DL: Diade Smiljana Trobiša - Dragocenost bivanja vsega okrog nas

8.8.2020 | 11:40

Smiljan Trobiš

Smiljan Trobiš

Diade, nova Trobiševa knjiga.

Diade, nova Trobiševa knjiga.

Novomeščan Smiljan Trobiš, član Društva slovenskih pisateljev in prejemnik Trdinove nagrade Mestne občine Novo mesto za uspehe na kulturnem in literarnem področju, nedvomno sodi med najbolj plodovite dolenjske literarne ustvarjalce. Skorajda ne mine leto, da ne bi izdal vsaj ene knjige. Sam pravi, da jih ne šteje več, nedvomno pa med njimi prednjačijo pesniške zbirke, nekaj pa je tudi meditacij, esejev, haikujev, aforizmov, fragmentov modrosti itd.

Za take označuje kratke zgodbe, polne življenjskih modrosti in spoznanj, ki jih je zbral v svoji zadnji knjigi z naslovom Diade: vse se iztoči v ljubezen, ki je nedavno izšla pri Založbi Spes in v izdajateljstvu Kulturnega društvu Severina Šalija Novo mesto.

Smiljan Trobiš je po poklicu predmetni učitelj kemije, biologije in angleščine, ki pa ima že več kot dve desetletji status svobodnega kulturnega ustvarjalca, saj mu pisanje, zlasti poezija, pomeni veliko v življenju. Tudi v tej knjigi ostaja zvest svoji filozofiji oziroma poslanstvu. »Delati dobro, v vesolje vnašati tisto, ki je v tebi iz pračasa, to pa je ljubezen, iz katere si izšel in v katero se vračaš. Moje pisanje ima neki dober namen – pomagati sebi in drugim, v smislu spoznanja, da se vsa naša iskanja zaokrožujejo v sledenju ljubezni,« pravi Trobiš, ki poudari, da sam stavi na stvarnika, »ki je ljubezen«.

Njegova nova knjiga z naslovom Diade prinaša 55 kratkih zgodb, ki so na prvi pogled zelo preproste, tudi berejo se zelo lahkotno, prijetno, a vendarle prinašajo globlja sporočila in življenjske resnice in modrosti.

Kaj sploh je diada? Diada vsebuje neko trditev in nasprotno misel, antitezo. Povzetek dobrega iz obeh se združi v sintezo in nastane triada. Sinteza postane nova miselna teza, postavi se ji antiteza in tako gre naprej v sintezo kot novo tezo. Kot pravi avtor knjige, »nasprotja v moji duši, in mislim, da tudi v duši slehernega človeka, skušajo najti svojo pomiritev v modrosti, ki jo posamezen dialog v dvogovorih, diadah, prinaša. Nasprotja si hočejo pomagati, torej je uvid tretja točka diade. Tako postaja piramida triad zaključena v ljubezen kot vrhovni vrednoti vsega našega življenja.«

PREPROSTA, A GLOBOKA MODROVANJA

Bralec v zgodbah prisluhne dvogovoru živali, rastlin, pojmov. Vsak se srečuje s kako težavo, nelagodnostjo, problemom, dvomom, ki pa se ob pogovoru, včasih tudi v samogovoru ali razmišljanju, nekako razreši in najde svoj smisel. Ptica na primer med letenjem visoko med oblaki modruje, da je le tu svobodna, da ne mara zemlje, a kmalu postane utrujena in lačna. Spusti se navzdol in v prenočevanju v drevesni duplini spozna, da ne more živeti le v sanjah. »Ne morem se s sanjami v oblakih hraniti, ne spočiti se v njih. Za to so drevesa in semena in druge ptice. Pripadam zemlji, pa čeprav znam leteti,« na koncu ugotovi. Tako se z dvomi srečuje tudi staro drevo, rožica, potoček, jež, čuk in sova, žolna in zvezde, čas in krokodil, volja in potoček, mir in pajek.

Da gre za po obliki preprosta, a življenjsko globoka in vseskozi veljavna modrovanja, ki jih je avtor literarno sugestivno oživil v zgovorne življenjske položaje, s katerimi je ponazoril izrazito človeška stanja, stremljenja, beganja, naveličanost, požrešnost ter nasploh vsakršna pretiravanja in pehanja, a je za vse take dileme vselej našel pomirjujoč nasvet ali odgovor, v spremni besedi h knjigi pove dr. Milček Komelj. Trobiševe diade imajo po njegovem mnenju podobno vlogo kot življenjski nasveti duhovnih očetov ali psihologov, »le da so zajeti v prikupneje berljivo in literarno zvenečo obliko, v kateri sta objeti pesnikova izkušenjska modrost in za vse pravično odprta otroškost.«

Kako bomo brali nova Trobiševa besedila, pa razmišlja dr. Stanislav Matičič, ki je tudi eden od treh piscev spremne besede v knjigi Diade. Pravi, da je njihova vrednost v »mojem« in »tvojem« branju, saj bo vsak bral samega sebe. Tudi Manja Žugman meni, da je treba bralcu (pre)pustiti prebiranje in morebitno raziskovanje ter odkrivanje lastnih (pomenskih) odtenkov. »Vsekakor se vsa naša nasprotja prelijejo v svetla, pozitivna in ustvarjalna, če le delujejo z rokov v roki in če med njimi (pre)vlada pozitivno razmerje,« pravi. Trobiš pa doda, da so »nemir sveta le valovi, kot v oceanu, a ta je v globini miren«.

Smiljan Trobiš res ne miruje, saj je v teh dneh v tisku že njegova nova knjiga z naslovom Tinca, ki jo je posvetil invalidni sestri, na katero je zelo navezan. Napisal ji je pesnitev, v kateri poudarja tiste prave vrednote, ki jih njegova sestra ima in jih predaja tudi drugim. Svoji zadnji knjigi bo 15. septembra predstavil v Knjižnici Mirana Jarca v Novem mestu.

Članek je bil objavljen v 21. številki Dolenjskega lista 21. maja 2020

Besedilo in fotografiji: L. Markelj

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava