Loto sedemletnik
Časovna dezorientiranost je povzročila, da sem pozabila na Lotov rojstni dan. Nanj me je spomnila njegova »bivša« lastnica, ki ga ima še vedno srčno rada in spremlja njegove dogodivščine, čeprav je tudi v njeni družini zaradi njega tekla kri. Ko mi je poslala čestitko, sva z rojstnodnevnikom ravno gazila po snegu v Ovčji dolini. Da bi se izognila tekačem na smučeh, ki se jih Loto grozovito boji, sva se namenila proti gorski koči Pellarini.
Sneg je Lotu skoraj v tolikšno veselje kot njegova tekoča oblika. Letos je bil komajda kaj na njem, zato je izkoristil vsako priložnost za veseljaško valjanje z ovčjim kožuhom po ravno prav grobi beli preprogi. Kakšno uro sva hodila navkreber po sledeh krpelj in turnih smuči nekoga, ki se je na srečo že pripeljal v dolino, potem so se sledi krpelj ustavile, hoja naprej po nezbiti smučini pa je postala prenaporna. Ugrezala sva se do mojih kolen, kar je precej čez Lotove noge, zato sem zapovedala obrat.
Mister pes, ki mi je že nekaj časa hodil tik za petami, kar je znamenje utrujenosti, jo je nadveselo navil po klancu navzdol. Predvsem ob toplejših temperaturah (kakršne so tako rekoč že vse leto) na sprehodu dobi poseben pospešek, ko se obrnemo nazaj proti avtu. Spomnil me je na mojo ljubo Lady, ki je v jeseni življenja imela podobno taktiko. Je pasja sedmica, ki je pri psih Lotove velikosti blizu človeške petdesetke, tista starost, ko se pes unese, ali pa kriza srednjih let samo še zaostri značaj?
Težka vprašanja sem pustila za seboj in sklenila, da moram slavljencu privoščiti vsaj posebno kosilo, če sem že pozabila na njegov »praznik«. A tudi pri tem mi ni uspelo, saj so v gostilni imeli samo klobase in golaž. Do čiščenja pasje driske mi ni bilo, Lotu pa ne do njegovega običajnega kosila, zato je naslednji obrok – tri v enem – pojedel šele čez nekaj ur doma. Zadovoljno se je poknil pod nadstrešek na vrtu in ni dolgo trajalo, da je oblajal prvega pasjega sprehajalca. Zdi se mi, da je pri tem odgovoril tudi na moja spraševanja.
