(foto: pigac.si)
Če bo Robertu Kuzmiču uspelo prodati večinski delež v Muri, za nameček še tujcem, potem Prekmurce čaka drugačna prihodnost.
Za soboško Muro je aktualna sezona že peta, odkar se je leta 2018 vrnila med elito. V tem obdobju so se Prekmurci s pametno klubsko politiko uspeli uveljaviti kot eden tekmovalno najuspešnejših in organizacijsko najbolj urejenih prvoligašev. Toda v zadnji sezoni se opaža trend nazadovanja, za katerega se zdi, da se je začel že pred dvema letoma, z odhodom izredno uspešnega trenerja Anteja Šimundže.
Že v svoji prvi sezoni med elito, 2018/19, so Sobočani zasedli odlično četrto mesto in si izborili nastop v ligi Europa. V evropskem tekmovanju so sicer naleteli na previsoko oviro v obliki izraelskega velikana Maccabija iz Haife, kljub temu pa je bila sezona 2019/20, ki jo je sicer zaznamovala pandemija covid-19, za Muraše še bolj uspešna kot prejšnja. V ligi so ponovili vajo in spet zasedli četrto mesto, v pokalu pa so šli do konca in se okitili z lovoriko.
V sezoni 2020/21 se je krivulja obrnila še bolj strmo navzgor, saj so črno-beli nekoliko presenetljivo, a povsem zasluženo osvojili naslov državnega prvaka. S tem so si zagotovili odlično izhodišče za evropski uspeh, ki je sledil v sezoni 2021/22. Z zmago nad litvanskim Žalgirisom si je Mura izborila nastop v skupinskem delu konferenčne lige. Vrhunec evropskih dogodivščin je bila senzacionalna zmaga nad slovitim Tottenhamom. Tudi v ligi je Mura zadržala soliden nivo in bila na koncu še tretjič v štirih letih četrta.
V zimskem premoru me sezono 2021/22 je Muro zapustil Ante Šimundža, glavni tvorec vseh teh uspehov, in od takrat naprej se zdi, da Prekmurci počasi, a vztrajno nazadujejo. V lanski sezoni so dosegli najslabšo uvrstitev, odkar so spet v prvi ligi, saj so končali šele na petem mestu, v letošnji sezoni pa se zdi, da so povsem izgubili kompas.
Od lanskega poletja je klub doživel veliko število kadrovskih pretresov. Tonči Žlogar je že četrti trener, ki vodi moštvo, potem ko je moral sredi lanskega avgusta ekspresno oditi Dejan Grabić, Darjan Slavic je bil le začasna rešitev, Vladimir Vermezović pa je dobil nogo v drugi polovici februarja. Decembra je odšel tudi športni direktor Denis Rajbar, ki je bil s predsednikom Robertom Kuzmičem in Šimundžo eden od glavnih tvorcev zgodbe o uspehu. Zamenjal ga je bivši reprezentant Robert Koren.
Trenutna podoba na igrišču je precej klavrna. Žlogarju zaenkrat ne gre nič kaj opazno bolje kot je šlo pred njim Vermezoviću in ostalim trenerjem, kar daje slutiti, da položaj trenerja morda ni glavni problem v klubu. K negotovosti pa dodatno prispevajo še govorice, da predsednik Kuzmič išče nove vlagatelje. Omenja se predvsem Turka Acuna Ilicalija, ki pa po naših informacijah ni edini, v tem trenutku pa verjetno tudi ne več prvi kandidat.
Kakorkoli že. Ilicali do zdaj ni ravno pokazal, da ga zanima dolgoročno delo v klubih. Leta 2020 je kupil nizozemsko Fortuno Sittard, a se je leto dni kasneje že umaknil iz kluba. Januarja 2022 je kupil angleški Hull City, a na kakšen večji uspeh še čaka. Junija 2023 je postal večinski lastnik irskega Shelbourna, vendar je po manj kot pol leta prodal svoj delež.
V kolikor bo Mura v bližji prihodnosti res dobila nove večinske vlagatelje (pa naj bo to Ilicali ali kdo drug), to ne bo nujno dobra novica za trenutnega trenerja in športnega direktorja, saj nov lastnik v nogometu ponavadi na najodgovornejše položaje v klubu pripelje svoje ljudi, ni pa seveda to pravilo. Konec koncev to delo v Muri zdaj opravljata dva nekdanja reprezentanta, sploh Robert Koren je ime, ki v Sloveniji in tudi širše veliko pomeni. Kakorkoli že, glavna naloga nogometašev Mure v tem trenutku je, da zadnje kroge prvenstva odigrajo bolje kot so doslej in se poskušajo izogniti najslabši uvrstitvi od povratka v prvo ligo.