Diši po konklavu

Vse poti vodijo v Rim, oči sveta pa so zdaj uprte v Vatikan, kjer se papež Frančišek že več dni bori s pljučnico. “Molite zame,” je dejal ob sprejetju v bolnišnico Gemelli. Težko rečemo, če bodo molitve pomagale ali ne, z gotovostjo pa lahko trdimo, da se Kardinalski zbor že nekaj časa pripravlja na konklave. Vatikanska birokracija je, tako kot vsaka birokracija, vselej pripravljena na spremembe. Negotovosti, ki trenutno zaradi papeževega zdravstvenega stanja vlada v Vatikanu, pa ne mara nobena organizacija, kaj šele Katoliška cerkev.

Frančišek pa zaenkrat še vedno zaseda sveti sedež, kamor je sedel po odstopu Benedikta XVI.. Je že 266. v vrsti, ki naj bi se začela s svetim Petrom davnega leta 30 po začetku našega štetja - to pomeni, da ima Rimokatoliška cerkev daljšo tradicijo kot večina imperijev, ki so se medtem že zrušili pod težo lastnih nesmislov.

Če bi Trump lahko izbral papeža, bi verjetno predlagal kar Elona Muska - ker je genij, skromen, predvsem pa obljublja, da bo na Marsu zgradil katedralo. Hvalabogu, ima Vatikan več denarja kot ZDA in se ne pusti kupiti. Pravzaprav bi lahko Vatikan kupil ZDA - tako nekako kot Grenlandijo. Kar bi bila pravzaprav boljša ideja, kot si mislimo: enkrat za vselej bi rešili vprašanje ločitve cerkve od države.

Na Frančiška mnogi gledajo kot na zmerno levosučnega reformatorja. Na eni strani je Cerkev pozval k dekriminalizaciji homoseksualnosti, kritiziral vzpon desnega populizma in se zavzemal za pravice migrantov v Evropi, na drugi pa se je izkazal kot tradicionalist - odločno je proti homoseksualnim porokam, ženskam v duhovništvu je prižgal rdečo luč, splav pa označil za “najstrašnejši zločin” - čeprav bi marsikateri otrok duhovniških zlorab utegnil misliti drugače.

Ko je prvič spregovoril na Trgu svetega Petra, je Cerkev ravno pospravljala posledice škandala Vatileaks - uhajanja zaupnih dokumentov, ki so osvetlili korupcijo v Vatikanu in dokazali, da božja previdnost ne seže prav v vse pisarne. Papež Frančišek si je kot cilj zadal boj proti razkrojevalnim silam, izkoreninjenje korupcije in - kako se že reče? - “tragičnih primerov zlorab otrok” -, ki jih je leta 2024 opisal kot madež v cerkveni zgodovini. Madež? Nekoliko blag izraz, če upoštevamo, da se ta zgodovina bere kot katalog prikrivanja in sprenevedanja.

Toda zdaj, ko je papeževo zdravstveno stanje kritično, je povsem naravno, da ljudje - sploh tisti, ki so abonirani na nedeljske pridige - pogledujejo naokoli in se sprašujejo, kdo bi bil najprimernejši za krmilom Petrove barke v drugem četrtletju 21. stoletja.

Odgovor na to vprašanje je praktično nemogoč. Lahko pa špekuliramo. Starorimski rek pravi “Chi entra papa in conclave, esce cardinale” - Kdor vstopi v konklave kot papež, izstopi kot kardinal. Preveč je bilo že favoritov, ki so nazadnje obtičali le z uteho, da so bili omenjeni v novinarskih špekulacijah. Nenazadnje je na mestu tudi vprašanje dostojnosti: spodobi se počakati, da trenutni najemnik Petrovega sedeža odide k svojemu delodajalcu, preden začnemo staviti na njegovega naslednika. Bolj smiselno bi bilo premisliti ne o tem, kdo bo papež, ampak kaj bo moral biti. In odgovor? Preprost, a hkrati brezupno zapleten: odvisno, koga vprašate.

A pieteta je v Vatikanu zmeraj vprašljiva. Zato špekulirajmo! Po ustaljeni zakonitosti močno prednjačijo kandidati s konservativnega krila - kakor, da bi Kardinalski zbor dosledno upošteval staro italijansko modrost - Seguite sempre un papa grasso con sottile - Za debelim papežem vedno pride suh. Frančišek je leta 2013 namreč sedel na prestol kot progresivna protiutež svojemu predhodniku Ratzingerju, ki se je po letu 1968 vse bolj konservativno zapiral v obrambno teologijo in zagovarjal vrnitev k temeljnim vrednotam kot odgovor na sekularizacijo Zahoda.

A Benedikt XVI. je bil leta 2005 zgolj naslednik Janeza Pavla II., ki je bil po eni strani moralni konservativec, ko je šlo za spolnost, a hkrati neizprosen nasprotnik smrtne kazni in apartheida v Južni Afriki. Skratka, nihanj ni manjkalo, in, kot kaže, bo nihalo zdaj - tako kot povsod - zanihalo v desno.

Medtem, ko se v Rimu že segrevajo stroji za dimne signale, lahko stavimo, da bodo na konklavu svoje kremplje pokazali tudi Američani. Čeprav ZDA nikoli niso “dale” papeža, imajo v igri svojega moža - kardinala Raymonda Burkea iz Wisconsina. Gre za 76-letnega konservativnega trdorokca in nekdanjega nadškofa St. Louisa, ki mu je kardinalsko kapo nataknil kar Benedikt XVI. Burke je v zadnjih letih najglasneje kritiziral Frančiška, saj mu gredo vsi njegovi progresivni podvigi - od milosti do ločencev, kontracepcije in LGBT+ vključevanja - pošteno v nos.

Tu je še madžarski kandidat Peter Erdö, ki bi bil za konservativce še boljši ulov kot cel bazen blagoslovljene vode. Če mu bo uspelo dobiti podporo tako v Evropi kot v Afriki, bi lahko postal prva izbira za tiste, ki želijo videti Vatikan kot zadnjo utrdbo pred hordami liberalnih barbarskih plemen. Ne pozabimo, Orban ga obožuje, in če lahko kakšen svetniški sijaj pride iz Budimpešte, je to ravno Erdö.

Na levem krilu pa stoji azijski adut, kardinal Luis Antonio Tagle s Filipinov, ki bi bil sanjska izbira za vse, ki bi radi videli nadaljevanje Frančiškove linije.

Med možnimi kandidati se omenjata tudi italijanska kardinala Pietro Parolin in Matteo Zuppi, pri čemer se prvi drži “zlate” politične sredine, drugi pa je nekoliko bolj na liberalni strani, predvsem kar se tiče stališč glede priznavanja LGBT+ skupnosti. Glede na pregovorno izmenjavo progresivnih in konservativnih papežev je malo verjetno, da je napočil čas za italijanskega papeža. Spomnimo, zadnji papež iz naše zahodne sosede je bil “smehljajoči” Janez Pavel I., ki je papeževal le 33 dni.

Ampak bodimo realni, končni rezultat bo odvisen tudi od tega, kako močno bodo lobirale ZDA. Če bi Trump lahko izbral papeža, bi verjetno predlagal kar Elona Muska - ker je genij, skromen, predvsem pa obljublja, da bo na Marsu zgradil katedralo. Hvalabogu, ima Vatikan več denarja kot ZDA in se ne pusti kupiti. Pravzaprav bi, če bi želel, lahko Vatikan kupil ZDA - tako nekako kot Grenlandijo. Kar bi bila pravzaprav boljša ideja, kot si mislimo: enkrat za vselej bi rešili vprašanje ločitve cerkve od države.

---