V petek naj bi gruzijski parlament v tretjem branju potrdil zakon o »transparentnosti tujega vpliva«, tako imenovani zakon o tujih agentih, po katerem bi morali mediji in nevladne organizacije po vzoru podobnega zakona v Rusiji priglasiti financiranje iz tujine, ki predstavlja več kot 20 odstotkov njihovih prihodkov, s čimer bi se morali opredeliti kot neke vrste tuji agentje. Po ocenah kritikov zakona (na njegovo spornost opozarjajo tudi Evropska unija in ZDA) bi bil takšen zakon lahko uvod v vse večjo represijo nad civilno družbo.
Skoraj mesec dni že potekajo protesti na gruzijskih ulicah, ki so se s trajanjem le še stopnjevali. V nedeljo je v trimilijonski kavkaški državi in kandidatki za članstvo v EU na ulice odšlo doslej rekordnih 50.000 ljudi, po nekaterih drugih navedbah pa kar 300.000. Tik pred sprejemom zakona, ki ga pripravljajo v vladi premierja Iraklija Kobakhidzeja in njegovi vse bolj avtokratsko nagnjeni stranki Gruzijske sanje, je bilo sporočilo protestnikov jasno: zahtevajo umik zakona.
Mladi so gonilna sila
»Lani so zakon umaknili iz parlamentarnega postopka, potem ko so protesti trajali tri dni. Že takrat so bili zelo nasilni, policija je grobo ukrepala proti protestnikom. Sedanji protestni trajajo že mesec dni. Policija pogosto poskuša potisniti protestnike nazaj. Uporabljajo solzivec, in to brez opozoril. Ljudje morajo biti ves čas na preži,« stopnjevanje protestov opisuje Renata Skardžiute Kereselidze, pomočnica direktorja nevladne organizacije Gruzijski inštitut za politiko (Gip).
Na protestih poleg gruzijskih plapolajo evropske zastave. Glavnino protestnikov predstavljajo mladi, ki še niso sodelovali v barvnih revolucijah na posovjetskih tleh, ki so v prvem desetletju tega tisočletja pripeljale do prvih občutnejših demokratičnih sprememb. Gruzijska revolucija vrtnic je potekala leta 2003.
Da se toliko mladih udeležuje protestov, naše sogovornice ne preseneča. »Za mlade je to dogajanje zelo pomembno, ker svojo prihodnost vidijo v Evropski uniji. Veliko jih je že občutilo evropski način življenja, ker so bodisi študirali v tujini, tja potovali ali imajo tam prijateljske vezi. Vsi njihovi spomini so povezani z odpiranjem gruzijske družbe. Pogosto se mlade opisuje kot apolitične ali pa se jim očita, da se ne vključujejo v politiko na tradicionalen način. Toda ko prihaja do tako ključnih odločitev, so prav oni gonilna sila, tisti, ki stojijo v dežju, protestirajo podnevi in ponoči in se ne bojijo posegov policije. Vedo namreč, da če se ne bodo uprli, morda ne bo več prostora zanje v tej državi. Če bo šla Gruzija po poti avtoritarnosti, se mladi ne bodo mogli prilagoditi takšni družbi in režimu. Prišlo bi lahko do velikega izseljevanja iz države,« razloge za visoko udeležbo mladih opisuje Renata Skardžiute Kereselidze.
Je še mogoč preobrat?
Da gre za prihodnost države in da se je Gruzija znašla na razpotju, razumejo tudi ostali protestniki. Kajti sledila bi lahko okrepitev avtokracije. Kritični glasovi menijo, da se stranka zakona loteva tudi zato, da bi pred oktobrskimi parlamentarnimi volitvami okrepila oblast in dosegla dvotretjinsko večino v gruzijskem parlamentu, kjer že zdaj vlada sama.
Pritisk na gruzijske oblasti se je v minulih tednih krepil iz Evropske unije, od koder so dali vedeti, da bi sprejetje zakona lahko ogrozilo pot države v EU, kot tudi iz ZDA. »Obstaja majhna možnost, da bo stranka Gruzijske sanje poskušala rešiti svoj obraz in bo umaknila zakon,« ocenjuje Renata Skardžiute Kereselidze in opozarja, da poskuša razmere nekoliko omiliti nekdanji premier Irakli Garibašvili, predsednik stranke Gruzijske sanje. Zavzema se za več dialoga z Zahodom, da bi se razjasnilo nerazumevanje okoli zakona, dodaja pa tudi, da je država s statusom kandidatke za EU dosegla maksimalni izkupiček, Evropska unija pa še dolgo ne bo pripravljena na širitev, tako kot tudi Gruzija še ni pripravljena, da postane članica EU. Predsednica države Salome Zurabišvili je sicer že napovedala veto na zakon. Vendar bi ga lahko s ponovnim sprejetjem zakona vladajoča stranka zaobšla.
