Komentar Lovra Kastelica: Ples v maskah

Zaradi razkritja imena osebe, ki jo je prestopnik zabodel, sem moral nekoč na piransko sodišče, ki pa je potem presodilo, da nisem storil nič takega, kar ne bi smelo biti v interesu javnosti. Ker ne želim imeti opravka s sodišči, to pot ne razkrivam nobenih imen. Lahko pa razkrijem, da je bil Piran stoletja tesno povezan z Benetkami in da poskušajo to vez obuditi tudi s plesom v maskah. Maske veljajo za enega bistvenih beneških simbolov, znane so predvsem po svoji eleganci, prav eleganco pa po izgubi lastne identitete (zaradi silovite spremembe v prebivalstveni strukturi po drugi svetovni vojni) že dolgo išče tudi Piran.

Kdor kaj velja v Piranu, ali pa si to vsaj misli, je zato tudi tokrat prišel v Gledališče Tartini. Naj dodam, da se te secesijske zgradbe drži tudi ena najlepših piranskih teras, kjer so gostje že pred več kot sto leti žlobudrali o umetnosti, politiki in življenju in na kateri se piranske zgodbe že od nekdaj prepletajo, tam pa se prepletata, kot oglašujejo, tudi dan z nočjo in sonce z luno.

Dan z nočjo in sonce z luno pa sta se prepletala tudi na tisto pustno soboto, ko je tja prihrumela banda petih zadrogiranih in podivjanih polnoletnežev, močno jeznih, ker jim tedanji najemnik lokala nikakor ni dovolil, da bi v njem preprodajali drogo, še več, prihrumeli so celo v četniških uniformah, dvigovali desnice v Hitlerjev pozdrav, nastala je cela zmeda, nekateri so dvignili še plastične mitraljeze, približno dvesto gostov pa se ni zmenilo za to, bil je pač pust.

Karnevalsko vzdušje je bilo kot naročeno, da si je roparsko masko nadel tudi 23-letni kolovodja in šel zabost najemnika. Ker pa so bili vsi v maskah, ni mogel vedeti, kje natančno je ta njegova žrtev. Šel je v napad, a pošteno falil. Šel je na najemnika lokala, zabodel pa umirjenega, a v pustno šemo zamaskiranega forešta, skratka, zabodel je napačnega, ta pa je ves okrvavljen obležal na tleh: ne enkrat, kolovodja ga je kar petkrat zabodel, prebodel mu je tudi jetra in pljuča.

FOTO: Črt Piksi

Že na pustni torek je bilo v senci starega gledališča vse po starem: galebi so že spet enako letali in morje je enako šumelo.

Kaj počne kolovodja danes, ne vem. Vem pa, vsaj tako pravi internet, da je njegova mama, takratna občinska svetnica, zaposlena v Avditoriju Portorož, javnem zavodu, ki upravlja občinsko premoženje, med drugim z znamenitim piranskim zbirališčem, kjer so tudi pred dnevi, v iskanju izgubljene elegance, že spet poplesovali v maskah.