DL: Talent Domen Kljun - Žena Nina je vedela: Ta oder je nalašč zate

20.2.2024 | 14:40

Domnu je takoj po zmagi prva čestitala žena Nina. (Foto: POP TV)

Sveti Gregor je ime za več naselij v občini Ribnica, razloženih na terasasti planoti jugozahodnega dela dežele suhe robe, kjer je umeščena tudi vas Pusti Hrib. Od prejšnje nedelje je zapisana kot kraj, kjer je doma zlati glas Slovenije, zmagovalec šova Slovenija ima talent, Domen Kljun.

Nedaleč, pri Svetem Gregorju, stoji kulturni dom, na pročelju katerega je spominska plošča najbolj znanemu možu teh krajev, Janezu Evangelistu Kreku. Dan po velikem zmagoslavju je dom pokal po šivih, ko je vanj okoli 18. ure stopil mož novejše generacije pomembnih Slemencev. Pred tem so se iz velikolaške, sodraške in ribniške smeri valile kolone avtomobilov s tistimi, ki so želeli objeti pevskega zmagovalca, sokrajana Domna, ali pa mu vsaj stisniti roko. V prvih vrstah so bili njegovi številni najbližji in najdražji, tudi dedka Jože in Stane ter babici Nada in Mirjam, starši Marjan in Nuša pa brat Lovro in sestra Tajda.

»Prelep glas, preprost fant, zaslužena zmaga, iskrene čestitke,« so bile najpogosteje izrečene besede, Domnu pa je prišel voščit tudi ribniški župan Samo Pogorelc. »Avgusta sem malce nižje, na Velikih Poljanah, roko stisnil astronomskemu geniju Petru Andolšku, danes pa Domnu. Ribnica ima res ogromno talentov na vseh področjih, ki se jim je pridružil še ta fant, priden, duhovit in prav tako genialen,« je v nagovoru dejal župan, ki je poleg steklenice s penino prinesel posebno povabilo, in sicer za nastop na grajskem odru, ki bo v času Poletnih večerov prihodnje leto rezerviran samo za zlati glas Slovenije.

Sokrajani so po zmagi Domnu pripravili veličasten sprejem. (Foto: M. G.)

»Domen je pravi fant od fare,« je o sokrajanu, ki je začel kot ministrant, kasneje pa se je pridružil staremu očetu, očetu, mami in sestri na koru, povedal slemenski župnik Andrej Mulej. Bogu je hvaležen, da mu je podaril ta glas in talent. Za tako majhno župnijo, kot je gregorska z okoli 420 dušami, v kateri isti ljudje pojejo v cerkvenem zboru, nastopajo v dramski skupini ali so pri gasilcih, je to uspeh vseh. »V tem kraju smo vsi za vse,« je še dejal priljubljeni podeželski župnik, ki je tudi gasilec, član strojnega krožka Urban, pogosto pa skrbi tudi za ozvočenje na prireditvah, kot je bila tudi ta za Domna.

»Poznam ga že dolgo, njegov glas je prirojen in negovan. Ponesel ga je v vso Slovenijo, Ribničanom in še posebej nam Slemencem pa še višje dvignil letvico prepoznavnosti,« je zmaga sokrajana navdušila tudi Petera Adamiča, predsednika sveta KS Svet Gregor, kjer je pevska in gledališka kultura, katere del je tudi sam, še vedno zapisana z veliko začetnico.

Leta 2010, ko je narodno-zabavni ansambel Roka Žlindre z izolskimi Kalamari zmagal na slovenskem izboru za Pesem Evrovizije, je bil del Rokove zasedbe tudi Nejc Drobnič. Spominja se veselega vzdušja v Sodražici, od koder je ansambel, ko so jim domačini pripravili veličasten sprejem ob nepričakovani zmagi. Domen je Nejca povabil v svoj »štab« pred nedeljskim finalom, in sicer pri izbiri skladbe za finalni nastop. »Vem, kako so ta tekmovanja napeta, kako je vse to ‘našpičeno’. Kup skladb sva pregledala, na koncu se je Domen sam odločil za Pestnerjevo zimzeleno Vrača se pomlad. Nekaj težav je bilo pri tem z matrico, a je ob pomoči vrhunskega producenta Tadeja Miheliča vse uredil. Nastop je bil vrhunski,« ga je pohvalil Nejc.

»Šele zdaj dojemam, da sem zmagal na Talentih. To je potrditev, da me ljudje podpirajo. Srečen sem do neba. V soboto sem ostal brez glasu, v nedeljo je sicer malce škripal, a sem odpel kolikor toliko dobro. Načrti za naprej? Takole bom rekel, poroke so prihodnje leto zasedene. Imam željo nekoč nastopiti na Slovenski popevki, da tam poskusim še enkrat pokazati Sloveniji, kdo sem, kdo je Domen Kljun. Lastnih skladb še nimam, imel sem nekaj pogovorov s Tadejem. Potrebujem roko, da me bo peljala naprej po glasbeni poti, glas pa je, kot so mi dejali tisti, ki jim najbolj verjamem, že izpiljen,« je svojo smer nakazal Domen in se prepustil pomenkovanju v večeru, ki ga ne bo pozabil.

Med množico, ki ga je cukala za rokav in si želela še kaj več izvedeti tudi iz zaodrja njegove poti do finala in zmage, se je Domen ponosno ozrl tudi na začetke. »Družina je celica življenja. Smo v krajih, kjer je doma suha roba, obrt, ki je mnogim rezala kruh. Pri nas ga še reže. Vsak vbod v les sproži pojoče vibracije. Imamo tudi konje. Enako uglašeni smo seveda pri glasbi. Stari oče Jože je zakon, mu pravim. Glas ga nese tako kot nekoč. Navdušuje me seveda oče, ki je dolgo pel v oktetu Gallus, brat igra na violino, oboo, orgle, klavir,« pripoveduje Domen, ki navdih vselej črpa od svojih najdražjih. Pravi, da je od nekdaj rad prepeval, da se preizkusi na Talentih, ga je prepričala žena Nina. Spoznala sta se kje drugje kot na podeželski veselici. »Čutim, da boš zmogel, to je oder, na katerem boš žarel,« ga je spodbujala. In imela je prav. Prvi javni nastop je bil zadetek v polno. »Po tihem sem pričakoval, da bom pririnil do polfinala, kar je bil moj cilj. Bogovi so hoteli drugače, navsezadnje ste vse videli,« se je Domen še dolgo v noč veselil s sokrajani in prijatelji.

Članek je bil objavljen v decembrski tiskani številki Dolenjskega lista

M. Glavonjić