Slovenski slikarji so komaj čakali, da se lahko v večjem številu predstavijo javnosti. Priložnost jim je ponudil Majski salon 2021, ki so ga konec junija odprli v Kopru. Razstava z najdaljšo tradicijo v Sloveniji, ki poteka skoraj neprekinjeno že od leta 1909 in šteje za najbolj množično selekcionirano likovno prireditev Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov (ZDSLU), je ponudila pomembno spremembo: prvič so na javnih površinah postavili sedem skulptur in prvič povabili tuje umetnike.

Staro koprsko mestno jedro je ravno prav majhno, da je mogoče v razmeroma kratkem času obhoditi vseh sedem mestnih trgov in parkov, kjer so postavili sedem izstopajočih kiparskih stvaritev, ki so ustvarile povsem novo vzdušje na teh površinah, in hkrati vabijo na obisk dveh razstavišč, kjer so predstavljene risbe in druge skulpture: v nekdanjem skladišču soli Libertas in v galeriji palače Gravisi-Buttorai (palača italijanske narodne skupnosti).



»Zadnjih nekaj let smo z razstavami sodelovali z Narodnim muzejem Slovenije, vendar smo po lanski prekinitvi zaradi covida zato našli ustvarjanju slovenskih umetnikov zelo naklonjeno mesto, ki je bilo pripravljeno ponuditi prostore, javne površine in celo denarno podpreti izvedbo letošnjega Majskega salona,« je povedal glavni koordinator prireditve in bivši (do letošnjega marca) predsednik ZDSLU Aleš Sedmak. Majski salon je predstavitev in prerez sodobnega likovnega ustvarjanja zadnjih nekaj let. Zadnja leta poskušajo salon omejiti po posebnih tematikah ali področjih. Letošnji Majski salon je zato posvečen risbi in kiparstvu.
Vsa leta je ZDSLU vabil zgolj svoje člane, ki jih je zdaj nekaj več kot 800. Gre v glavnem za akademsko izobražene, profesionalne in uveljavljene umetnike, od katerih je nekaj avtorjev neposredno povabljenih, večino pa izberejo trije kustosi, letos so to Goran Milovanović, Aleksander Bassin in Nadja Zgonik.

»Letos se je Majski salon odprl v mednarodni prostor. Logično je bilo, da so povabili sosede: Hrvata (Rino Banko), Italijana (Giorgio Valvassori) in Avstrijca (Helmut Machhammer), saj je dozorelo spoznanje, da se ne moreš ocenjevati samo znotraj ozkega kroga, da je nujno stopiti v svet in šele v tej primerjavi oceniti naše ustvarjalne moči. Javnost mora dobiti možnost soočenja s pravim kiparskim delom, sicer začne prevladovati raven ljubiteljskega ustvarjanja, ki smo mu priča na delu koprskih javnih površin,« je dejal Aleš Sedmak.



Kustosinja Olga Butinar Čeh je pojasnila, da razstavljene skulpture niso nastale namensko za prostore, kamor so umeščene, a so se vseeno zlile in se prilagodile novemu okolju. »Želimo si, da bi brezčasne skulpture pomagale meščanom in obiskovalcem pri njihovem kritičnem gledanju. Prepričani smo, da bodo zmogli prestopiti mejo klišejev in ljubiteljske umetnosti in užiti tako čutno kot estetsko novo obogateno kulturno podobo mesta.«


 

Morda smo v svetovnem vrhu po aktualnosti

Idejno zasnovo Majskega salona 2021 je pripravil Vojko Pogačar, ki je v katalogu pojasnil, da sta internacionalizacijo doslej pretežno slovenske prireditve narekovali uzakonjena dvojezičnost in pregovorna večjezičnost Istre. Predstavitev kipov pa je zahtevala tudi posebne prostorske pogoje, kar se je v Kopru pokrilo s potrebami okolja, bivalno kulturo in že kar samoumevno zgodovinsko tradicijo. »Koprsko gostovanje eminentnih ustvarjalcev iz Slovenije in iz sosednjih držav je zato preizkusni kamen za nadaljnje postavitve kipov v javni prostor,« meni Vojko Pogačar in pojasnjuje spremembe z odpiranjem Majskega salona v svet: » Po več kot sto letih bi bil namreč že čas, da se naša samozavest gradi ob primerjavi z ustvarjalci iz tujih okolij. Morda so posamezni ustvarjalci pri nas po aktualnosti že povsem v svetovnem vrhu, vendar se brez primerjave tega ne da izvedeti.«



Eden od organizatorjev in pobudnikov selitve Majskega salona v Koper, Dejan Mehmedovič iz društva Insula, je povedal, da Majski salon spet gostuje v Istri po 16 letih, in izrazil mnenje, da so takšne pregledne razstave dragocene za kasnejše vrednotenje kakovosti likovnih del. »Takih pregledov nam manjka. Leta 1974 je bila opravljena ocena sodobne likovne ustvarjalnosti z razstavo v Moderni galeriji. Kasneje skorajda nismo imeli več tako celovitega pregleda. Zato si prizadevamo, da bi prav v Libertasu postavili stalno muzejsko zbirko južnoprimorskih likovnih umetnikov.« Po njegovem mnenju se slovenska likovna ustvarjalnost ne razlikuje veliko od druge zahodnoevropske. »Po svetu vidimo podobna dela. Pripovedni likovni jezik je univerzalen, tukaj prisotne trende bi opazili tudi v Parizu, na Dunaju ali v New Yorku.«
 

Radi bi kak kip obdržali v Kopru

Goran Milovanović je poudaril, da je ZDSLU že leta 1996 svoj Majski salon posvetil risbi, vendar se je število prijavljenih po 25 letih zmanjšalo za več kot polovico, kar je pripisal splošnemu upadu društvene zavezanosti (zlasti mlajših avtorjev). Zato med razstavljavci ni nekaterih uveljavljenih s področja risbe. Večina prijavljenih del je nastala v klasičnih tehnikah, predvsem oglja, krede, tuša in grafita, prvič pa je izbranih več risark kot risarjev.



Svetovalka koprskega župana za kulturo Vesna Pajič je povedala, da je razstava polepšala in oplemenitila koprsko poletje. Iz socialnih medijev zaznavajo, da so prebivalci in gostje veseli takih dogodkov. »Prizadevamo si, da bi katero od del ostalo na koprskih trgih, vendar moramo še videti, koliko nam bodo to dopuščale proračunske možnosti,« je pojasnila in napovedala, da se bo že prihodnje leto začela celovita prenova nekdanjega skladišča soli Libertas v veliko koprsko kulturno stičišče, za kar bo morala občina zbrati več milijonov evrov.

Sicer pa bodo v času Majskega salona v tem prostoru pripravili še več dogodkov in srečanj. V palači Gravisi-Buttorai pa bodo podelili dve ali tri nagrade, ki jih posebna žirija ZDSLU vsako leto predstavi že ob začetku salona. Letos se bo to zgodilo predvidoma v avgustu. Poleg tega bodo vsak teden posebej predstavljali posamezne razstavljavce.