Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Slovenska košarkarska reprezentanca si je že ob novembrski akciji zagotovila 15. zaporedno uvrstitev na evropsko prvenstvo, februarja pa dodala še dve zmagi. Celoten ciklus sicer ni potekal brez težav, je pa posledično priložnost za igro dobilo kar 25 različnih košarkarjev. Menjava generacije je pred vrati oz. se že odvija.
Slovenija na EuroBasketu od osamosvojitve še ni manjkala. Niz uvrstitev se je začel leta 1993 s premiernim nastopom na EP v Nemčiji, kjer so Slovenci pod vodstvom Janeza Drvariča zasedli 14. mesto. Od takrat do danes je na klopi sedelo 12 različnih selektorjev, od tega jih je 10 izbrano vrsto vodilo tudi na evropskem prvenstvu. Le trije več kot enkrat: Boris Zrinski (1999 in 2001), Aleš Pipan (2005 in 2007) in Božidar Maljković (2011 in 2013). Avgusta se jim bo pridružil še Aleksander Sekulić, ki je bil na čelu že leta 2022 na Poljskem, kjer je Slovenija zasedla 6. mesto.
Apetiti so, predvsem po zaslugi Luke Dončića, ki tudi po selitvi v LA Lakers ostaja predan izbrani vrsti, vsakič znova najvišji. Lahko bi razpredali o upravičenosti teh ambicij. Luka seveda že vrsto let sodi med najboljše košarkarje na svetu, a pogled na klube, katerih barve zastopajo ostali člani reprezentance, že dolgo ni bil tako klavrn. Po selitvi Žige Samarja v Gran Canario, je Slovenija ostala celo brez predstavnika v evroligi, najmočnejši košarkarski ligi v Evropi in drugi na svetu za ligo NBA.
Slovenci so, seveda zaradi obveznosti čez lužo brez pomoči kapetana, v skupini A najprej dvakrat igrali doma in ugnali Ukrajino in Izrael. Sledili sta dve novembrski tekmi s Portugalsko, ki sta z dvema neprepričljivima predstavama sprožili val kritik, a so v Kopru varovanci selektorja Sekulića le izvlekli tesno zmago in s tem potrdili vozovnico na letošnji EuroBasket. Februarja pa je še dodatno pomlajena zasedba najprej še drugič ugnala Ukrajino in za konec izgubila proti Izraelu. Končna bilanca: štiri zmage in dva poraza.
“Glavni cilj je bil dosežen, uvrstili smo se na prvenstvo. Na to smo lahko ponosni. Ta tekma ni štela za nič drugega kot za stolpec zmag. Mislim, da nismo bili tako osredotočeni kot prejšnji dvoboj. Odstotek meta je bil slab, tako je težko zmagati tudi z dobro obrambo,” je po obračunu v Rigi dejal selektor.
Zaigralo kar 25 košarkarjev
Priložnost za igro je dobilo kar 25 igralcev. Podatek že sam po sebi pove, da je imel strokovni štab težko delo s sestavo moštva, ob takšni nekonsistentnosti pa je težko pričakovati nadstandardne predstave. Dodatno je bila razpršenost seveda poudarjena po zaslugi predčasne zagotovitve vozovnice za Ciper, Latvijo, Finsko in Poljsko.
Kot zadnji je članski reprezentančni debi prejel Urban Kroflič. Še ne 19-letni branilec bo moral na prve točke sicer še počakati, saj je tokrat v dobrih štirih minutah ostal brez koša. Je pa s fizičnim in neboječim pristopom pokazal, zakaj ga je v ekipo dodala Mega, največja valilnica talentov v Evropi. Nekaj dni prej je krstni nastop dočakal njegov klubski in zdaj tudi reprezentančni soigralec Sergej Macura. Od košarkarjev mlajših od 23 let so priložnost v tem ciklu prejeli tudi Luka Ščuka, Žiga Daneu, Mark Padjen, Žak Smrekar, Tibor Mirtič, Dan Duščak in Robert Jurković.
“Te kvalifikacije so zelo specifične. Imamo igralce po vsem svetu, težko je imeti kontinuiteto. Leon Stergar je edini odigral vse tekme. To pove vse, koliko igralcev se je zavrtelo. Veliko pozitivnih stvari lahko potegnemo iz tega. Opozoril bi na naše mlade fante, ki so pokazali, da so sposobni igrati na tej ravni, a morajo več minut dobivati tudi v klubih, kjer preživijo največ časa. Nakazali so, konstanta je pa tisto, kar jih bo naredilo boljše igralce,” je dodal Sekulić in tako požugal klubom, ki skrbijo za njihov razvoj.
Od naštetih je v dosedanjem delu kariere največ pokazal Ščuka. Nekdanji zmaj, ki mu je nedolgo nazaj poškodba kolena vzela leto košarke, se je letos odlično znašel v nemškem Braunschweigu, kjer igra eno ključnih vlog pri najprijetnejšem presenečenju bundeslige. Omeniti velja še člana Krke Miho Cerkvenika, ki se mu pri 23 letih ponuja lepa priložnost, da kot odličen strelec pridobi še večje Sekulićevo zaupanje, potem ko je dobro ponujeno zgrabil lansko poletje.
Pred vrati slovo dveh legionarjev
Dogaja se menjava generacije. Nekaterim posameznikom se nezadržno izteka čas. Jedro za poletne podvige v največji meri še vedno sestavljajo predvsem takšni, katerih EMŠO vključuje letnice od 1992 in navzdol. Klemen Prepelič (32), Edo Murić (33), Jaka Blažič (34) in Zoran Dragić (35). Medtem ko je njihova zvestoba slovenskemu grbu vredna spoštovanja, brez dvoma skrbi, da jih mlajši in dokazovanja vredni mlajši konkurenti ne uspejo iztisniti iz ospredja.
Ni presenečenje, da sta Murić in Blažič že nakazala na slovo. Oba sta se v zadnjih letih spopadala tudi s težjima poškodbama. Edo si je pred slabima dvema letoma strgal križno vez v kolenu. Jaka pa ima že več let težave s hrbtom.
“Star sem 33 let. Počutim se dobro. Lahko bi še igral. A po evropskem prvenstvu me bo težko prepričati, da vztrajam. Doma imam družino, ki me čaka vsako poletje. Čas je, da se ji posvetim,” je ob začetku zadnjega dela kvalifikacij za EP 2025 dejal Murić. Medtem ko je še lani njegov soigralec pri Cedeviti Olimpiji to akcijo izpustil, glede prihodnosti in nastopa na letošnjem EP pa ostaja previden: “O tem ne morem govoriti. Dan za dnem, pa bomo videli, kaj bo prineslo poletje.”
Čančar zunaj pogona že drugo sezono
Ob omenjeni četverici so v zasedbi selektorja Sekulića pomembni tudi Aleksej Nikolić, Vlatko Čančar in tudi naturalizirani center, s katerim Košarkarska zveza Slovenije že vrsto let krpa vrzel pod obročem. Če je Nikolić v zadnjih letih vidno napredoval in tako v klubski kot reprezentančni košarki prevzel večjo vlogo, pa sta razvoj drugega slovenskega predstavnika v ligi NBA povsem zaustavili dve težji poškodbi kolena. V zadnjih dveh sezonah je za Denver odigral vsega štiri tekme, oziroma zbral zgolj 34 minut igre.
Težave tudi z naturaliziranimi košarkarji
Odprto ostaja tudi vprašanje nove naturalizacije. Po selitvi Dončića v LA je najverjetneje tudi možnost, da bi Daniel Gafford (Dallas) enkrat oblekel dres Slovenije, znatno nižja. V zadnjih letih so se za Slovenijo borili trije Američani: Jordan Morgan, Mike Tobey in Josh Nebo. Prvega so prav tako povsem zaustavile poškodbe.
Nebo, ki je slovenski dres nosil na lanskih olimpijskih kvalifikacijah, je to sezono prav tako povezal več poškodb. Nazadnje jo je skupila njegova roka. Januarja je prišla vest, da bo član Armani Milana prisiljen počivati vsaj štiri mesece. Tobey pa je potem, ko je lani pred njim prednost dobil Nebo, Sloveniji zaprl vrata. Trenutno vse kaže, da kljub težavam prvi adut za naturaliziranega centra za letošnje poletje ostaja Nebo.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!