Slovenska vrhunska potapljačica o tem, kako je skoraj obupala nad življenjem: "Tukaj sem, ker mi v tistem usodnem trenutku ni bilo namenjeno oditi"

Alenko Artnik Burghardt slovenska javnost danes pozna kot vrhunsko športnico, potapljačico, ki premika meje mogočega. Lani julija je denimo na Bahamih na tekmovanju Vertical Blue postavila državni in osebni rekord, ko se je v potapljanju na vdih v disciplini z dvojno plavutjo (CWTB) potopila kar do 111 metrov. Konec avgusta pa je v Hondurasu osvojila prvo mesto na svetovnem prvenstvu v potapljanju na vdih in ubranila naslova svetovne prvakinje (v disciplini z dvojno plavutjo in disciplini z monoplavutjo). 

S prostim potapljanjem se ukvarja dobro desetletje, leta 2017 pa je postala četrta ženska v zgodovini, ki se je potopila do stotih metrov. V letih od 2018 do 2021 je šestkrat izboljšala svetovni globinski rekord in leta 2021 postala najgloblja ženska potapljačica na vdih s potopom na 122 metrov v disciplini z monoplavutjo.

To je letos sicer izboljšala Italijanka Alesia Zechinni, ki se je na Filipinih potopila do 123 metrov. Lansko leto je Artnikova od nekdanjega predsednika Boruta Pahorja prejela tudi državno odlikovanje, zlati red za zasluge.

Prav tako športnica cveti v osebnem življenju: septembra lani se je v Franciji poročila z dolgoletnim partnerjem, Švicarjem Florianom Burghardtom, ki se prav tako ukvarja s potapljanjem.

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Alenka Artnik (@alenka_artnik)

"Samomor je popoln propad"

A ni bilo vedno tako. Alenka Artnik Burghardt s seboj namreč nosi težko zgodbo, ki jo je pred trinajstimi leti, ko še ni vedela, kakšni uspehi jo čakajo, pripeljala celo tako daleč, da je stala na robu mostu in nameravala skočiti v globino.

"Tukaj sem, ker mi v tistem usodnem trenutku ni bilo namenjeno oditi," je v nedavnem intervjuju zaupala novinarki One Plus Niki Vistoropski. "Ne le to – ni mi bilo namenjeno propasti. Kajti kaj je samomor drugega kot popoln propad, globlje ne gre. V usodnem trenutku mi je notranji glas, bog, sila, kakor koli že rečemo temu, prišepnil, da to nisem jaz. In glasu sem prisluhnila. Ko sem glasno izgovorila, da tako ne morem več, sem obenem spustila vso nesnago, ki v resnici niti ni bila moja. Tako se je vse skupaj začelo – s spoznanjem na robu tistega mostu, da vsa ta bolečina ni moja. Stopila sem korak nazaj in se odločila za življenje. To ni bila razumska odločitev, to je bila prvinska življenjska sila."

Povedala je, da ji je o podobni življenjski sili pripovedoval tudi že pokojni oče, ki je bil težek alkoholik. Ko je nekoč ležal na tleh ob kavču, je zaslišal glas "Franc, kaj delaš?". To ga je tako presunilo, da se je v tistem hipu odločil za zdravljenje, ki ga je tudi izpeljal.

Kljub temu mu na žalost ni prizanesel rak, ki je vzel tudi življenje športničine matere, polbrata pa je izgubila zaradi drog. Ostali sta sami s sestro. "Ko sva se s Florianom poročila, ob meni ni bilo ne mame ne očeta. Zato mi je sestra prinesla njuno uokvirjeno sliko, da sta bila vseeno nekako prisotna," je Artnikova še povedala v intervjuju.

"Mami je odšla, preden je imela priložnost videti moje uspehe. Odšla je, ko sem bila še čisto, kako bi rekla, zbegana, polna zablod. Nikoli me ni videla vzcveteti. Oče je bil še živ, ko mi je začelo iti bolje, zaupal je, da bo z mano vse v redu. Mama pa te sreče ni imela. Takšne so te življenjske dinamike, bi bilo pa fino, če bi mi pustile vsaj enega od staršev, da bi se veselil z mano."

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol