Velika nagrada Carmen manet

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / ponedeljek, 5. junij 2023 / 12:09  

Zmagovalec zborovskega tekmovanja v italijanskem mestu Lucca je Ženski pevski zbor Carmen manet iz Kranja, ki je očaral strokovno žirijo in občinstvo.

V prvih besedah bi na tem mestu lahko dejali, da sta tako žirija kot poslušalstvo v Lucci imela srečo poslušati Ženski pevski zbor Carmen manet v eni njegovih najboljših izdaj. »Energija, povezanost deklet, lahkotnost in svežina zvoka so bili glavni poudarki, ki sem jih bil deležen v pogovoru z mednarodno žirijo. Ena od žirantk mi je rekla, da bi za naš koncert z veseljem kupila vstopnico,« je o tem, kaj je v nastopih »carmenc« v Lucci najbolj očaralo strokovno žirijo, povedal njihov dolgoletni dirigent Primož Kerštanj in poudaril: »Po obdobju covida-19 je bil zbor kar malo 'lačen' spopasti se z izzivom tekmovanja. Dekletom smo dali več možnosti, na katero tekmovanje bi lahko šle, in so si izbrala Lucco. Vsako tekmovanje pomeni rast zbora, tako strokovno kot povezovalno, in ravno to smo po daljšem pevskem premoru najbolj potrebovali. Po takem uspehu imaš dober občutek, da si zopet na pravi poti.«

Kranjski zbor Carmen manet se je namreč pred dnevi z zborovskega tekmovanja v Italiji vrnil z absolutno zmago in novim naslovom – veliko nagrado Lucce. Zanjo se je potegovalo 22 zborov iz 13 držav, med njimi v različnih kategorijah tudi trije slovenski zbori, poleg Kranjčank še MePZ Gorenje in Vokalna skupina Radost. Sedem kategorij je bilo razdeljenih v dve težavnostni stopnji.

Ženski pevski zbor Carmen manet je z novim, modernim programom tekmoval v prvi težavnostni kategoriji enakih glasov in osvojil 28,46 od 30 možnih točk. To je bil najvišji nabor točk celotnega tekmovanja in je bil temelj za zaključni nastop, na katerem so se pevke z dodatnim programom s še petimi zbori pomerile za veliko nagrado. Po mnenju strokovne žirije so Carmen manet prepričljivo zmagale. V tekmovalnem programu so pele skladbe Ponetemente (Lorenzo Donati), florentinsko hvalnico v neštetih kanonih, molitev Ave regina caelorum (Kim André Arnesen), pesem Ikimilikiliklik (Tobin Stokes), katere motiv izhaja iz baskovskega mita o čarovniških sestankih v gozdu, ter latvijsko ljudsko Es cigana meita biju (Liga Celma-Kursiete). V finalnem nastopu pa so zapele še tradicionalno afriško ljudsko pesem Indodana (aranžma Michael Barrett in Ralf Schmitt) in bolgarsko skladbo o dekletu, ki se je zaljubilo v flavtista, z naslovom Kafal sviri (Petar Liondev). »Skladbe vedno izbiram za 'carmence'. Mislim, da jih že kar dobro poznam in vem, kaj jim je pisano na kožo. Potem se zakoplješ v note, splet, posnetke in izbereš. Z izbiro programa zbor tudi napreduje,« dodaja Kerštanj.

Povezuje jih skupna moč

In kako o uspešnem nastopu razmišljajo pevke? »Na tem majhnem prizorišču je nešteto renesančnih cerkva, trgov, uličic in atrijev, ki so bili prizorišče festivala Vox Lucensis s pestro mednarodno zborovsko zasedbo. Lucca je tudi dom velikih imen klasične glasbe: Puccinija, Boccherinija, Catalanija, Geminianija,« je spomine na Lucco strnila pevka in v zboru predstavnica za medije Eva Bohinc. »Pele smo v prestižnem konservatoriju Luigi Boccherini, v avditoriju San Francesco, v cerkvi San Paolino in prav vsako prizorišče je imelo svoje posebnosti, ki so zahtevale tako prilagoditve naših nastopov kot dodajale svoj pristni šarm k celotni izkušnji.«

O posebnostih tekmovanja ena od obeh predsednic zbora, Katja Kern, v duhovitem tonu pripoveduje: »Druženje ob dobri hrani je naša šibka točka in zdi se, da nam je bil tekmovalni izziv pisan na kožo.« O uspehu pa še dodaja, da je vodilo pevk, da v nastopih predvsem uživajo. »Na odru smo dale res vse od sebe in težko je opisati občutek sodelovanja v tistih ključnih trenutkih, ko v nekaj minut strneš mesece vaj in priprav. Po tekmovalnem nastopu se je čutilo splošno zadovoljstvo, dali smo vse od sebe – ko je to potrdila še žirija z rezultatom, pa je to seveda dodatna spodbuda in potrditev dobrega dela.«

V tej smeri razmišlja tudi druga predsednica zbora Eva Vovk: »Nagrada je priznanje, še več pa pomenijo občutki pred nastopom, po njem in še zlasti med njim. Čutile smo še močnejšo povezanost s Primožem in med sabo, kot da eden drugemu ščitimo hrbet, ter občutile hkrati srečo in moč, da skupaj lahko dosežemo veliko.«