In g. Dejan se je ob tem neupravičeno obregnil ob druge ustavne sodnike (pravi, da so se »izmotavali«), ki so rekli, »da bi bilo koristno, če bi zakonodajalec ustrezno dopolnil ta zakon«, medtem ko po mnenju g. Dejana to ni potrebno (saj da je zakon »jasen in zelo rigorozen«). Ponavljam, kar sem napisal že zadnjič, da je zakone pač treba brati natančno in v celoti. In ker za opravljanje visokošolske dejavnosti v nepravilni (nezakoniti) obliki ne predpisuje tiste zelo rigorozne sankcije avtomatičnega prenehanja funkcije ustavnega sodnika, odvzeti mu to funkcijo kako drugače pa ne drugi ustavni sodniki ne kdorkoli drug tudi ne morejo, iz tega jasno sledi, da se ti drugi ustavni sodniki niso prav nič »izmotavali«, ampak so povsem upravičeno opozorili na potrebo po ustrezni dopolnitvi zakona. To, da so oni sami to dopolnilno dejavnost opravljali v pravilni (zakoniti) obliki, še ne pomeni, da so s tem pridobili pravico kolegu prepovedati drugačno ravnanje. Tak poseg v položaj drugega sodnika bi lahko temeljil samo na zakonu in ustavi – in zato je bila njihova zadržanost pri opredeljevanju do Jakličevega ravnanja povsem na mestu.
Po mnenju g. Dejana bi zakon o ustavnem sodišču potreboval drugačno dopolnitev – dopolnitev z določbami »o tem, kakšne vrednote mora zastopati kandidat za ustavnega sodnika«. Pripomba mimogrede: samo kandidat – ali tudi nato že izvoljeni sodnik pri svojem delu? Seveda bi bilo koristno s takimi določbami dopolniti že ustavne določbe o ustavnih sodnikih, vendar to problema ne bo rešilo, če se hkrati ne reši tudi vprašanje, kaj v primeru, če se ustavni sodnik tako »zapovedanih« vrednot ne bo držal. Kdo naj bi to, da se jih ni držal, sploh ugotavljal – in kdo naj bi ga potem lahko odstavil? Morda dvotretjinska večina ustavnih sodnikov, kot je to, če se ne motim, urejeno v Nemčiji? Ali morda parlament v postopku »impeachmenta« (ustavne obtožbe) kot v ZDA? A oboje je, kolikor vem, le črka na papirju, doslej praktično še ne preizkušeno.
Tudi taka, le v ustavi zapisana grožnja seveda že sama ima svoj vpliv, gotovo – zlasti za odvračanje od morebitnih zelo očitnih, od vseh priznanih moralnih vrednot (tudi takih, kakršne so bile kršene v konkretnem primeru, o katerem tu govorimo). Ali bi taka ustavna grožnja z odstavitvijo kaj pomagala v primeru, kadar bi šlo za očitek, da je sodnik kršil neke moralne vrednote, o katerih pa imajo ljudje različnih svetovnih nazorov lahko zelo različna mnenja (npr. pri vprašanjih abortusa, istospolnih porok, ločitve cerkve in države itd.), je pa seveda mnogo bolj dvomljivo, praktično nemogoče (razen pri ideološko povsem enostransko sestavljenem ustavnem sodišču). Da je g. Dejan s svojim prispevkom mislil verjetno tudi na take primere, pa sklepam iz njegovih besed, da bi take ustavne (on pravi: zakonske) spremembe »morale vključevati omejitve, da med ustavnimi sodniki ne bi bilo prostora za ekstremistične nosilce idej, ki so v nasprotju z namenom delovanja ustavnega sodišča, kar se v realnosti dogaja«. Kot se je v konfliktih zadnjih let že večkrat jasno pokazalo, je v Sloveniji rahlo ali močneje prevladujoči »levo-liberalni« del javnega mnenja in politike pogosto močno nagnjen k temu, da bi ideje, ki z njegovimi nazori niso združljive, razglasil za ideje, ki so protiustavne – čeprav ustava (kot nazorsko-politični kompromis) tam pač ni eksplicitna in dopušča take in drugačne razlage. In potem z glasovanjem zmagajo tiste, ki imajo med devetimi ustavnimi sodniki več zagovornikov. Razen v Nemčiji, kjer odloča prav zato osem in ne devet ustavnih sodnikov – da v primeru tudi z glasovanjem nerešljivega nesoglasja med njimi o spornem vprašanju potem ne odloči osem ali devet od ljudstva neizvoljenih »pravnih modrijanov«, ampak to, kar je z zakonom odločil demokratično izvoljeni parlament.
Več o tej zanimivi problematiki pa v mojem odzivu na odlični članek Luke Lisjaka Gabrijelčiča »Bitka za ustavno sodišče« v Delu 4. maja, ki ga še pripravljam.
Matevž Krivic, Spodnje Pirniče
