80 let Micka Jaggerja: Samo rokenrol, a mu je všeč!

Jaggerjeva mladost

1943. leta rojeni Michael Philip Jagger je zrasel v buržoaznem okolju, saj je bila njegova mama Eva avstralskega rodu, oče Joe pa učitelj telovadbe, ki mu je že zgodaj vcepil smisel za dobro telesno pripravljenost in pripadajočo disciplino. Strogo dieto in neverjeten fit videz ter gibčnost je ohranil vse do današnjih dni, kar je svojevrsten čudež, po drugi strani pa zagotovo dobro premišljen proces vadbe, prehrane in najboljše možne zdravstvene oskrbe vseh možnih vrst.

Jagger je imel sicer že v šoli kot najstnik videz upornika, saj je nosil kavbojke in imel dolge lase. Bil je povprečen košarkar, na splošno pa je hitro obupal pri stvareh, ki mu niso najbolje uspevale. A še preden se je poslovil od košarke, je naredil nekaj, kar je spremenilo tok njegove pevske kariere. Med posebej energično tekmo si je odgriznil delček konice jezika, ki pa ga je za povrh še pogoltnil, preden je sploh ugotovil, kaj se pravzaprav dogaja.

Po tem incidentu menda ni spregovoril teden dni, člani njegove takratne glasbene zasedbe Blue Boys pa so bili zaskrbljeni, da je z njegovo kariero konec. A ko je spet odprl usta in zapel, so bili šokirani, saj je njegov glas pridobil na robatosti, postal je bolj grob in pristen, bolj uličen.

"Vsi smo se spraševali, ali je z njegovim petjem konec, saj je bil slišati čudno, nekako tako kot zdaj, a morda je bila to najboljša stvar, ki se je Micku lahko zgodila," je povedal Dick Taylor, kolega iz omenjene zasedbe. Mick je vseeno ostal prikrit intelektualec, ki je oboževal klasično glasbo, pa tudi avtorje, kot so Blake, Baudelaire in Rimbaud, ter biografije poznanih osebnosti 19. stoletja, kakršen je bil npr. Abraham Lincoln. Sanjal je celo o karieri poslovneža, ne glasbenika, piše v knjigi Mick avtor Christopher Andersen.

A ko se je začel družiti s študenti umetnosti in razpravljati o vsakršnih stvareh ob obveznih vrčkih piva, je Mike nenadoma postal Mick in nič ni bilo več kot prej. Še posebej, ko je nekega decembrskega jutra leta 1961 srečal Keitha Richardsa na železniški postaji v Dartfordu. Keith je imel na rami kitaro, Jagger pa kup gramofonskih plošč Chucka Berryja, Little Walterja in Muddyja Watersa. "Nemogoče, da se ob takem glasbenem izboru ne bi ujela," je kasneje usodno srečanje komentiral Richards. Zanimivo je namreč bilo, da Berryjeve plošče na Otoku takrat sploh še niso izšle, Jagger pa jih je dobil od založbe Chess Records, kamor je pisal, da so mu jih poslali naravnost iz Čikaga. "Bila sva rojena brata, po naključju od različnih staršev," se je pošalil Keith in legenda je bila rojena.

Dame in gospodje, The Rolling Stones!

The Rolling Stones so nastali v Londonu leta 1962. V prvi stalni zasedbi so bili vodja skupine Brian Jones (kitara, orglice, klaviature), Mick Jagger (vokal, orglice), Keith Richards (kitara, vokal), Bill Wyman (baskitara), Charlie Watts (bobni) in Ian Stewart (klavir). Stewarta so se iz zasedbe rešili leta 1963, saj so menili, da ne spada v skupino, čeprav je kot pogodbeni glasbenik z njimi sodeloval vse do smrti leta 1985. Glavna avtorja pesmi sta postala Jagger in Richards, Andrew Loog Oldham pa je stopil na mesto njihovega menedžerja. Jones je po nekaj turbulentnih letih skupino zapustil manj kot mesec dni pred svojo smrtjo leta 1969, ko ga je že zamenjal Mick Taylor, ki je v zasedbi igral do leta 1974. Naslednje leto je njegovo mesto prevzel Ronnie Wood, ki se je kljub dejstvu, da je bil "novi mulec", dobro ujel v kitarskem tandemu s Keithom. Od Wymanovega odhoda leta 1993 do Wattsove smrti leta 2021 je skupina nadaljevala kot kvartet, z Darrylom Jonesom, ki je igral baskitaro na turnejah in na večini studijskih posnetkov, Steve Jordan pa je po Wattsovi smrti sedel za bobne. Ker od leta 1963 uradno niso imeli klaviaturista, so se na tem mestu zvrstili Jack Nitzsche (1965–1971), Nicky Hopkins (1967–1982), Billy Preston (1971–1981), Ian McLagan (1978–1981) in Chuck Leavell, ki z njimi sodeluje vse do danes, več kot štiri desetletja.

The Rolling Stones so bili na čelu britanske invazije skupin, ki so postale priljubljene v ZDA leta 1964 in so jih identificirali z mladostno in uporniško kontrakulturo 60. let. S koreninami v bluesu in zgodnjem rokenrolu so sprva igrali priredbe, a kmalu postali uspešni z lastnim materialom: s pesmimi, kot so (I Can't Get No) Satisfaction, Ruby Tuesday, Paint It Black, Street Fighting Man itd. Med njihovimi albumi velja omeniti Aftermath (1966), psihedelično eksperimentalno mojstrovino Their Satanic Majesties Request (1967), k bluesovskim koreninam so se vrnili na Beggars Banquet (1968) in nato postregli s trojčkom konec 60. in v začetku 70. (Let It Bleed, Sticky Fingers, Exile on Main St.), ki velja za najboljše delo skupine, njihovo t. i. zlato dobo, ko so jih tudi prvič poimenovali kot "največjo rokenrol skupino na svetu". Pozabiti pa ne gre niti na ploščo Goat's Head Soup (1973), na katerem je brezčasna balada Angie.

V 70. in zgodnjih 80. letih prejšnjega stoletja so izdali albume It's Only Rock 'n Roll (1974), Black and Blue (1976), Some Girls (1978), Emotional Rescue (1980) in Tattoo You (1981), ki so bili bolj ali manj uspešni, dokler jih leta 1989 izdani album Steel Wheels, ki so ga promovirali z veliko turnejo Urban Jungle, ni izstrelil v stadione in arene po vsem svetu, zasedba pa vse do danes ostaja ena največjih koncertnih atrakcij v živo. Do leta 2007 so tako imeli štiri od petih najbolj dobičkonosnih koncertnih turnej vseh časov: Voodoo Lounge Tour (1994–1995), Bridges to Babylon Tour (1997–1998), Licks Tour (2002–2003) in A Bigger Bang (2005–2007). V 90. letih so izdali albuma Voodoo Lounge (1994) in Bridges to Babylon (1997), v novem tisočletju pa A Bigger Bang (2005) in Blue & Lonesome (2016), ki je postal njihov 12. album številka ena v Združenem kraljestvu.

Leta 1989 so bili Stonesi sprejeti v Alejo slavnih rokenrola (Rock and Roll Hall of Fame), revija Rolling Stone jih je uvrstila na četrto mesto na seznamu "100 največjih izvajalcev vseh časov", prodali so okoli 200 milijonov plošč. Izdali so 30 studijskih albumov, 23 koncertnih plošč in številne kompilacije.

Jagger je vedno veljal za inovatorja v Stonesih, saj je skrbel za nenehno moderniziranje, da so sledili novim glasbenim trendom in producentom, ki so prilagajali njihov zvok modernejšim časom. Richards je bil sicer ves čas prepričan, da je njihova moč prav v njihovih ritem in blues koreninah. Oba sta bila prepričana v svoj prav, a sta se vedno nekako sporazumela, čeprav so nekateri tudi prepričani, da je bilo prav njuno dinamično razmerje, jin in jang, ključnega pomena za njihovo neverjetno obstojnost.

Samostojna in filmska kariera

Verjetno je prav Mickova samostojna kariera ena tistih stvari, ki so povzročile največ dolgotrajne bojazni, sploh s strani njegovega kolega Keitha. Jagger je zaigral v 10 filmih, v dokaj pozabljenem avstralskem vesternu Ned Kelly (1970), nekoliko bolje jo je odnesla kriminalna drama Performance istega leta, sebe je zaigral v parodiji All You Need is Cash (1978), kot tudi v Running Out of Luck. Morda se ga kdo še najbolje spomni iz ZF filma Freejack (1992), ko je igral ob boku Emilia Esteveza, Anthonyja Hopkinsa in Rene Russo, četudi film ni bil velika uspešnica, pojavil pa se je še v filmih Bent, Enigma in The Bank Job ter v nekoliko večjih vlogah v drami The Man from Elysian Fields (2001) in trilerju The Burnt Orange Heresy (2019).

Posnel je štiri samostojne albume, prvega She's The Boss leta 1985, s katerega so znane pesmi in predvsem zanimivi videospoti za pesmi Just Another Night, Lucky in Love ter Hard Woman. Album je delno produciral hitmejker Nile Rodgers (Chic), ki je pred tem poskrbel tudi za ponovno oživljeno kariero Davida Bowieja z albumom Let's Dance. Drugi album Primitive Cool je posnel dve leti kasneje, z njega je poznana pesem Let's Work, a ga ni uspel ravno pretirano proslaviti kot samostojnega glasbenika in pevca.

Za najuspešnejši samostojni album velja Wandering Spirit iz leta 1993, ki ga je produciral Rick Rubin, na njem pa je sodeloval z Lennyjem Kravitzom in Fleajem iz Red Hot Chili Peppers. S plošče so poznane pesmi Sweet Thing, Out of Focus, Don't Tear Me Up, Wired All Night ter Use Me, priredba Billa Withersa, ki jo poje tudi Kravitz.

Kravitz mu je poleg Wycleffa Jeana in Roba Thomasa (Matchbox 20) pomagal ustvariti tudi četrti album Goddess in the Doorway (2001), s katerega poznamo pesem God Gave Me Everything, a tako pesem kot album nista dosegla vidnejšega uspeha.

Jaggerjeve ženske

Jagger naj bi nedolžnost izgubil kot strežnik v bolnišnici za duševne bolezni Bexley Mental Hospital, ker so starši od njega zahtevali, da si mora sam plačevati stroške med študijem. Menda se je tam trlo nimfomanskih sester in pacientk, tako naj bi tudi mladega Jaggerja v omaro med rjuhe potisnila neka italijanska medicinska sestra, s katero naj bi izgubil nedolžnost, v neavtorizirani biografiji piše Andersen. In ne glede na dejstvo, da so ga nekatera dekleta v mladosti imela za "grdega", je vedno našel način, da se jim je približal in jih tako ali drugače očaral.

Eno prvih deklet je bila novinarka revije New Musical Express Chrissie Shrimpton, kasneje tudi njihova piarovka, s katero je bil tri leta. Odnos s precej nevrotičnim dekletom je opisal v pesmih, kot sta Stupid Girl in 19th Nervous Breakdown, konec leta 1966 se je Chrissie celo predozirala, Mick pa ni želel plačati njenega zdravljenja. Kasneje je celo skušala prodati njuna ljubezenska pisma tabloidom, a brez uspeha.

Z Marianne Faithfull sta bila tipičen par, ki je ponazarjal vrednote 60. let prejšnjega stoletja, saj se nista poročila, leta 1968 pa je celo zanosila, vedno bolj dolgolasi Jagger pa je veljal za nekoga, ki je pokvaril prej docela nedolžno dekle. Mick ji je pomagal pri solo karieri, saj je posnela stonesovsko pesem As Tears Go By leta 1964 ter celo bikersko mehki pornič Dekle na motociklu (1968), kar je potrdilo propad njene moralnosti skupaj s splavom in poskusom samomora v Avstraliji leta 1969. Jagger je ni hotel vzeti nazaj, pravi propad zanjo pa se je nadaljeval v 70., ko se je precej zredila, postala narkomanka, izgubila pa je tudi skrbništvo nad sinom Nicholasom iz zakona z nekdanjim možem Johnom Dunbarjem. V poznih 70. je poskrbela za neverjeten povratek z albumoma Faithless in Broken English, ko se je na novo predstavila z "globoko prekajenim" glasom, ki je nakazoval njeno trdoživost in voljo po preživetju. Navdihnila je pesmi Let it Bleed, You Can't Always Get What You Want in Sister Morphine.

Zanimivo pa je, da je bila manekenka Anita Pallenberg tista, ki je imela pravzaprav največjo vlogo med člani Stonesov, saj je bila tako z Brianom Jonesom in Mickom Jaggerjem kot s Keithom Richardsom. Jonesa je spoznala leta 1965, ko sta postala glamurozen par, nekakšni kulturni ikoni, čeprav oba z velikimi egi in vzkipljivimi značaji. Po pretepu ga je zapustila in uteho našla v Keithu, s katerim se je zdelo, da je našla pravo ljubezen, zaradi katere je opustila manekenstvo in filmsko kariero. Kar pa ji ni preprečilo, da ne bi imela afere z Mickom na snemanju filma Performance, kar je bežno ogrozilo obstoj Stonesov. Navdihnila je pesmi, kot so You got the Silver, Wild Horses, Coming Down Again in All About You.

Prva in uradno edina Jaggerjeva žena je postala Bianca Perez Moreno de Macias, nikaraška lepotica, ki jo je Mick spoznal leta 1970 v Parizu. Sredi popolnega kaosa sta se poročila maja leta 1971, saj sta spregledala člen v francoskem zakonu, da lahko kdor koli prisostvuje poroki v javni stavbi. Jagger ji je sicer zjutraj na dan poroke dal podpisati predporočno pogodbo, kasneje pa je izjavila, da je bil to najbolj grozen dan njenega življenja, čeprav je bila že noseča s hčerko Jade, ki se je rodila oktobra istega leta. Bianca je bila sicer redna gostja na takratni družabni sceni, predvsem v newyorškem Studiu 54, tehnična ekipa Stonesov pa je ni marala, saj ji je dala nadimek "Bianca the Wanker", čeprav ji je uspelo ob ločitvi od Jaggerja dobiti rekordno vsoto, poskus preboja v igralske vrste pa je bil klavrno neuspešen. Kasneje se je raje ukvarjala z aktivizmom in dobrodelništvom, navdahnila pa je pesem Respectable in menda še kopico drugih na albumih Exile on Main St., Sticky Fingers in Goat's Head Soup.

Visokoraslo teksaško manekenko Jerry Hall je Jagger srečal leta 1976 na koncertu v londonskem Earl's Courtu, čeprav je takrat še hodila z Bryanom Ferryjem iz Roxy Music. Hallova je zrasla v družini s štirimi sestrami in očetom alkoholikom. Ferryja je zapustila leta 1979, ko je začela hoditi z Jaggerjem, in dolgo časa je veljala za ljubezen njegovega življenja. Neuradno sta se poročila na Baliju šele leta 1990, zvezo pa razveljavila leta 1999. Hallova je znana tudi po nasvetu, ki naj bi ji ga dala mama, in sicer kako obdržati moškega: da moraš biti pomočnica v dnevni sobi, kuharica v kuhinji in k**** v spalnici. Hallova je o Micku dejala, da "nihče ne ve več o modi in lepoti", hkrati pa je njegov apetit po mlajših ženskah razdrl njuno 20-letno zvezo. Posvetili so ji pesem Miss You, svoje obžalovanje pa naj bi Jagger opisal tudi v (menda) avtobiografski pesmi Biggest Mistake na albumu A Bigger Bang. Z Jaggerjem imata štiri otroke, ki sta jih poimenovala Elizabeth Scarlett (rojena 1984), James Leroy (rojen 1985), Georgia May (rojena 1992) in Gabriel Luke (rojen 1997).

Že med zvezo s Hallovo je imel afero z italijansko manekenko Carlo Bruni, ki je kasneje postala prva dama Francije, saj se je leta 2008 poročila s takratnim predsednikom Nicolasom Sarkozyjem. Zveza s Hallovo je šla rakom žvižgat, ko se je razvedelo, da je imel afero tudi z brazilsko manekenko Luciano Gimenez, ki je zanosila z njegovim sedmim otrokom Lucasom, ki se je rodil leta 1999. Med letoma 2000 in 2001 je bil Jagger v zvezi z britanskim modelom Sophie Dahl, sicer pa naj bi bili med njegovimi štiri tisoč ženskami, kot mu jih pripisujejo, tudi supermodel Janice Dickinson in igralka Angelina Jolie.

Jagger je bil v zvezi z modno oblikovalko L'Wren Scott od leta 2001 do njenega samomora leta 2014. Zapustila mu je celotno premoženje, njej v čast pa je ustanovil štipendijo na londonskem kolidžu Central Saint Martins. Od leta 2014 je Jagger skupaj s 43 let mlajšo izbranko, zdaj 36-letno balerino Melanie Hamrick, ki jo je spoznal na koncertu v Tokiu, skupaj pa imata šestletnega sina Deverouxa. Po devetih letih zveze sta v začetku letošnjega julija svetu sporočila, da sta se zaročila. Ali bo zaroki sledila tudi poroka, pa bomo videli. Jagger ima sicer osem otrok s petimi ženskami ter je tudi petkrat dedek in trikrat pradedek.

Gojil je tudi dolgoletno prijateljstvo z britansko princeso Margareto, sestro kraljice Elizabete II., s katero se je rad zabaval, prav zato ga je kraljica menda sovražila in se leta 2003, ko so Micka v Buckinghamski palači povišali v viteza in je dobil naziv Sir Mick, pomenljivo izognila srečanju z njim, saj je bila odsotna.

Pet znamenitih mitov o Stonesih:

1. KEITHOVA TRANSFUZIJA KRVI

Veliko tračev smo lahko slišali na temo, kako naj bi si Richards, ki si seveda to lahko privošči, večkrat dal zamenjati kri, da je lahko "čist" odšel na turnejo. Govorice naj ne bi bile resnične, saj naj bi se trde droge relativno hitro odstranile iz človeškega telesa (24 do 48 ur), večja težava je abstinenčna kriza in kako jo določen človek prenaša in se z njo kosa. Slednje naj bi bilo tisto, za kar mora človek na terapijo, ne pa transfuzija krvi. To je zanikal tudi Richards sam, čeprav so bile nadaljnje govorice v smislu, da je Richards prav zaradi tega "zdravila" postal še bolj brezbrižen, češ da si lahko privošči tudi droge, saj ima lahek način, kako se jih lahko ob katerem koli trenutku znebi.

2. HELL'S ANGELS KOT VARNOSTNIKI NA KONCERTU V ALTAMONTU

Dejstvo je, da so na njihovem koncertu v Altamontu leta 1969 umorili temnopoltega Mereditha Hunterja, mnogi pa so neposredno krivili prav Stonese, ki so za varnostnike na koncertu izbrali motoristično bando Hell's Angels. Skupina naj tako naivno ne bi verjela, da v novem družbenem redu ni treba, da za varnost skrbijo "svinje" (policija), kot je bilo to v navadi doslej. Sklepanje je imelo podlago zaradi dejstva, da so Stonesi podobno naredili že pet mesecev prej na koncertu v londonskem Hyde Parku. V bistvu pa so jim Hell's Angelse predlagali The Grateful Dead, čeprav ne bi bilo treba sprejeti njihovega predloga. Ironično pa je dejstvo, da so se prav The Grateful Dead odpovedali nastopu v Altamontu, ker naj bi zaznali slabe vibracije na prizorišču.

3. OTIS REDDING JE NAPISAL SATISFACTION

Leta 1968 je prišlo na plan, da naj bi bil avtor uspešnice (I Can't Get No) Satisfaction soul pevec Otis Redding, ko so v časopisih zapisali, da je skupina "trmasto in odvratno ostala tiho" o tem, da je od njega pesem kupila za 10 dolarskih tisočakov, ko so obiskali Memphis. Resnica je ta, da je Redding zares posnel različico pesmi, a ne, preden je izvirnik Stonesov že bil na voljo v trgovinah, zgodbo pa si je izmislil kanadski novinar.

4. MICKOVA SMRT, SPREMEMBA SPOLA

Podobno kot Paul McCartney se je tudi Jagger moral soočati z govoricami o prerani smrti. Novico je v javnost leta 1966 spravila radijska postaja iz Los Angelesa, da se je to zgodilo v Londonu. Jagger je podal hudomušno javno sporočilo, da "zanika, da bi bil mrtev, in da so vse govorice precej pretirane". Četudi je sam izjavil, da ima precej trdo kožo, pa je bil leta kasneje precej manj navdušen, ko so vzniknile govorice, da naj bi šel na operacijo zamenjave spola. Britanski tabloid se je namreč razpisal, da naj bi si dal odstraniti penis in postal ženska in to samo zato, da bi vznemiril kolege v bendu, ki nočejo iti na turnejo s pevko. Za zgodbo je bil kriv njihov piarovec Keith Altham, a je novinar William Hickey, ki je zgodbo objavil, kmalu ugotovil, da ga je Altham potegnil za nos.

5. MICKOVO MEDNOŽJE?

Leta 1971 so The Rolling Stones izdali album Sticky Fingers, za katerega jim je naslovnico oblikoval sam Andy Warhol, vodilni umetnik pop arta. Warhol si je za ovitek zamislil obdarjeno moško mednožje v kavbojkah v izvirniku s pravo zadrgo, ki je bila celo delujoča. Kasnejše izdaje plošče so imele zgolj natisnjen ovitek, večina pa je bila prepričana, da gre za Jaggerjevo mednožje, saj je bil vodilni rokerski seks simbol tistega časa. A to ni bilo res, saj je Warhol fotografiral igralskega prijatelja Joea Dallesandra, ki ga je v pesmi Walk on the Wildside med nesmrtne zapisal tudi Lou Reed. Zanimiva je tudi (cenzurirana) španska naslovnica albuma, saj je Francov režim prepovedal izvirno. Zato so na ovitek dali podobo sveže odprte konzerve melase, ki se je včasih uporabljala za vabljenje moljev, iz katere štrlijo trije prsti, za katere deluje, kot bi bili sveže odsekani.

10 znamenitih Jaggerjevih izjav:

1. O VPLIVIH: "Veliko sem se družil z Little Richardom, bil je zelo prijazen in dober idol. Veliko me je naučil, dobro je znal manipulirati z množicami, dobro se je spoznal na posel šovbiznisa, katere pesmi igrati in kdaj nehati. Najbrž sem se od njega naučil več kot od kogar koli drugega."

2. O TURNEJAH V ZDA: "Prva ameriška turneja je bila težka. Bili smo popularni v New Yorku in Los Angelesu, a na sredi je bila velika praznina, kjer nas ni nihče poznal, kjer smo igrali tudi pred praznimi stadioni. Dobra stvar je bila, da so bili Beatlesi tam pred nami in nam ni bilo treba iti kot prvi."

3. O POLICIJI (1968): "Ko imaš enkrat težave s policijo, jih imaš vedno, to je to."

4. O TEŽAVAH BRIANA JONESA: "Kar zmanjkalo ga je, pol časa se sploh ni pojavil, ko pa se je, pa ni bil v stanju, da bi kar koli naredil. Morali smo ga ujčkati. Bilo je zelo žalostno."

5. O ROKENROLU IN MODI V 70. LETIH: "Zdi se mi, da gre v rokenrolu predvsem za lahkomiselnost. A bi moralo iti za roza satenaste obleke in bele nogavice. Rad sem nosil kavbojke, a v njih ne moreš plesati. Nikoli nisem našel oblek ulične mode, ki bi jih želel nositi na turnejah."

 6. O KONCERTIH: "Na neki točki koncerta se moraš izgubiti ... Moraš se spustiti z vajeti. So trenutki, ko si dejansko povsem zmešan. V 60. smo imeli toliko koncertov, da dejansko nikoli nismo vadili za nastope."

7. O DRUŽINI IN TURNEJAH: "To je zelo neusmiljeno življenje, če si sam. Edina stvar, ki se je oklepaš, je tvoja družina. Vsi v skupini imamo zelo trdne družinske vezi. Ljudje ne vedo, da nismo ves čas na turnejah. Ko nismo, se lahko precej več posvečamo svojim družinam kot nekdo, ki hodi v službo v pisarno od devete do pete. Ko si doma in nisi na turneji ali v studiu, si lahko veliko z družino, vsaj dva meseca sta čas, ki je povsem tvoj."

8. O BREMENU: "Ljudje radi govorijo o časih, ko so bili mladi in so prvič slišali Honky Tonk Women. Kar težko breme je nositi na svojih ramenih spomine toliko ljudi."

9. O POZORNOSTI: "Hvala, ker ste nas pustili pri miru, a nam namenili dovolj pozornosti, da smo okrepili naš ego."

10. O ŽELJAH: "Ne moreš vedno dobiti, kar želiš, a če včasih poskusiš, boš morda ugotovil, da dobiš, kar potrebuješ."

Jaggerjev vpliv in zapuščina

"Medtem ko so zaradi Elvisa Presleyja dekleta kričala, pa ta ni imel Jaggerjeve sposobnosti, da bi se moški počutili neprijetno," je o Jaggerju dejal britanski dramatik in romanopisec Philip Norman, ki ga je tudi primerjal z moškim baletnim plesalcem, hkrati pa velja, da so njegov stil nastopanja proučevali celo akademiki. "Jaggerjev slog izvajanja je odprl definicije spolno opredeljene moškosti in tako postavil temelje za samoiznajdlijvo spolno plastičnost, ki je zdaj sestavni del sodobne mladinske kulture," je ugotovila muzikologinja Sheila Whiteley.

Petje naj bi tako postalo kot igranje, ki preprašuje pevčev odnos do izrečenih besed, njegov glas pa so opisali kot močno izrazno orodje za sporočanje čustev občinstvu in izražanje alternativne vizije družbe. Svojo moškost in nebrzdano strast izraža s tehnikami, ki so jih pred tem uporabljali afroameriški pridigarji in gospel pevci. "Sprejemanje Jaggerjevega glasu na pop radiu je bila prelomnica v rokenrolu. Odprl je vrata vsem ostalim. Nenadoma Eric Burdon in Van Morrison nista bila več tako čudna, niti Bob Dylan," je o njem zapisal Steven Van Zandt, kitarist Springsteenove zasedbe The E-Street Band.

Jagger je sčasoma postal predloga sodobnega rock frontmana, saj mu mnogi priznavajo, da je spremenil glasbo in postal nekakšen pionir sodobne glasbene industrije. Zato ni presenetljivo, da ga marsikje opisujejo kot enega najbolj priljubljenih in najvplivnejših frontmanov v zgodovini rokenrola, po katerem se zgledujejo mlajše generacije rokerjev. Leta 2015 ga je revija Billboard uvrstila med najboljše rock frontmane vseh časov in se hkrati odkrito spraševala, "ali bi sploh imeli rock zvezde brez Micka".

"Včasih sem sanjal, da bi bil njihov Mick Jagger. Mislim, da bi bil Mick osupel, če bi ugotovil, da za mnoge ljudi ni seks simbol, ampak podoba matere," je že sredi 60. let povedal njegov prijatelj in glasbenik David Bowie, s katerim je Jaggerja nekoč v postelji zalotila njegova žena Angie.

Časopis The Telegraph je Jaggerja imenoval za "Stonesa, ki je spremenil glasbo", CNN pa je za Jaggerjev "največji talent poleg šopirjenja in petja" označil njegovo "sposobnost, da obda sebe in preostanek skupine z vrsto zelo sposobnih vodstvenih delavcev".

Jagger sicer že od zgodnje kariere uteleša, kar nekateri avtorji opisujejo kot "dionizijski arhetip večne mladosti", ki ga poosebljajo številne rock zvezde. Jagger se je večkrat tudi zaklel, da ne bo napisal avtobiografije, toda po besedah Johna Blaka je Jaggerja po množici neavtoriziranih biografij v začetku 80. prepričal lord Weidenfeld, naj pripravi svojo lastno biografijo za predujem v višini milijon britanskih funtov. Nastali rokopis s 75.000 besedami ima Blake, ki ga je imel namen objaviti, dokler mu Jagger ni odrekel podpore. Iz vsega skupaj na koncu ni bilo nič.

"Mick je najmanj egoistična oseba, kar jih poznam," je opazil Watts leta 2008. "Naredil bo, kar je prav za skupino. Ni svojeglav in hvalisav, tudi če je bil, je šel skozi to že pred 30 leti." O njem sta Richards in Watts tudi izjavila, da sta pravzaprav presenečena, da nikoli ni našel prave sreče, saj se jima kljub temu, da ima toliko talentov, bogastva in potomcev, nikoli ni zdel povsem srečen človek.