Ustaški zaklad še vedno zakopan na Štajerskem

Voditelj Neodvisne države Hrvaške (NDH) Ante Pavelić je 5. maja 1945 izdal ukaz o evakuaciji vlade, skupaj s sinom Velimirjem sedel v črnega mercedesa in se čez Maribor in Šentilj odpeljal na varno v ameriško okupacijsko cono v Avstriji.

Minister za pravosodje Mirko Puk je naslednji dan v hrvaški državni banki, ki ji je tudi načeloval, prevzel zlato, ukradeno pobitim Židom, Srbom in Romom, 32 zabojev zakopal na sedežu nadškofije na Kaptolu, jih del razdelil drugim veljakom NDH, da bi si financirali beg, ostale pa naložil na tovornjak. Bilo naj bi jih 12 ali 13, pravijo viri, po katerih se je kamion pred slovensko-avstrijsko mejo pokvaril, a so ustaši vse zaboje razen enega, ki naj bi ostal nekje pri Šentilju, uspeli prepeljati v frančiškanski samostan v Volšperku (Wolfsberg). Tamkajšnji fratri naj bi ga leta 1947 naložili v celovško Landes und hipoteken bank, ki se je leta 1992 preimenovala v Hypo Alpe Adria Bank.

Zlato naj bi bilo še v Sloveniji.

Dva zaboja zasegli partizani

Vprašanje je seveda, kaj se je zgodilo z zabojem na območju Šentilja. In tudi, ali je to ves zaklad, ki naj bi bil skrit na naših tleh. Že pokojni zgodovinar Dušan Biber je v referatu za mednarodno konferenco o nacističnem zlatu v Londonu leta 1997 zapisal, da so ustaši ob umiku iz Zagreba odpeljali dva tovornjaka s približno 290 kilogrami zlata v 13 zabojih: dva sta prišla v roke partizanom, enega so si razdelili, deset pa jih skupaj z diamanti shranili v samostanu v Volšperku. Od tam naj bi pater dr. Krunoslav Draganović v začetku julija 1945 dva zaboja odpeljal v Rim, preostanek naj bi si spet razdelili ubežniki.

Ni pa nobenih podatkov o usodi od maja do oktobra 1941 zaplenjenih židovskih dragocenostih, govora je o kar 1065,33 kilograma zlata. Dobri toni, torej.

Pustolovci v Prožinski vasi

Pojavila so se tudi pričevanja, da so ustaši zlato naložili na vlak, ki pa je v Prožinski vasi naletel na mino. Po eksploziji naj bi zaboje zakopali ob progi. Ko so pred leti hrvaški mediji obudili zgodbo o zakladu, je ta konec Štajerske obiskalo veliko avanturistično naravnanih južnih sosedov. Odhajali so z dolgimi nosovi.

Med vsemi nejasnostmi je bilo dolgo zgodovinsko dejstvo samo, da je zlato resnično potovalo čez Slovenijo. A potem se je oglasil bosanski Hrvat Ilija Mamić iz Tomislavgrada. V intervjuju za Radiotelevizijo Republike Srbske je leta 2019 razkril, da ga je stric leta 1978 povabil k sebi v Avstralijo in spoznal s Franetom Zagorcem-Francem, nekdanjim telesnim stražarjem Anteja Pavelića. "Zaupal mi je štiri lokacije na Hrvaškem in v Sloveniji, kjer so ustaši med begom skrili zaklad, zlate palice iz banke in nakit, ki so ga večinoma pokradli Židom. Če je bil res Pavelićev stražar, ne vem. Omenjal pa je bratranca, ki živi v Palmotićevi ulici v Zagrebu."

Zlato na podstrešju

Mamić je tega bratranca obiskal in mu povedal, da naj bi bile v zidu stare hiše skrite zlate palice, za katere je nato izvedela tudi Uprava državne varnosti, zloglasna Udba. "Najprej so me vklenili, potem sem jih vodil do zidu na podstrešju. Razbili so ga in pokazale so se zlate palice. Odvedli so me in o najdbi ne vem ničesar več, ko so mi vrnili dokumente, sem bil prost. Nisem pa jim povedal za lokaciji v Sloveniji, če bi jim, bi jih moral peljati še tja."

Ilija Mamić RTRS/zajem zaslona

Cerkev oškodoval za 50 milijonov evrov

Povezal se je z županijskim državnim odvetništvom, a so ga po njegovih besedah ignorirali, 12. julija 2007 pa se obrnil še na odvetnika v Murski Soboti. "Vse sem delal legalno, obvestil tudi slovenske kriminaliste. Obiskali so me v Tomislavgradu, a zgodilo se ni nič," nam je povedal v telefonskem pogovoru. "Od tega zaklada nisem hotel nič, čeprav bi mi pripadalo 10 odstotkov najdenine. Ker to je krvav denar."

O zakladu je, kot je dejal, obvestil tudi Mijo Gabrića, "finančnega ministra" hrvaške Cerkve, čigar glava je bila kasneje na tnalu zaradi njenega oškodovanja v višini 50 milijonov evrov – vlagateljem je omogočal hipotekarne pogodbe na cerkveno premoženje. "Vatikan ga je zamenjal zaradi številnih nečastnih dejanj," je komentiral Mamić. "Ko sem mu vse pojasnil o skritem zlatu, je rekel, da ga zanima, ker da je pustolovec. Povedal sem mu, da nimam denarja za raziskovanje, pa je odvrnil, da bo stroške prevzel on, a da ne moreva nič brez Židov, saj je zlato večinoma njihovo. Zato je pritegnil še predsednika Židovske skupnosti v Zagrebu Ognjena Krausa in dogovorili smo se za sodelovanje."

Donacije za kardinala

Po Mamićevem pripovedovanju so do kapele v okolici Šentilja odšli v spremstvu tamkajšnjega mladega župnika. Gabrić naj bi priskrbel orodje, tudi sondo za zlato, s katero je nekaj zaznal. "Smehljal se je od ušesa do ušesa in hotel zavrtati v tla, vendar ga je župnik ustavil, češ, kaj če kdo pride, in smo odšli. Po tistem naj bi organizirali mašo, za kritje raziskovanja, pa sem ugotavljal, da Gabrić nekaj 'mučka'. Zgodilo se ni nič, nisem ga videl tri leta, vmes pa so se dogajale čudne stvari. Kardinal Josip Bozanić je v vatikansko banko položil 25 milijonov kun. Vprašal sem, od kod, bila naj bi donacija. Menim, da to izvira iz zaklada."

Kapelica pri Šentilju RTRS/zajem zaslona

Nato je zaključil: "Nikogar se ne bojim, ne morem pa si zakrivati oči. Zadaj so pomembni ljudje, jaz nisem. In nisem proti Cerkvi, ampak proti njenim posameznikom."

Stopili smo v stik s predsednikom zagrebške Židovske skupnosti in priznanim zdravnikom dr. Ognjenom Krausom, a je bil kratek: "Ne želim kopati po tem zaradi določenih negativnih izkušenj." Ilija Mamić bi bil zgovornejši, vendar njegov prihod, bivanje v Sloveniji in izpoved ne bi bila zastonj. V Tomislavgradu se ni bil pripravljen srečati.