Integracija in družbena pravičnost
Kako bi bil urejen svet, če bi ga ljudje zmogli urediti s tančico nevednosti (po Johnu Rawlsu)? Kajti – če ste ženska: lahko bi se rodili kot bodoča žena Jeffa Bezosa ali kot ženska, ki se bo za svojim možem, ta bržkone dela pri tem ali onem bezosu, priselila v eno od bogatih evropskih držav, iščoč ekonomsko »srečo«. Prva z razkošnimi pričakovanji, druga s skromnimi željami: da bi imela dom in v redu sosede, da bi njeno družino v novem okolju sprejeli, da bi se imeli njeni otroci možnost izobraževati, da bi morda dobila službo, nič visokoletečega, službo pač. Ne nujno v tem vrstnem redu. (Predsodek? Morda. A tudi izkušnja.) Bi zmogli urediti svet tako, da bi bil dober za obe? Po čigavi meri bi ga urejali? Ne pozabimo: precej bolj verjetno je, da bi se rodili kot ta nova priseljenka.
Vsakemu odraslemu, ki se na novo priseli v neko državo, je jasno, da bo v novem okolju sprejet in bo v njem lahko uresničil potrebe in želje – svoje in svojih otrok – samo, če se bo vanj vključil in se ob tem skušal po najboljših močeh (na)učiti jezika novega okolja. Novi jezik je za ljudi vedno izziv, ne glede na to, kako izobraženi smo. Če je ta jezik zelo oddaljen od tistega in tistih, ki jih uporabljamo sicer, je izziv še posebej velik. Če bi se torej priselili v neko državo bodisi kot ekonomska priseljenka bodisi kot begunka, ekonomski priseljenec ali begunec, si predstavljam, da bi si najprej želeli urediti bolj nujne reči, kot je jezikovno znanje. V kateri od naslednjih faz pa bi si najbrž želeli dostop do jezika novega okolja, najbolje v obliki jezikovnega tečaja. Predstavljam si, da bi si na tem tečaju želeli vsebine, ki bi bile za vas zares uporabne in bi vam omogočale na začetku (jezikovno) preživeti v novem okolju, kasneje pa izvesti tudi najrazličnejša druga opravila. Pa usposobljeno učiteljico in učitelja, ki bi te vsebine in znanje znala ponuditi strokovno, sistematično, zanimivo, morda tudi nekoliko zabavno, da bi vmes tu in tam pozabili na vsakodnevne tegobe. Skratka, želeli bi si kakovosten, to je uporaben in učinkovit jezikovni tečaj. (Najbrž bi si želeli tudi, da bi imeli vaši otroci v času šolanja v novem okolju možnost še naprej ohranjati in razvijati svoj družinski jezik in kulturo, iz katere izhajajo.) Kako bi uredili svet, da bi bile te vaše v resnici skromne želje lahko izpolnjene?
Govorimo, kajpada, o integraciji. Pa tudi o družbeni pravičnosti.
S čim ima vse to zvezo? Na portalu javnih naročil je bilo konec marca objavljeno težko pričakovano povabilo Urada Vlade RS za oskrbo in integracijo migrantov (UOIM) za oddajo ponudb za »tečaje slovenskega jezika na preživetveni ravni in preizkuse znanja« (št. naročila 430-41/2024). V tem zapisu se osredotočamo na tisti del javnega naročila (naročilo), s katerim UOIM vabi potencialne ponudnike tečajev slovenščine za priseljene osebe in izvajalce preizkusov znanja na preživetveni ravni. Delov povabila, ki se nanašajo na druge preizkuse znanja slovenskega jezika, se ne dotikamo, čeprav bi si ob vsem dogajanju in zapletih ob objavi naročila tudi ti zaslužili resen javni razmislek.
UOIM z naročilom uresničuje določbe lani sprejete novele zakona o tujcih (Ur. l. RS 115/2023). Ta državljankam in državljanom tretjih držav daje možnost udeležbe na brezplačnih tečajih slovenščine, hkrati pa polnoletnim osebam, ki se želijo v RS združevati s svojo družino, nalaga obvezen neformalni preizkus znanja slovenščine na tako imenovani preživetveni ravni (47. člen). Možnost brezplačne udeležbe na tečajih slovenščine se v Sloveniji uresničuje že od leta 2012 in dobra novica je, da se je število ur od tedaj nekoliko povečalo. Slaba novica je obvezni preizkus znanja za potrebe združevanja družine, pa čeprav je ta neformalni.
Slovenija se s tako ureditvijo pridružuje številnim evropskim državam EU, ki prav z zaostrovanjem jezikovnih zahtev pogosto zapirajo vrata državljankam in državljanom tretjih držav (glej poročilo Sveta Evrope in združenja Alte 2018). Načeloma sem proti omejevanju človekovih pravic z obveznimi jezikovnimi preizkusi in sem si tudi javno prizadevala, da se zgoraj omenjeni pogoj sploh ne bi uveljavil – ob tem so mi stali ob strani tako ženske kot moški. A vseeno tvegam trditev, da bi bili urejeni in pregledni formalni preizkusi znanja slovenščine v resnici manj krivični.
Naj pojasnim. Vse več držav EU preverjanje jezikovnega znanja za tako imenovane integracijske namene prenaša na institucije, ki imajo za to ustrezno znanje in vire. Pri nas pa UOIM tako občutljivo dejavnost prepušča praktično komurkoli. Kot smo ob javnih naročilih vajeni, je glavno merilo za izbor ekonomsko najugodnejša ponudba ali, po domače, najnižja cena (naročilo, str. 17). Nizka cena ima običajno posledice, povezana je s kakovostjo, ko govorimo o jezikovnih tečajih, gre za kakovost njihovega izvajanja in njihovo učinkovitost. Ko govorimo o preizkusih znanja, pa je to lahko recept za zlorabe: če namreč sistem ni urejen in pregleden pa kolikor toliko pošten in pravičen in če njegovi izvajalci niso ustrezno usposobljeni – tak sistem pa je drag –, so posledice veliko bolj usodne: povezane so z odločitvijo, ali bo nekdo lahko ostal v državi ali ne. So te posledice na UOIM predvideli? Odločitev (in odgovornost!) o tem, kdo si zasluži ostati v Sloveniji in kdo ne, je namreč prepuščena kar izvajalcem preizkusov. Vsako sredstvo, ki posega v človekove pravice, bi moralo biti v javni domeni in pod ustreznim nadzorom. Naročilo kot kadrovski pogoj za izvajalce neformalnih tečajev in preizkusov slovenskega jezika na preživetveni ravni določa najmanj višješolsko izobrazbo, pridobljeno v RS, in 6 mesecev izkušenj poučevanja skupine v zadnjih dveh letih (naročilo, str. 4 in 5). Samo to. Nobenih morebitnih izkušenj z učenjem jezika, nobenih specifik poučevanja tujega jezika. Nobenih posebnih veščin za poučevanja odraslih začetnikov in preverjanje njihovega jezikovnega znanja, nobene usposobljenosti za morebitno delo z ranljivimi skupinami. To praktično pomeni, da bo na tečajih UOIM slovenščino lahko poučevala in izvajala preizkuse znanja – se opravičujem za primerjavo – vaditeljica aerobike (če le ima višjo izobrazbo).
Ne želim biti žaljiva, postajam pa cinična. Ker kakšno je ob vsem tem v resnici sporočilo usposobljenim in izkušenim učiteljicam in učiteljem? Kaj želijo na UOIM sporočiti o njihovih pedagoških kompetencah? Kaj sporočajo resnim izobraževalnim ustanovam? Kakšno je sporočilo slovenskim davkoplačevalkam in davkoplačevalcem, navsezadnje gre za javni denar? In celotni jezikovni skupnosti? In predvsem: Kakšno je sporočilo ženski, ki se je za svojim možem pravkar priselila v Slovenijo, iščoč ekonomsko in siceršnjo srečo? Tisti ženski iz uvoda, kakršne bi se lahko rodile tudi me. Kajti bodimo realni: večina tistih, ki se pri nas in drugod v razvitem svetu združujejo z družinami, so ženske. (Med njimi so tudi medicinske sestre in inženirke.)
Pred leti sem nekje poslušala, da se je v raziskavah uspešnosti otrok v šoli kot eden najbolj ključnih dejavnikov njihovega uspeha (ali pa je morda šlo za napovednik uspeha, ne spomnim se več) povsod kazala izobraženost matere. Je potreben kak komentar?
Res trenutno na trgu dela v Sloveniji močno primanjkuje učiteljskega kadra – ne samo slovenističnega. Razumljivo je tudi, da čisto vsak tečaj slovenščine ne more biti učinkovit. A bi se kazalo, in tudi dalo, vsaj kanček potruditi. Za ženske in otroke gre. In občutek imam, da UOIM tu ni ustrezno opravil svojega dela. Ali si res želimo integracijo ali pa jo želimo uresničevati s figo v žepu in pomagati vzdrževati ureditev, ki ob videzu politične urejenosti v resnici ohranja interese moči? Moč pa je ženskega spola samo slovnično.
P. S.: Vse, ki bi vas zanimalo, kaj sta pred natanko enim letom v zvezi z novelo zakona o tujcih javno obljubljali pristojni z UOIM in notranjega ministrstva, ki sta v zadnjem letu tudi vodili pripravo slovenske integracijske strategije, vabim k branju zapisa Javnega posveta o zahtevah po znanju slovenščine v spletni reviji Slovenščina 2.0.
***
Dr. Ina Ferbežar, vodja programa Izpitni center pri Centru za slovenščino kot drugi in tuji jezik FF UL
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
