V imenu očeta, sina in spolnega uda
Pater Marko Rupnik, vatikanski Bill Cosby, velja za mojstra mozaikov. Sestavlja jih iz tisoče drobnih, natančno izbranih kamenčkov, ki so postavljeni na točno določeno mesto, da ustvarijo celovito podobo. Vatikan deluje po istem principu - skrbno izbira koščke resnice, jih polaga v prikladne vzorce in prekriva tisto, kar bi lahko kalilo harmonijo katoliške družbe in splošne podobe rimskokatoliške cerkve.
Prepričanje, da moramo umetnost ločiti od umetnika, je popolnoma legitimno. A ne prav v vsakem primeru. V Lurdu so Rupnikove mozaike prekrili. Božja umetnost, pravijo, ne sme nositi madeža človeške pokvarjenosti. Tu pa zares ne gre za umetnost. Gre za oltarje, pred katerimi verniki molijo. Tam se, polni upanja na boljši jutri in večno čofotanje v nebeških potočkih, zazrejo Kristusu v oči in gredo skozi neko popolnoma osebno čustveno izkustvo. Težava nastane, ko so te oči, v katere zre nemočni vernik ali vernica, nastale izpod roke umetnika, sicer božjega pastirja, ki je posiljeval, psihično in duhovno trpinčil redovnice.
To je poglavitna razlika med Rupnikovo sakralno umetnostjo in denimo Richardom Wagnerjem. Njegova dela z lahkoto ločimo od njegove osebnosti in političnih prepričanj. Rupnikovo delo, na drugi strani, je vgravirano v prostor, kjer ljudje iščejo Boga. Če moliš pred takim mozaikom, se nehote ponižno klanjaš njegovemu ustvarjalcu. Menda je večina tistih, ki hodijo v cerkev, že našla Boga. So pa tudi tisti, ki ga še iščejo in si v cerkvah bolj ali manj ogledujejo arhitekturne in umetniške presežke. Rupnik je za umetnost to, kar je Karl Erjavec za logopedijo - nočna mora. Zato s prekrivanjem njegovih mozaikov ni popolnoma nič narobe.
Vatikan bo z Rupnikom vred še naprej skrbno sestavljal svoj mozaik. Košček laži tu, košček sprenevedanja tam. In verniki bodo molili pred podobo Kristusa, ki jo je oblikovala roka človeka, katerega grehi so večji od mozaika, ki jih prekriva.
Ko se Vatikan ukvarja s škandali, to počne kot mojster iluzij - skrbno odmerjeno, piarovsko dobro zapakirano, z veliko dima in malo ognja. Papež Frančišek je v boju proti spolnim zlorabam večkrat obljubil reforme, a rezultati so, kot vidimo, mlačni. No, “nikakvi”, bi rekli naši nekdanji rojaki. Rupnikova afera je daleč od tega, da bi bila osamljen primer. Ni bil ne prvi, kaj šele zadnji duhovni vodja, ki je, odet v sveti talar, zlorabljal svoj položaj, Vatikan pa mu je ob tem vestno držal štango. No, afera ni niti blizu epiloga, kar je še bolj zaskrbljujoče.
Seveda je pred Bogom vsak enak - razen, če živi v Vatikanu. Tam imajo svoje sodišče, ki sodi po lastnih občutkih in potrebah specifičnih trenutkov. Če si dovolj visoko - oziroma imaš na visokih položajih prijatelje, kot je kardinal De Donatis, eden Rupnikovih najtesnejših zaveznikov -, se lahko požvižgaš na pravila, ki jih mora upoštevati preostali del sveta. Rupniku so tako prijateljsko uredili zatočišče v ženskem samostanu Montefiolo v bližini Rima. To je približno tako, kot bi voznika, ki je pijan povzročil prometno nesrečo, poslali na rehabilitacijo v vinoteko.
Seveda bi kdo lahko rekel, da je Vatikan svet zase, da ga ne gre obravnavati skozi prizmo posvetnih zakonov. A problem je prav v tem: Cerkev se že stoletja obnaša kot država znotraj države. Kot rečeno, njihova pravila so izjemno variabilna. Ko gre za moč in vpliv, je institucija trdna kot granit, ko gre za odgovornost, pa mehka kot hostija, ki se stopi na jeziku in izgine brez sledu.
Taisti Vatikan, ki se požvižga na spolne zlorabe, pa ne pozabi biti glasen, ko pride do splava. A tudi tukaj treščimo ob pregovorno cerkveno dvoličnost. Tudi pater Rupnik je za splav, je na nedavnem shodu za zaščito reproduktivnih pravic v Kopru vpila ena izmed aktivistk. In še kako prav je imela. Prav Rupnik in drugi vatikanski perverzneži zlorabljene redovnice in vernice, ki so tekom zlorab zanosile, silijo v splav. Težko bi našli bolj ironičen in brutalno natančen povzetek cerkvene dvoličnosti. Ko gre za nerojene, je vse absolutno: splav je umor, ženska, ki se zanj odloči, je morilka, zdravnik, ki ga opravi, je rabelj. Ko pa gre za zlorabljene otroke, se zgodba spremeni. Tu ni absolutov. Tu so “kompleksne okoliščine”, “tragični incidenti”, “notranje preiskave” in “ugovori vesti”. Kot da bi Joker obsojal Batmana zaradi prekomerne uporabe sile, medtem ko sam sežiga mesto.
Torej, ali se lahko nadejamo sprememb? Težko. Zdaj imamo papeža, ki se predstavlja kot liberalen reformator, a obenem mirno podeljuje odpustke konservativcem. In če velja pravilo, da za vsakim “debelim papežem pride suh”, potem nas naslednji verjetno ne bo ravno presenetil z naprednimi idejami. Svet drvi v ekstrem in Vatikan bo sledil trendom. Če so danes populisti v vzponu, potem bo naslednji papež najverjetneje nekdo, ki bo s križem - ali motorko - v roki vstal proti liberalnemu barbarstvu. Vse poti vodijo v Rim, a nekatere očitno vodijo nazaj v srednji vek.
Četudi je Konfucij nekoč dejal, da je sprememba stalna, za Cerkev to ne velja. Vatikan bo z Rupnikom vred še naprej skrbno sestavljal svoj mozaik. Košček laži tu, košček sprenevedanja tam. In verniki bodo molili pred podobo Kristusa, ki jo je oblikovala roka človeka, katerega grehi so večji od mozaika, ki jih prekriva.