Manca Košir je leta 1969 diplomirala iz matematike in fizike na Pedagoški akademiji v Ljubljani, šest let pozneje je diplomirala na takratni Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo. Naziv doktorja filoloških ved je pridobila leta 1987 na Filozofski fakulteti v Zagrebu. Koširjeva se je uveljavila tudi kot filmska igralka, nastopila je v več filmih. Kot novinarka je začela leta 1970 objavljati v Mladini in od leta 1973 nadaljevala kot profesionalna novinarka v Tedenski tribuni in Teleksu, pisala je tudi za številne najbolj ugledne časopise v takratni Jugoslaviji. Od ustanovitve leta 1982 do leta 2000 je bila članica uredništva Nove revije. Od leta 1980 do upokojitve leta 2005 je bila zaposlena na Fakulteti za družbene vede kot izredna profesorica za novinarsko sporočanje, vzgojo za medije in novinarsko etiko.

Leta 2019 je prvič zbolela za rakom in prestala zahtevno operacijo. Bolezen se je ponovila leta 2022. Takrat je po težki operaciji jezika povedala: "Jezik je silno občutljiv organ, a sem že tretji dan po operaciji rekla, naj mi ne dajejo več tablet proti bolečinam, naj mi jih pustijo ob zglavju in jih bom vzela po potrebi. Odtlej nisem vzela nobene. Kot navdušena spremljevalka nevroznanosti (sem častna članica društva za kognitivno znanost, saj sem organizirala in vodila prvi in drugi znanstveni forum s to temo, bilo je davno, a nepozabno) sem brala kar nekaj znanstvenih študij o moči molitve. In zame so že ob prvi operaciji molili mnogi, od Rima do svete gore Atos, in tudi zdaj je bilo veliko molivcev za moje okrevanje, ljudje so naročali maše zame … Hči je rekla, da je tisti dan, ko sem imela operacijo, fizično občutila velik oblak ljubezni, na katerem sem ležala. Tudi jaz sem ga občutila in še vedno me napaja ljubezen mnogih lepih src. Ganjena sem in globoko hvaležna vsem in vsakemu posebej! Prav posebej pa mojim kirurgom, ki imajo zlate roke! Vam rečem, naša maksilofacialna kirurgija je na svetovni ravni."

Enega njenih zadnjih večjih intervjujev je z njo januarja letos opravila novinarka Sonja Javornik za revijo Obrazi. Intervju, ki je bil objavljen 18. januarja 2024, objavljamo v celoti: 

Ker poznam smrt, sem zaljubljena v življenje!

Leto ste sklenili zmagoslavno, saj ste dobili plaketo Državnega sveta za svoje delo. Ste veseli tega priznanja?

Gre za priznanje za »izjemne dosežke na področju prostovoljstva«, ki so ga podelili 15 posameznikom oz. društvom. Že dolgo se nisem počutila tako lepo in tako počaščeno, saj sem sem prejela priznanje v vrsti čudovitih ljudi, kot je ljuba Anita Ogulin, pa gasilec, pa gorski reševalec, pa čebelarji, pa … Hči, ki je poslušala razlage, je rekla: »Pa vsak od vas je opravil delo za 30 ljudi!« In res, ko človek posluša, kaj vse je postoril, je še sam začuden. (smeh) Večino življenja sem delovala kot prostovoljka na etični pogon, od vzpostavljanja gibanja zelenih do civilne iniciative Kakšno šolo hočemo. Za priznanje me je predlagalo Slovensko društvo hospic, kar me je še posebno pobožalo po duši. Vrsto let sem spremljala umirajoče in se ob njih največ naučila. Zdaj pa sem ambasadorka društva, odgovorna za detabuizacijo smrti, kar srčno rada opravljam.

Izvedela sem, da so pred kratkim končali dokumentarni film, ki pripoveduje tudi vašo zgodbo v zvezi z rakom in okrevanjem. Ste ga že videli?

Film je končan. Snemali smo ga skoraj pet let, saj naj bi bil po prvi verziji to observacijski dokumentarec o mojem življenju. K sreči ni! To je ganljivo lep, presunljiv film o minevanju in smrti, ki ga vodi glas režiserke Nine Blažin. Spominja se pokojnega očeta, pogovarja se z mamo in spremlja tudi mene. S kamero, ki je čisto od blizu posnela moj razbiti obraz po prvi operaciji, bila z menoj na drugi operaciji, pa na različnih terapijah. Rada se je zadrževala v kopalnici, kjer sem si prala lase in se šminkala pred odhodom v Švicarijo na Večer z Manco Košir, da je kontrast med težko operacijo in veseljem do življenja še toliko izrazitejši. Posnela je moje ljube, s katerimi slavimo, da sem še živa … Skladatelj Aldo Kumar je na koncu projekcije vzkliknil: »To ni film o smrti, to je film, ki slavi življenje!« In je zadel temeljni smisel in poslanstvo mojega bivanja: slaviti življenje vsak dan, se zahvaljevati zanj …

Kako pa je zdaj vaše zdravje, počutje?

Če bi vprašali zdravnike, bi imeli kaj povedati (smeh) … A zame je pomembno, da za zdaj živim polno, radostno, vriskam in letim …

Prve filme ste snemali v rosni mladosti. Ste se zaradi tega dokumentarca vrnili v preteklost?

Ja, sem se. Ker tudi izkušnje s smrtjo segajo v tisti davni čas pred 56 leti, ko sem zaigrala v filmu Breza. Posnetke, kako ležim mrtva na parah in me vozijo v krsti do pokopališča, kjer me spustijo v izkopani grob, je uporabila tudi Nina v našem filmu z naslovom V tišini življenja. Ko sem gledala posnetke, sem se spomnila snemanja in se zavedela, da sem že takrat imela čas razmišljati o smrti. In smrt je postala tema mojega zanimanja, študija … Prva seminarska naloga na faksu je imela naslov Pojem smrti v hinduizmu, budizmu in džainizmu. No, pa nehajva o tej temi, saj je njeno temeljno sporočilo Življenje. Ker poznam smrt, sem zaljubljena v življenje na vso moč!

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Dvojcu Maraaya so se uresničile sanje

Maraaya sta nazdravila jubileju in v velikem slogu pred razprodanimi križankami najavila nova spektakla v Tivoliju in Tabor.

Začeli ste kot igralka in manekenka, se potem dokazali v novinarstvu, voditeljstvu, postali prava gurujka za branje, zdaj še pesnica, da ne omenjam nagrade za modno ikono. Manca, vam pa res ni bilo dolgčas!

Ne, dolgčas mi pa nikoli ni bilo in najbrž bo to ena redkih reči, ki je ne bom spoznala. (smeh) Hvaležna sem življenju za toliko različnih izkušenj, za razkošje barv, ki jih je nasulo na prag mojega bivanja. Sem pač mnogodimenzionalna oseba. (nasmešek)

Bi lahko bili srečni tudi v samo enem poklicu?

Nikoli ne razmišljam o tem, kaj bi bilo, če bi bilo. Ker ČE preprosto ne obstaja, špekulacije pa me niso nikoli zanimale. Je, kar je! In to, kar je, je nadvse dragoceno.

Na katerem področju so vas na začetku najbolj podcenjevali?

V mojem času je prevladoval stereotip: lepa pa neumna. Ko smo pri uglednem profesorju pisali seminarsko nalogo, so tisti, ki so prepisovali od mene, dobili 8, jaz pa nezadostno. K sreči sem imela pošteno sošolko, ki je šla do profesorja in mu to povedala. On pa: »Saj njene naloge še prebral nisem, manekenka, da bi znala misliti?« A tudi on je bil pošten in me je na izpitu vrtel na žaru dolgo časa. Zunaj so me čakale sošolke in sošolci, in ko sem jim pokazala indeks z oceno odlično (10), so zaploskali od veselja. Od takrat sem se s tem profesorjem dobro razumela, pa tudi z drugimi nisem imela težav. Dober glas se hitro širi. (smeh)

Že na fakulteti za matematiko in fiziko vas eden od profesorjev ni želel pripustiti na izpit, potem pa ste postali njegova akademska kolegica in se zapisali v zgodovino novinarstva tudi s svojimi teoretičnimi deli. Ste tistega profesorja morda kdaj, ko ste že bili na FDV, srečali? Kaj si danes mislite o tem?

Danes si mislim, da mi je naredil veliko uslugo. Kajti iluzija mojega ljubega očeta, da lepa sicer nisem, sem pa zelo pametna, zato naj grem študirat matematiko, da bom prvi ženski Einstein, je slonela na trhlih nogah. Res me je že majhno naučil računati z negativnimi števili, in ko so me žleht sošolci zafrkavali, deklico suho z izbuljenimi očmi, sem jim pokazala jezik in dala kak račun z negativnimi števili, no, pa povejte rezultat. Pojma niso imeli, jaz pa važna in ponosna študiju matematike naproti. Matematiko še danes obožujem, predvsem zaradi njene elegance in lepote, ampak ustvarjena zanjo pa nisem bila. Za novinarstvo pač, za kakovostno poslušanje in zanimivo pogovarjanje sem narejena, saj zato sem napisala več kot 1.500 intervjujev in v samoti in tišini napisala 23 knjig …

Vsekakor izjeme številke ...

Ja, akademskega kolega fizika sem večkrat srečevala, ker sem se še lep čas vrtela v družbi matematikov. Preden sem šla v pokoj, sva se srečala, in vesela sem mu oznanila, da grem mlada (bila sem stara 57 let, a sem imela polno delavno dobo) v penzijo: »Nikar, Manca,« mi je rekel, »kdo pa mislite, da se bo še zmenil za vas, ko boste v pokoju. Ne bodo vas več vabili na okrogle mize, konference, ne boste več nastopali na Odmevih …« No, to zame ni bila grožnja, ampak olajšanje. (smeh)

A tudi ta njegova napoved se ni uresničila. Kakšni pa ste bili vi na položaju profesorice? Mislite, da je tudi kakšen študent novinarstva obupal zaradi vas?

O, ja, kakšen je tudi obupal in se prepisal na drugo usmeritev. A noben od teh danes ne krasi novinarskega Pernasa. Pač pa so med najboljšimi novinarji prav tisti, ki so bili tudi najboljši študentje, na vse te sem ponosna in jih z veseljem srečam.

Pri vas me navdušuje, da nimate predsodkov. Recimo Simono Weiss ste jemali z vso resnostjo, brez podcenjevanja, ker se je psihologije lotila po estradni karieri. Kako vam je to uspevalo, saj ljudje pač delujemo tako, da radi vse predalčkamo, vnaprej obsojamo?

Simona Weiss je napisala imenitno študijo o avtizmu, in to v tistih časih, ko se o tem ni govorilo. Za diplomsko nalogo je prejela študentsko Prešernovo nagrado, njen ljubeči mož Goran Šarac pa jo je posthumno izdal v dragoceni knjigi Leseni deček sodobnega časa. Nepozaben je zame čas, ko sva s Simono diskutirali o njeni študiji, in globoko se me je dotaknilo, da je ob njenih zadnjih dneh Goran, ki ga nisem osebno poznala, poklical mene kot prostovoljko hospica in sem mu po telefonu svetovala. O tem je objavil ganljiv zapis, ki še zdaj greje mojo dušo: »Hvala ti, Manca, za podporo v zadnjih dneh in urah, ki sem jih preživel s Simono. Tvoje besede in izkušnje so me pomirile in me opogumile, da sem ta mir prenesel tudi nanjo in jo bodril vse do njenega zadnjega diha. Odšla je srečna in blažena, mi pa smo ostali žalostni, a hkrati polni Božanske topline. G. Šarac«

Radi pomagate, kajne? Desa Muck mi je nekoč povedala, da sprva sploh ni želela imeti kakšnega bolj prijateljskega stika z vami, ampak ste kljub njenim zidovom vedno znova bili do nje prijazni, konstruktivni, v pomoč. Večina rada pomaga, ampak si za to želi tudi kakšno priznanje. Vi pa ste očitno že zdavnaj osvojili lekcijo, da je pomoč drugim v prvi vrsti pomoč sebi, je tako?

Zame je pomoč drugim nekaj tako naravnega kot dihanje. Ko zdaj poslušam, kaj vse sem naredila, komu vse pomagala, samo debelo gledam. (smeh) Sem delovala in še delujem velikodušno v duhu Svetega pisma, naj levica ne ve, kaj dela desnica. Vam povem luštno zgodbico, draga Sonja. Pred leti je na odprtju neke razstave k meni pristopil lep, visok moški in rekel, da bi mi rad povedal, kaj se mu je zgodilo kot revnemu študentu. Rada imam lepe zgodbe in spremenila sem se v uho. Pripovedoval je, da je v Mladinski knjigi opazil zanj pomembno knjigo, jo listal in žalostno zapuščal trgovino, saj ni imel denarja, da bi jo kupil. Pa je za njim prihitela prodajalka: »Knjigo ste pozabili!« On začuden, ker je ni kupil, ona pa, da, jo je zanj plačala neka gospa. Bila sem ganjena, ja, kdo pa je bila ta gospa? »Vi,« je rekel …

Pa vas frustrira, da je danes svet tako materialno usmerjen, da se spet večajo materialne razlike?

Ogorčena sem! Vse več je ljudi na robu revščine in celo revnih, lačnih! Ja, tudi v Sloveniji. Zato je toliko nezadovoljstva, agresije, nasilja … ker ljudje popenijo in namesto da bi se uprli izkoriščevalcem, jezo stresajo na bližnje, na prodajalke v trgovinah, norijo po cestah, tepejo žene in otroke, celo morijo … Ta in tak svet bo definitivno propadel, tudi druge civilizacije, ki jih je najedal pohlep in napuh, so propadle, zakaj ne bi še ta pokvarjena zahodna? Zato pa je zelo pomembno, da delamo za SKUPNOST in javno dobro, da se tako misleči povezujemo in tvorimo otoke svetlobe, ki so zasnova drugačnega, lepšega sveta. Prav taki otoki svetlobe kažejo, kar so pokazale tudi lanskoletne poplave: Je mogoče, je! Sočutje je v nas, solidarnost je del človeškega genoma, samo prebuditi moramo to razsežnost, ki jo pogoltni potrošniško blazni neoliberalizem duši in prekriva.

Kaj pa vam danes pomeni denar, materialne dobrine? Kako spretni ste v domačem računovodstvu, glede na to, da ste bili dobri v matematiki?

No, zdaj pa sva naleteli na senco v moji duši! Vzgojena v intelektualno močni družini, ki je prezirala pehanje za materialnim bogastvom (nikoli nismo imeli avtomobila, tudi televizijo sem šele jaz prinesla k hiši), naučena, da naj se stegnem le toliko, kolikor je dolga moja rjuha, sem razvila neki vzvišen odnos do denarja. Kakšen napuh, priznam, priznam. Odkar sem v penziji, se prizemljujem in razumem denar kot energijo, ki jo za zdaj pač še potrebujemo. Celo zmorem vprašati koga, ki ima denar, kakšen bo honorar, pa mi še ni padla krona z glave, hura!

Ko sta bili hčerki majhni, vam je veliko pomagala mama, za katero ste potem predano skrbeli do njene smrti, zdaj ste zelo povezani s hčerkama. Kako pomembna je ta ženska družinska naveza za vas?

Družina je naše osnovno gnezdo, povezanost med družinskimi člani je bistvena za prijetno življenje. Ko sem na božični večerji za bogato obloženo mizo opazovala svoje pleme, sem vedela: vnuki so zrasli v dobre ljudi tudi zato, ker imajo tako močno družinsko povezavo. Ženska naveza je seveda pomembna, moja mama je ni zmogla živeti, saj je iz generacije, kjer odnosi niso bili ključni, kjer se o čustvih ni govorilo in se niso izražala. K sreči sem ta vzorec presekala, Bogu hvala! Med nami veje zaupanje, ni tekmovanja in očitanja, nobena ne igra vloge žrtve. Povezujemo se radostne, svobodne ženske, ki se spoštujemo in cenimo druga drugo. Imava premalo prostora, da bi vam zdajle zapela hvalo mojima hčerama krasnima in čarobnim vnukom ….

Kakšna babica ste?

Sem taka babica, kakršna sem kot oseba. Moji vnuki niso od mene dobili rednega kosila ali večerje, ampak veliko zanimivih doživetij pa kopico življenjskih modrosti, ki so jih ponotranjili. Naj vam povem, kaj me je v tem smislu pred kratkim res razveselilo. Vnukinji sta odšli iz bloka in eni je padel ključ v prostor z rešetkami. Nikakor ključa nista mogli spraviti ven. Pa je starejša hotela odnehati, ko ji je mlajša oporekala: »Kaj bi rekla Manca: Kjer je problem najhujši, je rešitev najbližja. Kar vztrajajva.« In sta se še malo trudili, ko je prišel mimo postaven zidar, ki je ravno delal v bloku. Brž sta ga prosili, ali jima pomaga spraviti ključ izza rešetk. Mala mal'ca za krepkega možaka, dvignil je rešetke in jima dal ključ. Vztrajnost se je obrestovala. Babičina šola je obrodila sad, juhej!

Tudi na področju staranja ubirate svojo smer. Že pred desetletji ste v javnosti odprli tematiko naravnega, radostnega staranja. Kako gledate na vse tiste, ki se ne morejo sprijazniti s staranjem, gubami?

Kadar vidim kakšno hudo zategnjeno »lepotico«, se vprašam, le kakšna bo čez deset, dvajset let, sicer pa se ne ukvarjam z njimi, ker imam sama s seboj dovolj dela. (smeh) Gledanje navzven me vse manj vznemirja, saj sem že v zimi svojega življenja, zato se moj pogled obrača navznoter, tam odpravljam gube in gubice, ki so se zategnile v kak trdovraten vzorec pa je zdaj skrajni čas, da ga prepoznam, sprejmem in spustim …

Draga Manca, kaj mislite, kaj je bistveno, da ste vse življenje štrleli iz povprečja?

Zanimivo vprašanje … Naj premislim. Najprej moja družina, tako oče kot mama me nikoli nista ovirala pri hoji po lastni cesti, pa naj se jima je ta zdela še tako neobičajna in nevarna. Zaupala sta mi in zaupanje sem hotela opravičiti. Imela sem dva brata, eden je bil leto starejši, je že pokojen, drugi je tri leta starejši. Moja velika vzornika, s katerima sem tekmovala, kar je bilo zelo težko. Ko so se doma trije moški spravili debatirati, sem morala imeti presneto močne argumente, da so me upoštevali! Brata sta me znala kdaj tudi tepsti, ampak ko me je bilo treba podpreti, sta me! Tako je moj starejši brat šel z menoj na razpis revije Maneken za nove manekene, saj je bila to moja sanjska želja. Takrat sem se edinkrat v življenju debelo zlagala, da imam že 17 let, imela sem jih pa komaj 14. In potem so za model vzeli mene pa še čednega brata … Nihče me ni silil učiti ali delati domače naloge, in čeprav sem iz gimnazije prinesla več opominov in graj in celo ukor pred izključitvijo, moja starša nista z očesom trenila, tudi na roditeljski sestanek nikoli ni šel nobeden. Takrat še ni bilo točk, sicer bi nasankala. Tako pa sem se prvič v življenju zares učila za maturo in vse predmete ustno in pisno opravila z odliko. Ko sem prihitela srečna domov sporočili očetu o svojem življenjskem uspehu, ravno tako ni trenil z očesom kot pri grajah ne. »Sem računal nate, čukica«, mi je rekel in mirno naprej bral časopis. Jaz pa sem ponosno zapisovala v svoj življenjepis: »Z odliko maturirala na šentviški gimnaziji.« Srečo sem imela tudi zato, ker sem se upala po resnici pogovarjati sama s seboj. Blazno sem bila zaljubljena v svojega najljubšega bivšega moža, blazno. A sem kmalu ugotovila, da ni poročen z menoj, temveč s filmom in da ga družina pravzaprav omejuje.

Kar hudo spoznanje najbrž?

Od vsega hudega sem dobila čir na želodcu in si bila prisiljena naliti čistega vina: to ne bo šlo tako naprej. Predlagala sem ločitev in Karpo je bil za. Ločitveni proces je bil dramatičen, saj nisem hotela reči nič slabega o moškem, ki sem ga tako zelo ljubila, pa je sodnik ponorel in zakričal: »Ali ga ljubite ali ga ne ljubite?« Zašepetala sem: »Kaj naj rečem, da naju boste razvezali?« Razlaga razveze je bila popolnoma točna. Takrat sva bila oba svobodna umetnika in razsodba se je glasila: »Zakonca sta svobodna umetnika, mlada, neodgovorna in nezrela za skupno življenje ….« In sem spet pristala na svoji lastni cesti, opraskana, s krvavimi koleni in ranjenim srcem, a resnična, avtentična jaz.I n še nekaj me je vedno podpiralo ...

... kaj?

Milost! Ta se je izkazala prek tako imenovanih »naključij«, srečanji s pravimi ljudmi ob pravem času. Čudež za čudežem, nimava več časa, da bi vam jih naštevala. Naj sklenem kar s posrečeno Domiceljevo vižo: »Življenje je lepo, če ga živiš, kot ponuja se samo, in ne če ti ga spremeniš.« In dodam ljubega Oliverja Dragojevića, ki ga bodo vrteli na mojem pogrebu: »Vjeruj u ljubav u dobru i zlu, vjeruj u ljubav, jer ljubav je sve.« Ljubezen je res najmočnejša sila, v katero zaupam, saj je tako silna, da premaga celo smrt. Zaradi Ljubezni smo večni.