»Planica, Planica, snežena kraljica,« je bila pesem, ki se nam je vrtela po glavi, ko smo se prejšnji teden zgodaj zjutraj bližali dolini pod Poncami. Ne, ni šlo za kakšno izjemno naključje, da bi se omenjeno Avsenikovo skladbo ravno takrat odločila predvajati katera izmed radijskih postaj. Enostavno smo se na njo spomnili, že vse odkar smo v Ljubljani v navigacijsko napravo za cilj vnesli Nordijski center Planica, da bi videli, koliko vožnje imamo približno do cilja.

Vedeli smo, da nas bo na cilju pričakala povsem drugačna kulisa, kot smo je vajeni pozimi, a vseeno smo bili nad poznopoletno podobo kar malce presenečeni. Planica je namreč zelo urejena, bistveno bolj kot pred kakim poldrugim desetletjem, ko smo bili tu nazadnje v času, ko ni snega. Nikjer nobene, niti najmanjše smeti, nobenega šavja, trava natančno pokošena … Da, odkar je tu zrasel sodoben center za nordijske športne discipline (kaj sodoben, najsodobnejši na svetu!), Planica oddaja drugačno energijo, in to ne samo v času zimskih tekem, temveč 365 dni na leto.

Najboljši na svetu

Druga stvar, ki obiskovalcu takoj postane očitna, je, da je Planica zelo živahen kraj. Bilo je zgodaj zjutraj na poznoseptembrski delovni dan, pa se je naokoli že sprehajalo ogromno ljudi, na parkirišču so bili avtodomi in avtomobili registrskih tablic vsaj desetih različnih evropskih držav, manjša skupina športnikov se je že odpravljala na progo za tek na rolkah, druga, malce večja, je zapuščala »kontejnerje« v bližini doskočišča skakalnic in se odpravila proti sedežnici, ki vozi na zaletišča, posamezni mladci z bundami, na katerih je z velikimi črkami pisalo Norge (Norveška) ali pa so jih krasile finske zastave, pa so si nekaj naprej podajali nogometno žogo.

»Seveda! Planica je zakon,« nam je na naše vprašanje, ali so tu zaradi treninga, odvrnil eden izmed njih, ko smo se bližali objektu, stisnjenemu med letalnico bratov Gorišek in druge skakalnice, v katerem smo bili dogovorjeni z vodjo in idejnim očetom nordijskega centra Jelkom Grosom. »Ne, ne upam si reči, da sem idejni oče, ne bi rad govoril tako, je pa res, da sem bil stalno zraven. A bilo nas je več in vseskozi sem imel odprta ušesa za pobude. Prej bi rekel, da sem bil neke vrste čuvaj, da smo držali linijo, začrtano pot, da se nismo odmaknili od bistva,« nam je o svoji vlogi povedal Jelko Gros, ki prav tako nerad govori, da je planiški nordijski center najboljši na svetu. »To težko rečem, smo pa v tem trenutku, vsaj kar zadeva skoke, največji. Merjeno po posebnih vadbenih enotah, ki pomenijo, kolikokrat posameznik trenira, smo s približno 20.000 vadbenimi enotami na leto na prvem mestu, za nami je denimo na drugem mestu Oberstdorf z manj kot 15.000 enotami. Skupno smo že imeli goste iz 49 držav, ki so pri nas trenirali, tudi iz najbolj tradicionalnih in najbolj razvitih držav v nordijskih športih,« razloži Gros, da je planiški center dejansko najboljši na svetu.

Če se sam namreč nerad pretirano hvali, to toliko lažje storijo gostje. To nam je ob telefonskem klicu (ob našem obisku je z vrha skakalnice namreč spremljal trening svojih varovancev) potrdil tudi eden izmed njih – nihče drug kot Bine Norčič, pomočnik glavnega trenerja v norveški skakalni reprezentanci in koordinator reprezentanc A in B. Da, tudi na Norveškem, v najbolj razviti državi za nordijske športe na svetu, imajo radi Planico. »Nobena skrivnost ni, da se tudi Norvežani zavedajo, da razmer, kot jih omogoča Planica, ni nikjer drugje. Ekipa, ki tukaj trenira, denimo uporablja od 70- do 120-metrske skakalnice, ki so vse na istem mestu, ena poleg druge, tako da lahko s tremi trenerji upravljaš veliko skupino in česa takega trenutno ni na voljo nikjer drugje. Vse manjše skakalnice so po navadi na kakšnem odročnem mestu, oddaljene od večjih. Zraven je tudi hotel, ki je od skakalnic stran le nekaj minut hoje, tako da je praktično edina težava ta, da je treba vse skupaj rezervirati precej vnaprej, saj je povpraševanje veliko. Ta trenutek se tu pripravljamo s 35 skakalci in trenerji iz kluba iz Lillehammerja, že čez 14 dni bo tu klub iz Osla s 45 ljudmi. Razmere so vrhunske, tako da … Ne, prav nič ne pretiravamo, če rečemo, da je to najboljši nordijski center na svetu, kjer je na voljo dobesedno vse na enem mestu,« nam je razložil Norčič.

Pogačar tu postavil temelje za Tour

Seveda pa že omenjene skakalnice, tekaške proge in proge za rolkanje ter hotel niti slučajno ne predstavljajo vsega, kar nordijski center ponuja. Na majhnem, strnjenem območju smo tako na letalnici ugledali še jeklenico, ki adrenalina željnim omogoča spust, se sprehodili mimo nogometnega igrišča pa ob parku za tako imenovani disc golf, v osrednji stavbi, v katero »se zaletite«, ko pripeljete po cesti do konca, pa videli poseben vetrovnik, v katerem lahko podoživite občutek letenja, bogat muzej, v katerem si lahko ogledate celotno zgodovino Planice, in še češnjo na smetani: pokrito stezo za tek na smučeh, na kateri je mogoče na snegu pri nič stopinjah Celzija teči tudi, ko je zunaj 30 stopinj in več. Tekaško progo seveda lahko uporabljajo vsi, torej tako tekmovalci kot rekreativci. Ob tem so, kot nam je razložil Gros, kar zadeva uporabo snega, zelo trajnostni, saj ga izkoristijo trikrat. Po zadnji tekmi ga zgodaj spomladi poberejo s skakalnice, ga namestijo v dvorani, kjer je do jeseni in ga takrat, preden naredijo novega umetnega oziroma pade naravni, razprejo po tekaški progi. Pri čemer dodajmo, da je bila prvotna ideja ta, da bi bila v dvorani, ko snega ne bi bilo, parkirna garaža, na kar še vedno nakazuje tamkaj stoječi parkomat, a se je izkazalo, da je ne potrebujejo.

A tudi tu se še ne neha. Gros nam tako razloži, da imajo v hotelu tudi posebne višinske sobe, ki simulirajo bivanje na višjih nadmorskih višinah. »Na zadnjo kolesarsko dirko po Franciji, na kateri je zmagal, se je Tadej Pogačar denimo v zaključku pripravljal prav tu, v takšni sobi. Znotraj našega kompleksa pa imamo tudi gosta iz evropske vesoljske agencije. Pri potovanju v vesolje sta namreč dve težavi. Ena je, kako je lahko na cilju posameznik takoj sposoben začeti fizično delati, kar dosežejo s centrifugo, da ne pride do atrofije mišic, druga pa, kako varčevati s kisikom, da prideš na cilj, pri čemer pomaga višinska soba. Inštitut Jožef Štefan ima zato tu laboratorij, vse skupaj pa je financirala evropska vesoljska agencija – ESA,« pojasni Gros.

Četrt milijona obiskovalcev

Iz vsega skupaj ni težko razbrati, da je Planica center, ki obratuje in »diha« vse leto, ki je namenjen tako vrhunskim kot rekreativnim športnikom ali pa tistim, ki jim šport sploh ni blizu in imajo samo radi naravo, torej turistom. No, pa saj je tako tudi logično, zgolj od vrhunskega športa ne more živeti noben center na svetu, zato je mešanica vsega nujna. Nenazadnje so, kot nam pove Gros, skakalnice povsod po svetu turistična atrakcija. Povsod so nek markanten prostor, ki ga ljudje obiskujejo. Tako je v Holmenkollnu nad Oslom, ki ga na leto obišče milijon ljudi, tudi skakalnica v Innsbrucku je sestavni del prepoznavnosti mesta, enako je denimo na vsaki razglednici Garmisch-Partenkirchna – skakalnica. »Potem pa je odvisno, ali lahko od tega kaj dobiš ali se samo pelješ mimo. Tudi pred tem posegom, pred izgradnjo centra, so Planico hodili gledat kot eno izmed čudes. A je prišel avtobus, ljudje so skakalnico fotografirali in se odpeljali. Zdaj pa jih imamo željo tu zadržati več kot dve uri; lahko jih to ne stane nič, lahko pa si kaj ogledajo, recimo kakšno od naših atrakcij. Sami imamo tako na leto že okrog 250.000 obiskovalcev, ki Planico obiščejo, ko ni tekme, in če upoštevamo, da to ni neka točka, znana po masovnem turizmu, kot so to Postojnska jama, Bled, Ljubljana ali pa Obala, gre za zagotovo lepo številko,« ob tem pove Gros, ki ga sicer prav to, da se Planica še vse premalo obravnava kot pomembna turistična točka, precej moti. »Slovenija ima kar nekaj prepoznavnih biserov. In Planica je eden od njih, čeprav je večkrat ne obravnavajo vsi tako in vidijo samo tekmo enkrat na leto.«

Znova svetovno prvenstvo?

Ob koncu našega obiska nas je kajpada zanimalo tudi, kaj se centru obeta v prihodnje. Ker gre za »živo stvar«, je seveda vanj treba vseskozi vlagati (na letni ravni to pomeni od 300.000 do 400.000 evrov), večji posegi pa so v bližnji prihodnosti vezani na podaljšanje rolkarske proge, obnovo zaletišča letalnice, postavitev elektrarne … Sploh letalnica je po Grosovih besedah denimo stvar, ki je vseskozi narejena napol. Ne sicer dobesedno, a v smislu, da je narejena z razvojnim potencialom tako, da jo z minimalnimi posegi lahko prilagodijo – če bo denimo Mednarodna smučarska zveza z leti spremenila pravila, povečala dovoljeno višinsko razliko in dovolila daljše polete, lahko v tem primeru hitro reagirajo. In nemara v Planico vrnejo svetovni rekord, ki ga že več kot desetletje drži Vikersund.

Pa s tekmovalnega vidika? Letošnje svetovno prvenstvo v nordijskih disciplinah je bilo zagotovo potrditev prizadevanj vseh, ki so sodelovali pri nordijskem centru, Gros pa je potrdil, da naj to ne bi bilo tudi zadnje.

»Slišal sem marsikaj. Predsednik Smučarske zveze Slovenije je denimo že izjavil, da bi za leto 2030 spet radi kandidirali za svetovno nordijsko prvenstvo, torej bo treba naslednje leto oddati kandidaturo. Dejstvo pa je tudi, da če bi prišlo do olimpijskih iger treh dežel, je Planica zagotovo najmočnejša blagovna znamka za nordijske discipline, zato bi jih bilo težko odpeljati kam drugam. In kolikor slišim po raznih kuloarjih, je ideja za olimpijske igre treh dežel še vedno živa ali pa bo kmalu oživela,« je še zaključil Jelko Gros.

Ko smo znova sedli v avto in se odpeljali proti Ljubljani, se je Avsenikova Planica še nekajkrat ponovila, sami pri sebi pa smo si obljubili, da se bomo tja večkrat vrnili tudi v nezimskem času. Se splača!