Dopuščajo recimo – poglejte Tarčo in posamezne Odmeve – da opozicijski politiki in njihovi častilci pozicijskim, zlasti Golobu, očitajo to, kar so delali v veliko večji meri sami, voditelji, natančneje voditeljice, pa ne odreagirajo (ali le bežno) in s tem nehote ali hote promovirajo SDS. Sladostrastno razgrinjajo afere, jih napihujejo skupaj z gosti, seveda v prvi vrsti Golobove. Opozicije se dotaknejo le za začimbo, pa še to bolj NSi. Si prestavljate Rosvito in Eriko, da bi si upali na enak način lotiti Janše?
Golobu očitajo avtoritarno vodenje in slab odnos do sodelavcev, na kar kažejo njegove zadnje poteze. Pa se kdaj sami pogledajo v ogledalo? Razumem, voditeljica Tarče je časovno omejena, sooča se z različnimi izgovori gostov, bori se za čim večjo gledanost oddaje in pri tem še skrbi za svojo promocijo, a vendar: ali se zaveda svojega pogosto preveč avtoritarnega vodenja v vlogi tožilke in sodnice hkrati in vzvišenega odnosa do (nekaterih) povabljenih? Ali Rosvita Pesek hote dopušča osebne žalitve (ad personam) – če se ozrem samo na nedavne Odmeve – ko Janez Podobnik, »strokovnjak« za Golobov značaj, ocenjuje, da ni primeren za predsednika vlade? Zanimivo, Janšev značaj pa se mu je zdel čisto primeren. Ali pa klovnovsko, manipulativno in škodljivo bratovo početje (Marjan Podobnik), ki Golobu vsaj glede podjetništva ne seže do kolen?
Utrujena sem od vsega tega kaosa. Začela bom verjeti, da imamo Slovenci v DNK zapisano nevoščljivost in nergaštvo, z ničemer nismo zadovoljni. Ko bi se morali čemu odpovedati, že kričimo, tega pa ne, prej pa tiho dopuščamo krajo (na vseh nivojih) ter posledično razslojevanje. In širjenje sovraštva. Kot bi od Izraelcev pričakovala, da zaradi grozljivih izkušenj sami ne bi izvajali genocida, sem pričakovala od desnice – sploh če je res tako trpela v Jugi –, da se bo zavzemala za enakost, enakopravnost in dobre odnose. Očitno kažejo še eno našo lastnost – maščevalnost.
Kaj pa dvoličnost? Skoraj vsi se med seboj poznamo. Dokler imamo koristi, molčimo, ko pa teh ni več, (lahko) nekdanji »prijatelji« postanejo sovražniki. Navadni smrtniki šele takrat izvemo za (nekatere) njihove nečednosti, za katere pa običajno niso kaznovani. Radi se tudi postavimo na stran prijateljev, če imajo prav ali nimajo prav, in jih ščitimo. Vesna Godina zaupa Mojci Šetinc Pašek, odlični preiskovalni novinar Primož Cirman (verjetno) bivši sodelavki in sedanji generalni sekretarki Svobode Vesni Vuković, predsednica države Tatjani Bobnar, poslanci Svobode Golobu … Komu pa še lahko zaupamo mi?
Naj zaupamo Janševemu davčnemu strokovnjaku Simiču, če ostanem pri Tarči, ki si je nagrabil denarja in gradi privatno kliniko? Ali raje bivšemu premierju Cerarju, ki je zavozil s svojo vlado in zdaj trenutni deli nasvete? Kočevskemu županu Prebiliču – menda potencialnemu kandidatu za Golobovo zamenjavo – ki moralizira o avtomobilu ministra Kumra, a si je tudi sam nabavil pregrešno drago limuzino?
Pravica do izražanja mnenja je pripeljala do žaljenja, obtoževanja, sovražnega govora – še slednji običajno preživi brez posledic – in tudi do branja misli. Že skoraj vsakdo je prepričan, da vse ve, se na vse spozna in da ima v vsem prav. Politiki, novinarji, politični komentatorji in »komentatorji« kar od daleč »vedo«, kaj se skriva v posameznikovih izjavah in v njihovem ozadju. Primer: vedo, da je predsednica DZ povedala s svojo izjavo dvoje, prvič, da jo je Golob res rušil, in drugič, da je čisto podoben Janši. Morda imajo prav. Če pa sem se česa naučila v svojem poklicu, je to, da moraš človeka vedno vprašati, kaj je mislil, še zlasti, če je sporočilo nejasno, ne pa da si jemlješ pravico, da jo razlagaš po svoje. S tem bi se marsičemu izognili. A kaj, ko je tako adrenalinsko, če si dajemo duška. Če nezadovoljstvo s seboj in s svojim življenjem zrcalimo okoli sebe in ga pripišemo drugim.
Opozorilo: z napisanim nimam nobenega namena manjšati Golobovih pomanjkljivosti in napak.
Polona Jamnik, Bled
