoštuje vse ljudi dobre volje, ne glede na nacionalno ali versko pripadnost.
»V Jablanico ljudje niso prišli zaradi plačila dnevnice, kot to počnejo naši demokratično izvoljeni politiki, ampak zaradi spoštovanja do pravičnega partizanskega boja. In denar za potovanje iz Slovenije in Hrvaške ali iz Srbije so dali iz svojega žepa, in to cenim. Veste, Bošnjaki so moji bratje po veri, drugi jugoslovanski narodi pa so moji bratje po krvi,« je povedal Halilović. Almir Šahić iz Breze pri Sarajevu, ki se redno udeležuje prireditve na Neretvi, je dejal, da so ljudje nekoč živeli bolje, kot živijo zdaj, in da mu demokratični sistem ni prav nič všeč, saj ni pravičen do vseh. »Razraščanja fašizma pa se ne bojim, saj ga bomo zagotovo uničili in tako dokončali delo naših prednikov,« je dejal Šahić in z veliko zastavo nekdanje države odhitel k svojim somišljenikom, ki so ga čakali ob porušenem mostu.
Naravnost iz Beograda je prispel tudi predsednik srbske borčevske organizacije Vidosav Kovačević; pražnje oblečen upokojeni general nekdanje propadle države je opozoril, da so se z razpadom nekdanje SFRJ in SZ v začetku devetdesetih let minulega stoletja začeli nad antifašisti zgrinjati temni oblaki. Fašizem in nacizem se spet pojavljata v Evropi, zato se morajo antifašisti spet združiti in s skupnimi močmi premagati to zlo, je prepričan Kovačević. Zraven muzeja Bitke na Neretvi so ljudje veselo rajali. Plesali so kolo in plapolale so zastave z rdečo zvezdo v sredini. Donele so partizanske pesmi in vse je bilo nekako videti, kot bi se vrnili v čas gesla, da je treba čuvati bratstvo in enotnost kot punčico svojega očesa.
Raztreščili maketo mostu
O partizanski epopeji, ki se je v resnici dogajala v začetku leta 1943, je Veljko Bulajić leta 1968 režiral celovečerni film, v katerem so sodelovali številni znani svetovni in jugoslovanski filmski igralci; med njimi Yul Brynner, Orson Wells in Franco Nero, pa legende partizanskih filmov Bata Živojinović, Boris Dvornik, Milena Dravić, Lojze Rozman, Fabijan Šovagović in med drugim tudi Pavle Vuisić in Ljubiša Samardžić. Ruski igralec Sergej Bondarčuk je uprizoril komandanta topništva Martina iz Slovenije. Gre za najdražji film vseh časov, ki je bil posnet v nekdanji Jugoslaviji, saj je menda stal kar deset milijonov dolarjev. Denar zanj je osebno odobril Tito.
Na premieri filma 29. novembra leta 1969 v Sarajevu sta bila med drugimi navzoči tudi filmski zvezdi Sofija Loren in Omar Sharif. Ker je hotel režiser v filmu razstreliti pravi most, so zgradili povsem enakega, kot so ga partizani zrušili 3. marca leta 1943. Toda eksplozija je povsem zaprašila sceno, zato je bil posnetek neuporaben. Postopek so ponovili, a je bil rezultat enak prejšnjemu. Na koncu so vendarle odnehali in za potrebe filma v zrak spustili maketo mostu. V filmu je nastopilo več kot 10.000 vojakov nekdanje JLA, uničili so štiri za to priložnost zgrajene vasi in še trdnjavo za povrh.
