Z letnico 2023 je INV sedaj objavil zbornik na temo raznolikosti v raziskovanju etničnosti. Med prispevki je članek Ob petindvajsetletnici uveljavitve Okvirne konvencije Sveta Evrope za varstvo narodnih manjšin: kaj je prispevala in kako naprej? ustavnega pravnika dr. Mitje Žagarja. V drugem delu podaja podrobnejše delovanje SE v zadnjem obdobju, in tu se razkrije glavna zanimivost.
Namreč, ob očitno primeru resolucije Odbora ministrov SE (november 2022), ki se nanaša na analizo stanja in priporočila, povezanih z izvajanjem OKVNM samo v Republiki Sloveniji (RS), avtor Slovenije ne omeni. Čeprav poteka že drugo leto od sprejema Petega mnenja o Sloveniji, s strani najprej Svetovalnega odbora (SO), ki je ta tekst pripravil, in ga je Odbor ministrov SE šele po vsej nadaljnji večmesečni proceduri vgradil v že omenjeno resolucijo, ter je njen poglavitni novi vidik glede na mnenja SE iz prejšnjih periodičnih obdobij, decembra 2022 objavljen v slovenskih medijih, se dr. Žagar RS spet ne dotakne.
Ob sicer nezapisani ugotovitvi, da gre seveda za primer Slovenije, v čemer se tudi skriva ta zanimivost, poda avtor zatem dve skupini stališč, ki naj bi bili prisotni na splošno. Obema so lastne močne in šibke točke. Prvi pripadajo stališča številnih subjektov, ki naj bi odobravala vse večji vpliv SO na sklepna poročila SE, a na škodo prvotnih pravil konvencije. Druga skupina stališč naj bi vztrajala pri domnevno natančni formulaciji v konvenciji zapisanega in nasprotovala širjenju vpliva SO. Avtor se izrecno ne postavi ne na eno ne na drugo stran. Je pa o njegovem stališču mogoče sklepati posredno. Nagiba se na to drugo stran, in sicer iz vsaj dveh zornih kotov. Izrazi namreč dvom v legitimnost delovanja SO ter predlaga, da naj bi to mednarodno strokovno telo sestavljali zlasti (z dvotretjinsko večino?) ustavni pravniki. Tako stališče podkrepi z oceno, da imajo države podpisnice suvereno pravico do t. i. deklaracij in rezervacij, ki jim v skladu z OKVNM omogočajo priznavati na svojem ozemlju samo s strani vsake države-podpisnice izbrane narodne manjšine, medtem ko »v sistem varstva manjšin po tej konvenciji Svetovalni odbor poskuša vključiti tudi druge etnične manjšine«, zato se dogaja, da imajo včasih države celo občutek, da so »izigrane«. Skratka, po mnenju avtorja bi bilo treba ali po predvidenih postopkih spremeniti tekst same OKVNM ali pa se sedanjega striktno držati.
Zakaj Žagarjevo stališče ne drži? Ker ne gre za nikakršno kršitev, saj zaključno poročilo o njenem izvajanju sprejema Odbor ministrov SE, dočim po 26. členu konvencije SO le »asistira«. Drugi zorni kot omenjenega avtorjevega nagibanja izhaja iz njegovega jasnega preferiranja tradicionalnosti, znotraj sicer alternativnega navajanja konvencije v členih 10. in 14: »na območjih, na katerih že tradicionalno ali v znatnem številu prebivajo pripadniki narodnih manjšin«. In ker gre vsebinsko vendarle nedvomno za analizo slovenskega primera, bi bilo lahko tudi ustavnemu pravniku bolj jasno, da druge, torej »postjugoslovanske« etnične manjšine v Sloveniji ne izpolnjujejo le kriterija znatne številčnosti, temveč tudi tradicionalnosti v smislu teritorialne prisotnosti, ki je konvencija ne opredeljuje.
Združenje slovenskih državljanov »postjugoslovanskih« manjšinskih NS v RS, ki si več kot 20 let prizadeva za formalno vključevanje v ustavo RS, kar sedaj že skoraj dve leti slovenski državi sugerira tudi SE, je najprimernejša simbolna in v nadaljevanju primerna pravna podlaga za zanje specifično zakonsko strokovno urejanje položaja v tudi njihovi državi. In prav takšen je tudi sklep slovenskega Inštituta za ustavno pravo. Se bo INV, vsaj na pragu 100. obletnice svojega obstoja, tudi zmogel odločiti za tako podporo? Da je pri vsem tem nujno pridobiti najširši možen družbeni konsenz, je točka, v kateri se z dr. Žagarjem v celoti strinjava. Naj za zaključek zato spomnim, da deklaracija o položaju teh NS slovenskih državljanov v DZ RS leta 2011 ni bila sprejeta z ustavno poslansko večino slučajno.
dr. Vera Kržišnik-Bukić, znanstvena svetnica, Ljubljana
