DL: Portret tedna - Sonja Gole

6.5.2024 | 14:40

Orhideje. Ogromno orhidej. To je prvi vtis, ki ga obiskovalec dobi, ko vstopi v pisarno Sonje Gole, dolgoletne prve dame Adrie Mobil. S 1. marcem se je upokojila, njen naslednik Gregor Adler je nanjo naredil dober vtis. »Takoj sva se ujela. Velikanski kamen se mi je odvalil od srca,« zadovoljno pove.

Adrio je vodila kar 28 let, v njej pa se je zaposlila takoj po končani srednji šoli leta 1980. Delati je začela v izvoznem oddelku IMV, študij na Ekonomsko-poslovni fakulteti v Mariboru je nadaljevala ob delu, pozneje je končala še Višjo šolo za upravljanje in poslovanje v Novem mestu.

Ko je leta 1996 prevzela vodenje Adrie (takrat so izdelali okoli 3.000, danes pa 15.000 enot), je bilo to prvo leto, ko je firma v vsej svoji do takrat tridesetletni zgodovini beležila dobiček. In od takrat naprej vsako leto, tudi ob finančni krizi v letih od 2008 do 2010 in med covidno krizo. Glavno zaslugo za to pripisuje posluhu zaposlenih. Še posebej je treba biti previden, ko gre podjetju zelo dobro, pravi. »Vesêli se uspehov, vendar se moraš zavedati, da pridejo tudi slabi časi, in moraš biti nanje pripravljen. Mi smo bili.«

Leta 2022, ko ji je potekel prejšnji mandat, je imela že vse pogoje za upokojitev. Toda s Triganojem, ki je lastnik Adrie Mobil od leta 2017, se je dogovorila za nov, a prehodni mandat, v katerem naj bi po največ dveh letih predala štafetno palico. »Gregor Adler, novi generalni direktor, je strokovnjak, ki ima veliko znanja in izkušenj po vodstveni in strokovni plati. Pri tem je zelo pomembno, da je tudi človek srcem in posluhom za ekipo in zaposlene. Gotovo pa so pred njim izzivi, saj mora ustvariti zaupanje do lastnika in zaposlenih. Verjamem v rek: Vodja ni tisti, ki zna vse, vodja je tisti, ki zna povezati vse. Če daš ljudem priložnost, moč in tudi pravico, da naredijo napake in se iz njih učijo, rastejo s teboj in podjetje raste skupaj z njimi.«

Adrii Mobil je zapisana s srcem in z dušo. Zato ji ni bilo lahko, ko je prišlo do prodaje družbe. »Adria bi lahko ostala slovenska in bila bi uspešna. To je bil moj cilj in tudi prizadevanje, ki pa me je marsičesa stalo,« priznava. »A ko sem spoznala, da to ni mogoče, in ko je bilo treba izbrati najbolje, kar je bilo v tistem trenutku na voljo, sem vedela, da bo s Triganojem dobro. V veliki skupini imaš več trdnosti in več zagotovila za dobro delovanje tudi v slabih pogojih. Hkrati je Adria Mobil ohranila avtonomijo in celoten poslovni model. Trigano razume naš poslovni model, priznava uspešnost Adrii, daje nam trdnost in ne jemlje ničesar, kar znamo sami.«

Zase pravi, da je znala predvsem prisluhniti ljudem, njihovim pričakovanjem, potrebam. Bila je poštena, korektna, lojalna, kritična do sebe in drugih. Te stvari imaš v sebi, težko se jih priučiš, je pa veliko odvisno tudi od vzgoje, je prepričana. Zato je strašansko hvaležna svojim staršem, čeprav ni bilo vedno lahko. Štirje otroci so morali na kmetiji trdo delati. »Oče je bil zelo dosleden v svojih zahtevah, rekel je samo enkrat, mama pa je to malo omehčala. A vendarle, reda, delavnosti, doslednosti, poštenja, odgovornosti smo se naučili doma. To nam je dalo odlično popotnico za življenje. Vsi štirje smo uspešni, vendar ne merim uspešnosti in bogastva z denarjem. Bogastvo merim s tistim, česar z denarjem ne moreš kupiti. In vsi štirje smo bogati,« prida.

Prejela je številna priznanja za uspešno vodenje podjetja, leta 2001 je bila celo nominirana za Slovenko leta. »Vse to so nagrade mojim zaposlenim, ne meni, kajti nihče ne piše zgodbe sam. Lahko si še tako pameten in dober, a če te ljudje ne sprejemajo in ne podpirajo, tudi sam ne moreš uspeti.« Ob vodenju tako velikega podjetja je znala uspešno krmariti tudi družinsko življenje z možem in dvema hčerama. Vsako leto so se odpravili za teden dni na smučanje in vsaj enkrat za dva tedna z avtodomom na potovanje, kar ji je bilo še posebej pri srcu. »To je doživetje, ki ga ne moreš doživeti nikakor drugače. Avtodom je gotovo nekaj, kar povezuje.« Ljubi hojo v hribe, kolesarjenje, plavanje, za kar pa v zadnjih letih ni bilo prav veliko časa. »Zdaj upam, da še imam dovolj energije zanje,« prida. Pa vendar se s tem, kaj bo počela v pokoju, ne obremenjuje. »Odhajam s ponosom, z zadovoljstvom na ustvarjeno in z veseljem, da bom lahko še živela svoje življenje. Gotovo bom našla dovolj aktivnosti, od družine, vnuka do športnih aktivnosti in vrtnarjenja. Vse puščam odprto.«

In kaj je s tistimi orhidejami z začetka zapisa? Kljub skrbi zanje nikoli niso prav dobro delale, pove. »Toda ne boste verjeli. Pred dvema letoma so naenkrat začele vse cveteti in od takrat cvetijo nepretrgoma.« Simbolika?

Članek je bil objavljen v marčevski tiskani številki Dolenjskega lista

Dragana Stanković