(foto: uradna spletna stran kluba)
Olimpija in Borac imata bogato zgodovino medsebojnih dvobojev. Nocoj bosta pisala novo ero.
Zgodovina gostovanj Olimpije v Banjaluki, največjem mestu severovzhodne Bosne, je dolga in pestra. Predvojna predhodnica Olimpije, belo-zelena bežigrajska SK Ljubljana, je v današnji prestolnici Republike Srbske prvič gostovala že daljnega leta 1936, ko se je v četrtfinalu jugoslovanskega državnega prvenstva pomerila z domačim Krajišnikom. Ljubljančani so 21. junija 1936 na štadionu Ban Kujundžić slavili s 3:1 in si na široko odprli vrata polfinala. Delo so teden dni kasneje dokončali v Ljubljani z zanesljivo zmago 4:1.
Ko je ob začetku druge svetovne vojne Banjaluka pripadla ustaški NDH, je bil Krajišnik razpuščen, po vojni, ko je na oblast prišla Komunistična partija, pa ga niso več oživljali. Nova oblast je raje podprla delavski Borac, ki je bil pred vojno v senci meščanskega Krajišnika. Tudi SK Ljubljana je po vojni doživela mnogo sprememb. Najprej so jo preimenovali v Svobodo, nato pa decembra 1947 v Enotnost. In pod tem imenom je današnja Olimpija prvič po drugi svetovni vojni spet gostovala v Banjaluki, tokrat seveda pri Borcu.
To je bilo 31. oktobra 1948 v 2. krogu pokala FLRJ, ko je Enotnost pred 4000 gledalci slavila z 2:1. Prvi zadetek v zgodovini tega dvoboja je dosegel Stane Žigon. Ko so Ljubljančani pet let kasneje naslednjič gostovali v Banjaluki, tokrat v okviru dodatnih kvalifikacij za prvo zvezno ligo, so že nosili novo ime – Odred.
Srečanje je bilo na sporedu med največjo poletno pripeko, 19. julija 1953, in spet se je zbralo 4000 ljudi. In spet so zmagali Ljubljančani, tokrat s 3:2. To je bila zgodovinska zmaga, ki je Odredu zagotovila uvrstitev v prvo zvezno ligo, saj jim je zagotovila prvo mesto v kvalifikacijski skupini s osiješkim Proleterjem in Borcem. "Potovanje v Banja Luko je bilo pravzaprav parna kopel, saj je bilo v vagonu tako vroče, da smo bili prav vsi do kraja premočeni," je pot z vlakom opisal novinar Poleta. Toda vremenske razmere niso ustavile Ljubljančanov, ki so si z dvema goloma Ivana Toplaka in zadetkom Eda Hočevarja zagotovili zgodovinski uspeh.
"Tretje dejanje zgodovinske štiridejanke (Odred-Proleter-Borac) je včeraj stopnjevalo pričakovanje in napetost v avditoriju do mrzličnega vrhunca,« je vzdušje na dan tekme opisal novinar Slovenskega poročevalca. Cela Ljubljana je živčno čakala na novice iz Banjaluke, ki so prišle pozno popoldne: "Ljubljana je vendarle še pred mrakom izvedela, da je njen ljubljenec Odred prestopil Rubikon."
Na naslednje gostovanje v Banjaluki je bilo treba počakati dolgih šest let, ko je 14. junija 1959 Odred končno spet gostoval v prestolnici Bosanske Krajine v predzadnjem krogu druge zvezne lige-zahod. To je bilo dejansko šele prvo ligaško gostovanje v Banjaluki. Odred je bil v slabi formi in Borac je zabeležil svojo prvo zmago nad Ljubljančani, ko je slavil s 4:2. Še veliko huje pa je bilo v naslednji sezoni, ko je povsem demoralizirani Odred na štadionu Borca v zadnjem krogu druge zvezne lige-zahod izgubil kar z 8:0. To je najvišji poraz v vsej zgodovini Olimpije.
V obdobju 1960-65 je Olimpija na drugoligaškem nivoju še štirikrat gostovala v Banjaluki, enkrat zmagala, enkrat remizirala in dvakrat izgubila, do prvega gostovanja v okviru prve zvezne lige pa je bilo treba počakati do sezone 1970/71, ko so se rdeče-modri pridružili Olimpiji na najvišji ravni jugoslovanskega nogometa. Zgodovinsko prvo prvoligaško srečanje med tema dvema kluboma je bilo na sporedu 15. novembra 1970 na mestnem štadionu v Banjaluki. Pred 6000 gledalci sta se moštvi razšli z neodločenim izidom 1:1. Za Olimpijo je gol dosegel legendarni Danilo Popivoda.
V naslednjem desetletju je Olimpija še devetkrat gostovala v Banjaluki na prvoligaškem nivoju in niti enkrat ni uspela zmagati, najhujši poraz pa je doživela septembra 1976, ko je izgubila kar s 5:0. Šlo je za nekoliko neposrečen eksperiment takratnega trenerja Dragoljuba Miloševića, ki je proti Borcu nastopil s preveč odprto formacijo v želji po igranju totalnega nogometa. Obdobje rednih prvoligaških obračunov teh dveh nasprotnikov se je končalo leta 1981, ko je Borac izpadel v drugo ligo. Deloma je k temu pripomogla tudi Olimpija, ki je v predzadnjem krogu sezone 1980/81 odnesla točko iz Banjaluke.
Leta 1984 se je Borcu v drugem rangu pridružila tudi Olimpija in prvič po sezoni 1964/65 spet gostovala v Banjaluki na nivoju druge zvezne lige. Pred 4000 gledalci je konec septembra 1984 na Mestnem štadionu izgubila z 2:0, drugi gol na tej tekmi pa je zabil Ljubljančan Suad Beširović, ki je bil kasneje v sezoni 2003/04 tudi trener Olimpije.
Najbolj legendarno gostovanje Olimpije v Banjaluki pa je bilo na sporedu v sezoni 1988/89, ko sta se oba kluba borila za prvo mesto v enotni drugi zvezni ligi, ki ni bila več razdeljena na zahod in vzhod in je bila zato izredno močna in nepredvidljiva. Oba kluba sta v tej sezoni igrala odlično in zelo uspešno krmarila med čermi kavbojskega drugoligaškega tekmovanja države, ki je takrat že pokala po šivih. Olimpijo je vodil legendarni Miloš Šoškić, Borac pa Zagrebčan Josip Kuže.
Prvo tekmo v Ljubljani je novembra 1988 dobila Olimpija pred 8500 gledalci z 2:0, spomladi pa sta se ekipi srečali konec maja 1989, ko se je v kotlu banjaluškega štadiona zbralo kar 18.000 gledalcev, ki so ustvarili peklensko vzdušje. V Banjaluko je prišlo tudi nekaj deset navijačev Olimpije, med njimi tudi člani skupine Green Dragons.
Toda Borac se je potrudil, da Ljubljančani na tej tekmi niso imeli nobene možnosti. Makedonski sodnik Goce Vančev je prišel v Banjaluko že štiri dni pred tekmo in užival v gostoljubju domačega kluba. Olimpija je imela takrat navado s svojo VHS kamero (ki so v tem obdobju postale bolj dostopne) snemati vse svoje tekme, vendar so ji to domači funkcionarji preprečili. Kmalu je bilo jasno zakaj: sodnik je sodil zelo pristransko, domači igralci pa so igrali neverjetno grobo. Za krotenje razgrete publike je skrbelo 350 miličnikov.
"Tekmo smo si ogledali v živo in vest nam nalaga, da regularnost derbija v Banjaluki postavimo pod vprašaj," je zapisal povsem nepristranski novinar zagrebških Sportskih novosti Darko Imenjak. "Tekma se je, po našem subjektivnem mnenju, končala že nekaj minut po tem, ko se je začela, saj je bil že ob prvem stiku z žogo igralec Olimpije grobo pokošen, ob drugem je dobil udarec brez žoge. Nasilje na igrišču se, na srečo, na tribunah ni manifestiralo, saj tam na igralce Olimpije niso gledali kot na Slovence. Na to nas je opomnil le kak osamljen vzklik. Vendar je publika uživala v zmagi, v nedosojenih prepovedanih položajih, v katerih so se nekajkrat znašli njihovi igralci, v nedosojenih prekrških."
Olimpija je v teh razmerah seveda gladko izgubila s 3:0, toda to je ni iztirilo. Na koncu je vseeno osvojila prvo mesto v drugi ligi, Borac pa se ji je kot drugouvrščeni pridružil med elito. In tako sta v sezonah 1989/90 in 1990/91 sledili še zadnji dve gostovanji Olimpije v Banjaluki. Septembra 1989 je izgubila z 1:0, tokrat pred 9000 gledalci, zadnje uradno srečanje na Mestnem štadionu pa je bilo na sporedu 25. novembra 1990, ko so Banjalučani pred 4000 gledalci zmagali z 2:0.
Olimpija se torej v četrtek po skoraj 35 letih vrača na štadion, kjer je na uradni tekmi nazadnje zmagala 19. maja 1963 z goloma pred kratkim umrlega napadalca Vladana Mladenovića in legendarnega levega krila Rudija Corna.