Potovanje na sredino Atlantika, na mejo dveh kontinentov (FOTO)
Rodilo je nešteto civilizacij, ki so se tu rodile, živele in propadle. Na skrajnem zahodu, v današnji Gibraltarski ožini pa morje preide v Atlantski ocean. Ocean imenovan po grškem bogu, ki nosi nebeški svod.
Nekdaj se je ožina, ki ima na najožjem delu le kakih 13 kilometrov širine, imenovala Herkulova stebra. Na severni strani je skala Gibraltar imenovana po arabskem vojskovodji Jebel el Tarik, na južni Jebel Musa. Zahodno od tod le brezkončni ocean.
Ljudje kar nismo hoteli verjeti, da je na drugi strani le konec sveta. Obstajajo legende o tem, da so se Rimljani izgubili v viharjih in ne poleg dokazanega odkritja Kanarskih otokov odkrili tudi Madeiro in Azore.
Arheološki dokazi manjkajo, prav tako ni nobenega arheološkega dokaza, da je Sveti Brendan skupaj s svojo meniško popotniško družbo na morskem potovanju dejansko odkril Otoke blaženih in da so to Azori ali pa Madeira.
Navkljub temu je še skozi celoten srednji vek obstajala legenda, da je zahodno Evrope v Atlantskem oceanu kopna zemlja. O Ameriki oziroma Novem svetu takrat še ni nihče razmišljal. Raziskovalci so pričakovali, da bodo našli posamične otoke. V začetku 15. Stoletja so dejansko odkrili Azore in Madeiro in nihče ni bil posebej presenečen. Raziskovalci so le »našli« tisto, za kar so pravzaprav vsi vedeli, da obstaja.
Med Evropo, Afriko na eni strani ter obema Amerikama na drugi strani prav po sredini Atlantskega oceana teče mogočno gorovje. Začne se v Severnem ledenem oceanu, teče proti jugu in se konča na Antarktičnem polotoku.
Še prej pa se razcepi in zavije proti Indijskemu oceanu, kjer se priključi Pacifiškemu ognjenemu obroču. Vse to mogočne gorovje je praktično nevidno. Skriva se pod gladino oceana in se le tu in tam dvigne nad vodno površino.
Azori so skupina devetih naseljenih otokov in tisoče nenaseljenih otočkov in čeri, ki leže prav na stičišču Afriške, Evropske in Severnoameriške tektonske plošče. Prav na tem mestu iz globin Zemlje proti površini priteka na površino magma in razdalja med Amerikami ter Evropo in Afriko se neprestano povečuje.
Rezultat te dejavnosti je živahna seizmična dejavnost ter vulkanizem, ki je pred 8 milijoni let začel oblikovati otočje.
Azori ležijo na 38 stopinjah severne širine, v višini New Yorka
Vendar jih obliva topli Zalivski tok. Posledično so to otoki večne pomladi. Poleti so najvišje temperature tja do 27 stopinj, pozimi tja do 19. Morda bolj kot temperature so za vreme na otokih značilne padavine. Dež pada kakih petkrat, sedemkrat dnevno in kakšna resna vremenska napoved je nemogoča.
Stoletja so po Evropi krožile govorice o nekakšnih rajskih otokih nekje na zahodu. Vse do 15. stoletja so to ostale le govorice. Čisto mogoče je, da so v predhodnih tisočletjih posamezne ladje in njihove posadke bile odpihnjene proti zahodu in so pristale na otokih in tam tudi ostale.
O tem pričajo nenavadni kupi kamenja na otoku ter posamične najdbe feničanskih novcev. Vendar pa se človeške naselbine na otočju niso ohranile. V 15. stoletju je sin trenutnega in brat kasnejšega portugalskega kralja Henrika svoje kmečko ljudstvo v iskanju poti do Indiji pognal na morje.
Portugalska je bila takrat skrajna zahodna točka znanega sveta. Pravkar se je po stoletjih reconquiste rašila muslimanov in zadihala s polnimi pljuči neodvisnosti. Glede na to, da je Portugalska glede na tedanje razmere ležala v zakotju, je bila nekako obsojena na revščino na nepomembnost.
Henrik pomorščak je imel prav to v mislih. V Evropi je takrat vladala travma izgubljenih križarskih vojn. Sveto mesto Jeruzalem je spet v muslimanskih rokah. Prekinjene pa so vse trgovske in prometne povezave z neskončno bogato Indijo. Portugalska je tista, ki bo to anomalijo odpravila.
Okoli ovinka, okoli Afrike bo prispela v Indijo. Pretrgala muslimanski trgovski monopol in z novim bogastvom spet osvobodila Jeruzalem.
Točno to so Portugalci naredili in vzpostavili svetovni imperij navkljub temu, da jih je bilo v 15. Stoletju le kak milijon. Vendar je bila pot do tega trnova.
Portugalski kapitani so otočje Azorov našli okoli leta 1420
Tokrat za stalno. Otočje leži kakih 1500 kilometrov zahodno od Lizbone točno na oskrbovalni točki portugalskih ladij na poti proti kolonijam v Braziliji, Afriki, Indiji ter Kitajski.
Kolonizacija je tako potekala zelo hitro. Največjih devet otokov je bilo naseljenih s strani Portugalcev s polotoka, pa tudi s strani Flamcev s področja današnje južne Nizozemske. Kraljevska družina Portugalske je bila namreč v sorodu s lokalnimi plemiči, ti pa so imeli težave s podložniki, pa so se jih na ta način znebili.
Na tem področju so divjale verske vojne. Protestanti so tisti, ki so na Nizozemskem zmagali in katoličani so bili kar naenkrat ogrožena vrsta. Pri verskih vojnah ni šale. Ali spreobrnitev ali fizično uničenje. Številni Flamci so raje pobegnili, kot da bi sodelovali pri vsem tem.
Kakorkoli že, na otokih se je oblikovala živahna katoliška portugalska skupnost, ki danes šteje kakih 250.000 prebivalcev. Daleč stran so od matične domovine in uživajo avtonomijo. Imajo svojo lastno zastavo, ki vihra ob portugalski zastavi. Vendar so to Portugalci. Na Azorih ni prav nobenega gibanja za neodvisnost, kot ga na primer poznamo v Baskiji, Kataloniji, Škotski ali kje drugje.
Življenje na otokih so zaznamovali vulkani
Vsi otoki so vulkanskega izvora in so le vrh mogočnega gorovja, ki se razprostira pod morsko gladino. Otočje se deli v tri skupine. Vzhodni del sestavljata Sao Miguel in Santa Marija.
Nekaj sto kilometrov bolj proti zahodu leži osrednja skupina otokov: Pico, Faial, Sao Jorge, Terceira in Graciosa.
Omenjeni otoki leže prav na sredini Srednjeatlantskega hrbta. Med seboj so v vidni razdalji in še vedno del Evropske kontinentalne plošče. Čisto drugače pa je z zahodno skupino otokov, ki jo sestavljata Flores in Corvo. Ta se je iz morja dvignila šele pred nekaj sto tisoč leti in je že na drugi strani podmorskega gorovja. Je že del Severnoameriške tektonske plošče.
Veliko večina obiskovalcev se z Azori seznani najprej na otoku Sao Miguel v mestu Ponta delgada. Sao Miguel je daleč največji otok arhipelaga. Ima kakih 65 kilometrov dolžine in meri kakih 15 kilometrov v širino. Na njem živi polovico prebivalstva Azorov. Ponta delgada je živahno mesto s kakimi 60.000 prebivalci.
Danes je glavno mesto otočja in sedež regionalne vlade. Da bi pa bila oblast decentralizirana, imajo sedež parlamenta in sodišča v Herti na otoku Faial in Angra de heroismo na otoku Terceira.
Vedno sem verjel, da so botanični vrtovi spomenik oblikovane narave, ki smo jih ljudje postavili v sivino vsakdana, z namenom, da bi nam bilo lepo ter da bi lahko uživali v zelenju. Na Azorih pa je zgodba obrnjena. Vse je zeleno in zdi se, kot da bi se ljudje naselili v že obstoječem botaničnem parku, ki obsega vse otočje. Nič čudnega, da otočje velja za Otočje blaženih.
Otok Sao Miguel je sestavljen iz treh orjaških kalder, ki so se združile v en otok
To so kaldere Sete cidades, Furnas in Fogo. Ognjeniške dejavnosti in spremljajoči potresi so tu del vsakdana. Furnas in Fogo sta oba bruhala še v 18. stoletju. Na otoku je cela vrsta fumarol in sulfatar, iz katerih izhajajo plini in vodne pare. Nekatere izmed njih so predelana v naravna zdravilišča.
Ta so nekoliko drugačna kot pri nas, ko so topli vrelci ujeti v betonska korita in bazene. Na Sao Miguelu vse skupaj poteka v naravi. Prav krasno. Otok ponuja marsikaj. Neskončno število trekingov nad prepadnimi obalami, pohode v notranjost do skritih slapov. Pa tudi kopanje v morju.
Tu pa je potrebno biti še kako pazljiv. Smo namreč sredi oceana, kjer na nas prežijo precejšne nevarnosti. Med drugim visoki valovi in močni tokovi. Tako nas toplo morje ne sme zavesti. Tudi mi smo se kopali le tam, kjer so plavali domačini. Običajno v naravnih bazenih sredi lavinih delt, ki so bili z bazaltnimi grebeni ločeni od odprtega morja.
Vsekakor si mora obiskovalec ogledati vsaj dve mesti na otoku. Ponta delgada ima očarljivo baročno jedro, ki ga ščiti mogočna trdnjava. Trdnjave seveda niso bile nikdar zgrajene kar tako za okras.
Otočje so ščitile pred evropskimi silami, ki so želele uničiti portugalski kolonialni imperij, pa tudi pred številnimi gusarji z Magreba, ki so ropali daleč naokoli.
Drugo očarljivo mestece je Ilha Franca de Campo
Mesto je bilo nekdanja prestolnica otoka, pa se je pred stoletje z zaledja sprožil uničujoč plaz, ki je precejšen del mesta pokopal pod sabo. Morda največja zanimivost otoka se skriva tik pred njegovo obalo. Otoček Ilha Franca je vrh podmorskega vulkana, ki na svoji sredini skriva laguno znotraj vulkanskega kraterja. Slednji pa v pravilni krožnici obkroža krater.
Na Azorih se odlično je. Vse povsod je polno pašnikov, kjer se svobodno pasejo krave, ki še niso slišale za verigo in hlev. V morju pa se mešajo hladni in topli tokovi, ki poskrbe za obilico hranil in kjer najdemo najmanjše vodne organizme v obliki planktona, pa tja do roparskih tunov, morskih psov in tudi kitov najrazličnejših vrst.
Otok Pico je najbolj impozanten otok otočja
Sestavljen je kar iz treh različnih vulkanov. Ščitasti vulkan tvori vzhodni del otoka. Z vulkanom, ki teče preko prelomnic, je povezan s stratovulkanom Pico. Njegov vrh ima 2351 metrov višine. Vendar je potrebno upoštevati nekaj drugega.
Otok leži sredi Srednjeatlantskega hrbta. Vode okoli otoka imajo globino kakih 6000 metrov. Vse to otok naredi za eno izmed najvišjih gora.
Pico ni samo ime otoka, ampak ime najvišje gore na Portugalskem. Mislim, da je nekako v slovenski naravi, da se povzpnemo naj. Izhodišče je planinska koča na višini 1200 metrov. Potem pa je do vrha označena planinska pot. Vse lepo in prav, a na otoku je vreme izredno spremenljivo.
Ves čas vzpona se je vreme spreminjalo iz slabega na slabše in rob kraterja smo dosegli v viharju. Ob robu samega kraterja je v 18. stoletju zrasel še 120 metrov višji vrh imenovan Piquinho. Tu je največji problem orientacija. Stene kraterja so prepadne in morebitno tavanje po svoje se zna slabo končati. V ta namen smo v planinski koči dobili GPS sledilnik. V primeru kakih neumnosti te pridejo iskat reševalci. Vendar ne zastonj. Reševanje stane 1200 evrov po osebi.
Precej bolj varen je ogled kitov in delfinov. Ob obalah otočja neprestano žive skupine kitov glavačev. Ti nenavadni kiti z ogromnimi glavami se potapljajo do 1000 metrov globine in se tu hranijo s hobotnicami in lignji. Kitolov je bil nekoč ena izmed glavnih dejavnosti, a je v 70-ih letih doživel zaton. Sedaj se bolj uveljavlja foto lov nanje v kodiakih. Vedno so tam, kjer se jih pričakuje.
Za povrh pa še cele jate delfinov, ki se potepajo okoli čolnov. Ogled kitov je kar nekoliko travmatična izkušnja. Z majhnim čolnom se odpraviš nekaj deset kilometrov stran od obale. Tako daleč, da kopnine sploh ni več na spregled. Vse naokoli morje in visoki valovi odprtega morja.
Misel, da si ob morebitnem brodolomu v resnih težavah, je potrebno nekako poriniti v ozadje. To ni posebej težko. Ob pogledu na kite in delfine se človeku dobesedno spusti čeljust. Na stiku kopenske police in globokega morja se križajo morski tokovi in prinesejo iz globin hranljive snovi.
Vse vrvi od življenja in kamorkoli pogledaš puha kak kit in opleta z repom. Ali pa vidiš cele skupine delfinov, ki se potepajo naokoli. Lepo se vidi njihova družbena struktura. Mladiči, dostikrat prav miniaturni, so običajno na sredini jate, kot v nekakšnem otroškem vrtcu, kjer odrasli na obrobju skrbijo za njihovo varnost.
Le pol ure stran je otok Faial
Najmlajši v skupini otokov. Tu je vulkanska dejavnost še prav posebej očitna. Od odkritja otokov do zdaj je bilo 26 vulkanskih izbruhov. Nekateri so bili podvodni, drugi so bili manjšega obsega. Tisti, na skrajnem zahodu otoka, Capelinho, pa je bruhal v letih 1957 in 1958. Začelo se je pravzaprav nedolžno.
Kakih 500 metrov stran od obale, v neposredni bližini svetilnika se je začel izbruh. Potem pa kar ni bilo konca. Vulkan je silovito bruhal 13 mesecev. Najprej je nastal otoček, potem se je ta združil s Faialom, potem pa je nastalo 2,5 kvadratnega kilometra novega ozemlja.
Pepel iz vulkana je prekril polja in travnike tako na debelo, da kakršno koli kmetijstvo ni bilo več mogoče. Kot posledica izbruha se je z otoka morala odseliti tretjina od 24.000 prebivalcev, saj so izgubili vsa sredstva za preživljanje.
Človeku pride na misel še kaj drugega. Navkljub vsemu je šlo za manjši izbruh, ki pa je prinesel neprijetne posledice. Nastal je miniaturni nov otoček. Kakšen pekel je moral biti šele na otočju ob resnih izbruhih, ki so prinesli nastanek velikih otokov?
Danes je novodobni vulkan prava turistična znamenitost. Pod svetilnikom je zrasel prekrasen muzej, eden najboljših, kar sem jih kdaj videl. Za povrh pa se z grebena nekdanje obale da videti nov ognjenik praktično iz ptičje perspektive.
Zadnji otok, ki smo ga obiskali, je Terceira. Kot že samo ime pove, je bil tretji, ki so ga odkrili, in prvi, ki so ga naselili. Angra de heroismo ima lepo zavarovano naravno pristanišče. Mesto je pravzaprav prelepo.
S čudovitim botaničnim vrtov in baročnim mestnim jedro je del Unescove naravne in kulturne dediščine. Ponuja pa še celo vrsto pohodov. Pa tudi treking poti ob prepadnih obalah otoka. In oglede posebnih znamenitosti.
Ob enem izmed prejšnjih vulkanskih izbruhov omenjenega vulkana so se oblikovali podzemski tokovi lave. Ko je ta odtekla proti morju, so ostale izpraznjene podzemske cevi. Po tistem, ko se je rezervoar magne izpraznil in je pritisk od spodaj popustil, je za vulkanom ostalo sto metrov globoko brezno, ki ima na dnu čisto pravo jezerce.
Na Terceiri od nekdaj gojijo tudi bikoborbe
Pravzaprav gre za dve vrsti bikoborb. Prva je tista španska, ki se dogaja na corridi in obsega dobro znano mesarjenje. Tovrstna bikoborba je očitno način, da ljudje iz sebe spravimo dobro prikrito notranjo agresijo. Druga vrsta pa je domača, portugalska. Dogaja se na ulici. Zbere se ves otok in potem mladi fantje dražijo bike in se postavljajo pred dekleti.
Da se ne bi zgodila kakšna neumnost, imajo biki okoli vratu privezano vrv, ki jo v rokah na varni razdalji drži skupina starejših moških. V primeru, če bi zadeva ušla izpod nadzora, vrv samo zategnejo in s tem biku zategnejo »ročno zavoro«. Biku v tem primeru ni nič. Verjetno pa mu nič ni jasno.
Najprej se je mirno pasel na pašniku, potem se je kar naenkrat znašel sredi karnevala, kjer ga je vsesplošen hrup čisto spravil s tira, po končani predstavi pa ga vrnejo tja, od koder je prišel. Ravno tako zmedenega kot sredi festivala, ko mu nič ni jasno.
Štirinajstdnevno potepanje po otokih je bilo tako pri koncu. Azori so preprosto prekrasni. Za vsakega se najde nekaj in nikoli ni dolgčas.
